1881 Rakek – Na Rakeku prične delovati enorazredna ljudska šola

Ovitek in prva notranja stran kronike enorazredne ljudske šole na Rakeku, ki so jo učitelji začeli polniti leta 1881.

140-letnico šole na Rakeku sta želela Osnovna šola Jožeta Krajca Rakek in Občina Cerknica svečano proslaviti v četrtek, 18. novembra 2021, v Športni dvorani na Rakeku. Žal je epidemija covid-19 to preprečila. Ker sem leta 2007 v Zgodovinskem arhivu Ljubljane preslikal celotno kroniko rakovske šole, se 140-letnice spomnimo in jo obeležimo na Starih slikah. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Do prihoda železnice je bila vas Rakek majhna in nepoznana vasica. Ko pa se je leta 1857 dokončala železnica Dunaj – Trst in je bil zgrajen sredi vasi kolodvor, se je za Rakek začelo novo življenje, nova doba. Popolnoma je spremenil svoje lice, hiše so se začele lepšati, predelovati, gradile so se nove, razvijati se je začela trgovina in obrt. Hkrati s progo je leta 1857 dobil Rakek tudi pošto, 4. maja 1876 pa še brzojavno postajo. Kot poroča nadučitelj Ivan Poženel leta 1889 v knjižici Logaško okrajno glavarstvo, je imel Rakek po štetju 1880 kar 91 hiš s 707 domačini in 113 tujci, skupaj že 820 prebivalcev. Gradile pa so se še nove hiše, vse več je bilo tudi prebivalcev, in seveda za šolo primernih otrok.

Rakovčani so bili vezani tako na cerkev kot na šolo na Cerknico. Šestletnim otrokom, običajno slabo obutim in oblečenim je bila več kot uro dolga pot tja in še toliko nazaj, posebej še pozimi, sila zahtevna. To je spoznalo tudi okrajno glavarstvo:

»1880 povabilo je slavno c. k. okrajno šolsko svetovalstvo zastopnike Unške, Ivanje selske in Rakovške soseske v posvet zaradi všolanja poslednje (Rakek) k prvej (Unec) a vsled slabega vremena in ostre zime moralo se je to posvetovanje odložiti do vgodnejšega vremena in časa.«

Sredi februarja 1880 pa je o želji, da bi Rakovčani hodili v šolo na Unec razpravljal krajni šolski svet na Uncu. Zanimivo in burno razpravo je zabeležil v šolsko kroniko nadučitelj Ivan Poženel:

»18. 2. 1880 bila je seja tukajšnjega krajnega šolskega sveta pri katerej se je pogovarjalo o všolanju soseske Rakek na Unec. Gospod prvomestnik (predsednik sveta župnik Franc Klemenc) začel je strastno govoriti zoper vsaktero združenje, on je vse pripomočke, vsa sredstva, kar je le vedil in znal porabil v to da bi ude krajnega šolskega sveta, posebno še gospoda Jeršana njegovega namestnika v krajnem šolskem svetu pridobil za se, to je zoper všolanje one soseske; prosil ga je s priliznimi besedami da, celo latinske reke vpletal je v svoj napileni govor a vse zaman. Ko je videl in spoznal, da stem ne opravi ničesar začel je pretiti tako le: ’Ako boste glasovali da naj bode Rakek semkaj všolan in da se bode to tudi zgodilo, Vam rečem: kakor je gotovo danes kvaterna nedelja, tako gotovo je tudi da jaz grem z Unca, ako boste pa z menoj glasovali želim na Uncu umreti in pokopan biti.’ Udje krajnega šolskega sveta ostanejo še vedno trdovratni, bil je v velikej zadregi, kaj mu je začeti! koj mu šine hudobna misel v glavo da mora najpred g. učitelja tega najhujšega agitatorja počrniti mu njegovo veljavo, sposobnost in marljivost, po spričevanju njegovih predpostavljenih, katerem je eden najboljših učiteljev, grdo osramotiti po hinavsko, z namenom njemu ves vpliv vzeti pri posvetovanji in sklepanji v sejah krajnega šolskega sveta. Začne tedaj z svojim strupenim jezikom po njemu vdrihati in mu očitati da on ne more še domačih otrok brzdati, discipline ni niti v šoli niti izven šole, pri molitvi se otroci naslanjajo na klopi ali imajo pa klobuke ali kape v rokah in se igrajo ž njimi – (tukaj je pozabil samega sebe – da je on verski učitelj) dalje je rekel da otroci ne znajo nič, sami stariši se hodijo k njemu!? pritoževati da se otroci nič ne uče, kaj bi še bilo, ko bi oni hudobni in sprideni otroci iz Rakeka semkaj všolani bili!

Drugi je poprijel besedo gospod A. Jeršan, on je temeljito, pametno in v korist Unške kot Ivanske soseske govoril a tudi Rakovškej dobro želel. On je imel le korist in blagor soseske pred očmi in ne posamezne interese, zato je rekel: ’Ako smo zoper združevanje one soseske sami sebi nasprotujemo najprvo in potem še le drugim, kajti, ako bode ona soseska semkaj všolana mi z njeno pomočjo napravimo primerno mežnarijo iz one hiše pod cerkvijo, katera je celi soseski v sramoto in tudi zelo nevarna zaradi ognja. Toraj, očitni materialni dobiček.

Drugič naša šola bi postala dvorazredna ker bi bilo v korist ne le našej, temveč še onej soseski, v katerej še nikakršne šole ni. Stroškov bi skoraj nikakršnih ne bilo ker je šola uže zidana za dva razreda, samo ”paradano” se odstrani v spodnej veliki sobi in klopi notri postavi z drugimi učnimi sredstvi pa je dovršen zopet en razred. Tukaj bil bi pa očitni duševni dobiček. Čemu torej nasprotujete pametnej za prihodnost toliko koristnej stvari!’

Nato reče gosp. prvosednik: ’Toraj Vam je učitelj več in ljubši kakor pa fajmošter.’

G. učitelj prosi besedo. On počasi z mirno besedo ugovarja gosp. predsedniku na njegovo breztaktno govorjenje in reče: ’da so otroci pri zadnjem inšpiciranju po izreku gosp. c. kr. okrajnega šolskega nadzornika v vseh predpisanih predmetih sploh dobro, nekateri tudi izvrstno napredovali in tudi o šolski disciplini se je jako povoljno izrazil. Da nekateri otroci ne napredujejo z druzimi vred je krivo temu pomanjkanje učnih pripomočkov, slabo obiskovanje šole, revščina kjer jih stariši v gozd pošiljajo palice za obroče namesto v šolo, jagode in maline brati i.t.d. da si kaj prislužijo. Morebiti da je gosp. predsednik katerega tacih ljudi slišal milo tožiti: moj otrok se v šoli nič ne uči!

Da se Vam nekateri otroci pri molitvi slabo vedejo ste sami krivi, saj ste njih verski učitelj, v mojej navzočnosti se kaj tacega ne zgodi.’

Potem reče gosp. predsednik: ’Šibo vpeljite v šolo in otroci naj se uče najpotrebnejše reči npr. kerščanski nauk, branje, računstvo, pisanje ne pa telovadbe, risanje in več tacih nepotrebnih stvari.’ Dalje je rekel: ’Tako me včasih jeza popade ko pridem v šolo in vidim da imajo risanke pred seboj, da bi kar k njim skočil in jim zvezke pod klop pometal.’

Nato reče g. učitelj: ’Za vse ravno naštete šol. predmete imamo splošni šol. in učni red od 20. avg. 1870 štev. 7648 in sicer: o ustrahovanju v šoli velja § 24. o telovadbi § 60, o risanju § 53 i.t.d. in tega šol. in uč. reda se moramo mi učitelji natanko držati.’

S tem je bila seja ali bolje rečeno prazna slama omlatena in udje krajnega šolskega sveta so mrmraje odlazili ter rekli: gosp. predsednik ni pri stvari ostal, on je imel le samopašne postranske in slabe namene.«

Tej burni seji je sledilo že enkrat preloženo posvetovanje, kjer so se Rakovčani dokončno odločili da zgradijo svojo šolo:

»Povabilo je v drugo slavno c. kr. okrajno svetovalstvo unške, ivanje selske in rakovške zastopnike v posvetovanje o všolanji poslednje k prvej. Seja je bila v šoli na Uncu pri katerej sta Rakovska zastopnika po pregovarjanji nekaterih gospodov – izrazila zoper všolanje s tem pogojem, da si soseska Rakek napravi svojo šolo. Soseski unška in ivanska nista temu ugovarjali.

Z odlokom veleslavnega c. kr. deželnega šolskega sveta je soseska Ivanje selo obsojena za zidanje šole na Uncu v znesku 645 f (gold?) 99 (vin?), Unški soseski v teku enega leta plačati po naznanilu  slavnega c. kr. okrajnega šol. sveta od 19. maja 1880 štev. 231/o.š.sv.«

Prvi zapis v kroniki sega v leto 1881:

Po krajevnih razmerah ušolana je vas Rakek v Cirknico; toda predolga pot, posebno v zimskem času napravila je neredno šolsko hojo in pogosto izostajo. Obrnili so se tedaj Rakovčani do šole na Uncu. V tej šoli je pa že samo po sebi ušolanih preveč otrok, bili so Rakeški otroci popolnoma odveč. Iz teh vzrokov nastal je zelo nereden pouk. Kajti v Cirknico jim je bilo predaleč, na Uncu so se jih pa branili.

Sprevideli so tedaj občani da jim drugega ne kaže kakor napraviti si šolo za veliko množico za šolo ugodnih otrok.

Prikupili so v to svrho od posestnika Ivana Vidriha njegovo hišo št. 24 ter si za silo priredili šolo.

Precej v prvem letu obiskovalo je do 60 otrok tako napravljeno šolo.

Najeli so si učitelja g. Sibenik-a kateri je njih deco poučeval prav po naravi. 

Dne 15. avgusta bila je razpisana učiteljska služba na novo napravljeni šoli na Rakeku.

Izmed prosilcev bil je voljen g. Avgust Kleč kteri je bil dosedaj v Starem trgu poleg Loža.

Dne 16. septembra pričel se je prvi redni pouk na novej šoli.

Dne 1. oktobra sklicali so se možje v krajni šolski svet in bil je voljen za predsednika gospod Franc Lavrič, trgovec z lesom.

Dne 15. grudna prejeli so učenci in učenke te šole zakramente svete pokore in sv. rešnjega telesa. 

Viri:

• Kronika enorazredne ljudske šole na Rakeku
• Kronika ljudske šole Unec

Kraj: Rakek
Datum: 1881
Avtor: dokument fotografiral Franc Perko
Zbirka: Zgodovinski arhiv Ljubljana
Fotografirano: 14. 3. 2007
Oblika: fotografija dokumentov