Skip to content

1918 Avstro-Ogrska – Vojak z bajonetom

25. 01. 2022

Ena roka drži bajonet, druga je stisnjena v pest in spuščena ob telesu. Kroj suknjiča in kape sta precej staromodna, ugibati smemo, da gre za avstro ogrskega vojaka iz časa prve svetovne vojne. Čevlji, ki jih nosi, pa niso videti niti malo vojaški.

Obraz tega fanta me na nekoga spominja, to je pa tudi vse, kar lahko rečem o tej sliki. Še v to, da je iz prve svetovne vojne, nisem trdno prepričana. Poznavalec bi iz kroja svetlejšega suknjiča in temnih hlač ter okrasja na obleki in kapi ugotovil, kam je vojak spadal in iz katerega obdobja je slika. Nekoč mi je Marko Gorše razložil, da so v avstrijski vojski najprej imeli uniforme s svetlim suknjičem in temnejšimi hlačami – sem si prav zapomnila? Bi se podatek lahko nanašal na to fotografijo? Tudi okolje na sliki je neprepoznavno – košatih bukev in trave je povsod polno.

Kdo si, neznanec, ki si se pred fotografom prijel za bajonet in pogumno – in mogoče malo žalostno – pogledal vanj? Kakšni vojski si pripadal, kdo te je komandiral? Si bil navaden vojak ali častnik? Kako je tvoja slika zašla v album Ivanke Janežič? Si bil njen sorodnik? Si živel v Vrhniki ali kje drugje? Nič … tema. Prosim bralce za pomoč!

Eno od poslanstev spletne strani Stare slike je, da objavimo čim več starih slik – naj bo to opravičilo za ta prispevek. Sliko sem izbrala samo zaradi lažnega občutka, da poznam obraz na njej.

Da pa bralec ne bo ostal čisto brez vsega, dodajam poknjižen in malenkostno prirejen zapis narečne pripovedi soseda Matevža Mlakarja, Lohnetovega očeta, rojenega 1894, ki je iz dneva v dan obujal spomine na svojo vojaščino v prvi svetovni vojni. Okoli leta 1984 jih je posnel prof. Jože Matevžič, jaz pa se še vedno zjočem, ko se ukvarjam z njimi, bolj kot takrat, ko sem jih poslušala kot otrok.

NA FRONTO 

Vežbali smo dobro. Vse sorte so bili ljudje: niso znali dovolj nemško, niso vedeli, kje je desna, kje leva, ne nič, no. Potem je pa čas prišel, ko so nas na fronti rabili. Pa spet še enkrat vestirenga! Tam smo bili cepljeni za tifus in potem smo pa šli. Prišla je gor godba in mi smo imeli prej dva dni prosto, pa novo obleko smo dobili. So začeli iz skladišča ven nositi: spodnje hlače in vso vojaško opremo, potem celtno so prinesli, opasač, torbico za strelivo, potem so prinesli legitimacijo, ki jo je vsak imel – tak listek zganjen … Pri hlačah je bil pa zanjo tak majhen žep. In če je bil ubit, je bilo tam: kje je rojen, od kje je doma – da so pisali na dom, če je padel … In helmo in granate in toliko metkov – dvesto metkov je vsak dobil v torbicah. So bile take vojaške, dve, in so bil notri pakelci … in vsak je dobil tudi novo puško in je bilo rečeno:

»Pazite,« pravi, »da vsaki odgovarja na svojo številko.« Če bi jo drugi ukradel, jo precej najdejo – ni ta številka, je morala biti ona.

No, tako smo potem šli mi s Frauenberga. Frauenberg je na Gornjem Štajerskem. Torej, Pogačnik se je poslovil …. Prišel je pa tudi župnik, pa dva ministranta. On je bil Avstrijec, je po nemško tiste svoje obrede naredil in nas je blagoslovil. Potlej je pa še Pogačnik, naš kompani komandant pozdravil nas in da bi bili srečni, pravi, ker dobro veste, kam greste … In je še celo jokal, sem ga videl – in komanda je padla: »Topleraj rehcung!« Štiristop in marš naprej – in smo šli naprej v Admont. Tam sta prišli pa še tretja in prva (kompanija?), je bila pa še enkrat prisega pred cerkvijo in polkovnik Pur, regiment komandant, ni mogel brati. Malo je od začetka, potem je začel pa jokati. Je pa moj cugs komandant skočil, Šavel, in je on nadaljeval tisto prisego. Kakor je bila prisega končana, je padla komanda »Topleraj rehcung marš« – pa na postajo!

Smo se peljali v vagonih, v tovornih vagonih. So bile klopi notri in smo dobili en takle kolaček majhen sira, potem pa nekaj kruha … Zdaj smo prišli pa v Seltal. Tam je vlak dolgo stal, fantje so pa gruntali, kam bo potegnil vlak: če bo šel gor proti Rotmanu, bomo šli v Tirole, če bo šel pa dol nazaj, bomo šli pa v Gorico. Tam je pa hudo. Tam gori so se bali pa mraza. Pa ni nihče branil se ali kaj takega, kamor je bil treba, tja si moral iti. No, in vlak je potegnil in prišli smo v Ljubljano. V Ljubljani je bilo vse polno ljudi na postaji – in fantje so zapeli … eno domačo pesem, ki so je bili vajeni: Adijo, pa zdrava ostani!. Ljudje so kar vdrli gor do vagonov in so prinesli cigarete, pa so prinesli piškote pa razne take reči … Takrat je bila še močna država, je imela vsega, potlej je bilo pa vse opešalo … Z vagonov pa ni smel iti noben dol. Je bil odgovoren ali kaprol ali pa cugsfirar – ni smel iti nihče nikamor …

Slovarček:

  • vestirnga: vojaški pregled
  • metek: naboj
  • pakelc: zavitek
  • celtna: šotorska ponjava
  •  helma: čelada
  • kompani komandant: poveljnik stotnije
  • cugs komandant: poveljnik voda, oddelka
  • kaprol: desetnik (?)
  • cugsfirer: vodnik (?)
  • topleraj rehcung: povelje za obrat na desno
  • topleraj rehcung marš: povelje za obrat in pohod na desno

Viri:

  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas, Ljubljana, 2004

Kraj: ni znan, verjetno nekje v avstro-ogrski monarhiji
Datum: ni znan, najbrž okoli prve svetovne vojne
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 18. 6. 2020
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: