1928 Martinjak – Poroka Janeza in Marije Ošaben

Prav poročne slike so tiste, ki se jih je po hišnih arhivih največ ohranilo, saj gre za prelomne dogodke, povezane z veseljem in druženjem – vsekakor nekaj, kar je zmeraj vredno spominjanja še rodove naprej, v tistem trenutku pa pomeni tudi obetavno spremembo v družini in vaški skupnosti.

Sliko te poroke je posodila Jožica Mlinar, katere rod izhaja iz Martinjaka, od koder nimamo veliko prispevkov, zato je ta še posebno dobrodošel. Na sliki je bilo na prvi pogled videti, da gre za dvojno poroko, saj imamo na njej dve ženski z enakima venčkoma, dva enako velika šopka, ki bi bila lahko poročna, in seveda dva možaka, ki sta videti kot ženina. Vendar se je domneva izkazala za napačno.

Lastnica slike piše, da je na domoznanskem oddelku KJUC in na UE Cerknica preverjeno in ugotovljeno, da je bila tistega dne, 16. 2. 1928 samo ena poroka, pri kateri sta bili priči Janez in Pavel Rožanc, poročila pa sta se Janez Ošaben in Marija Kovačič. Po pogovoru z dr. Marijo Makarovičevo je prišlo do zaključka, da zraven neveste sedi družica, po domače spletjǝnka/spletenka. Vse to podpirajo tudi navedbe dr. Makarovičeve v knjigi Slovenska ljudska Noša v besedi in podobi, Notranjska, 8. zvezek, str. 53 iz leta 1995:

“Okrog leta 1910 je bila nevestina družica, spletenka, bržkone enako oblečena kot nevesta, predvsem pa je imela na glavi venec.”

Temu o spletenki lahko dodam še lastni spomin na pripovedovanje sosede Gržetove mame, doma iz Viševka, rojene okoli leta 1905, ki je večkrat omenjala spletenko pri poroki ter kako je bila tudi ona lepa in da si je spletenko izbrala nevesta, kar je bilo znak povezanosti, prijateljstva, naklonjenosti in tudi čast za izbrano dekle, njena vloga pa je bila spremljanje neveste in opora pri tako življenjsko usodnem koraku, kot je poroka … Narečnemu izrazu spletjǝnka ustrezata knjižna izraza spletična ali družica – dekle, ki spremlja nevesto k poroki … Tudi F.T. se spominja izraza in pripovedi o spletenkah v Loški dolini, prav tako njena soseda … Na tej sliki imamo torej le eno poroko, ki je potekala v Martinjaku po takratnih šegah.

Tistega leta, ko je bila pred vrati huda svetovna gospodarska kriza, sta se šestnajstega februarja, pred Pustom, poročila Janeza Ošaben, rojen leta 1883 in Marija Kovačič, rojena 1894. Ženin je bil nekoliko starejši, star petinštirideset let. Z njim sta bila starša. Oče je bil Fužinarjev – Fžinski iz Grahovega, z domačije, kjer je bila zares fužina in kovačija, potem pa se je bil priženil k Petričevim v Martinjak …

Zgodbi obeh novoporočencev Ošaben sta vsaka po svoje vredni spomina:

Nevesta Marija Kovačič je bila rojena leta 1894 v Cerknici. Kot otrok je bila nekaj časa v Braziliji, kamor je odšla s starši in sorodniki. Tam je v rosni mladosti izkusila nepojmljivo gorje – smrt obeh staršev in dveh sorojencev. Čez nekaj časa je, stara komaj dvanajst let, s še mlajšim bratcem prišla v domovino. Skrbniki so otroka ločili – Marija je bila najprej na Lipsenju pri skrbnikih, ki so se pisali Ravšelj, nato pa je kmalu začela delati v hotelu v Prestanku (?), medtem ko so tri leta mlajšega bratca dali v sirotišnico, potem pa ga je kot rejnik prevzel njun stric …

Marija Kovačič je bila delavno, skromno in varčno dekle, ki je leta 1928 skupaj z bodočim možem kupila hišo v Martinjaku št. 46. Janez Ošaben pa je bil kot fant dvakrat na delu v Ameriki in se šele potem poročil. Slika poroke je nastala pred njuno hišo v Martinjaku, kjer se reče pri Petríčevih, prej pa je bila to domačija pri Škofu. Tam so se zakoncema Ošaben z leti rodile tri hčere: Jožefa (Pepca), Marija in Alojzija. Dve od njih sta ostali neporočeni.

Kdo je avtor fotografije ne vemo, zanimivo pa je, da je na tleh pod nogami mladoporočencev in svatov seno. Obvezni harmonikar sedi na pručki, ljubki deklici v enakih oblekah in z enakima frizurama pa na kosu trama. Nevesta in spletenka imata po tedanji šegi enaka, najverjetneje voščena in precej na čelo spuščena venčka in vsaka svoj šopek. Obleki obeh sta podobni, zdi se, da dvodelni z belo bluzo spodaj in namenoma praktični, temnejši, ki bosta služili za boljše priložnosti še dolgo. Marija Ošaben se je po sili razmer naučila biti skromna in varčna, pa gotovo tudi za poročno obleko ni želela plačati več kot je bilo gospodarno … Tudi moški na sliki so v običajnih prazničnih gvantih s telovniki in le Janez Ošaben ima pod vratom bolj gosposkega belega metuljčka, eden od domnevnih poročnih prič zelo svetlo kravato – belo ali srebrno sivo, drugi pa svečano srajco s temno kravato pod poškrobljenimi voglički ovratnika. Ostali moški imajo pisane kravate pripete pod srajčni ovratnik ali pa so brez njih, z visoko zapetimi pražnjimi srajcami.

Sta prva ženska z velikimi visečimi uhani, ki stoji na levi in drži roko na rami moškega pred njo, brat in sestra ali mož in žena? Roke na ramo gotovo ne bi položila neznancu … Fotografi so znali nakazati povezave med upodobljenimi osebami tudi na tak način – z razvrstitvijo oseb, dotikom, držo rok ali nagibom glave in tako ohraniti še kak pomemben podatek ali vsaj namig za potomce, ki bodo gledali sliko čez skoraj sto let …

Lasje mlajših žensk na sliki se zdijo ravno odrezani, nakodrani z vročimi kleščami in pripeti s kakšno sponko, starejše pa jih imajo najbrž še spete na zatilju. Šopka neveste in spletenke sta videti sveža z dodanim asparagusom in tudi večina cvetov na prsih svatov so najbrž beli nageljni, le v prvi vrsti je nekaj šopkov, ki so drugačni, z drobnimi, morda umetnimi cvetovi. Kje so dobili sveže cvetje v februarju? Ali pa je bilo vendarle iz krep papirja in samo slika daje napačen vtis? In kaj drži na kolenih spletenka? Videti je kot šarkelj s šopkom v sredini, kar je gotovo imelo svoj smisel. Je to morda nekaj podobnega kot tisto, čemur so v Loškem Potoku rekli šajdesten*?

Trije moški v zadnji vrsti, ki stojijo na stolih ali klopi, imajo v rokah kozarce temnega vina, s katerimi še poudarjajo veselo priložnost. Kako dolgo pa si je harmonikar loščil trde usnjene golenice, da se tako svetijo? Čevljem drugih svatov se pozna, da so danes (v sprevodu?) že nekoliko pešačili po prašni cesti in tudi njegovi se več ne svetijo, sam komašne se.

Kuharica na desni ima na sebi razkošen bel predpasnik do pasu, okrašen s čipkami in prišitimi prečnimi gubami. Je imela s kuhanjem na porokah veliko izkušenj? Le kaj jim je za ohcet dobrega pripravila? So jedli govejo ali suho župo z nudeljni ali ribano kašo? Govedino ali suho meso? Tenstan krompir, solato? So vmes pili vino in se na koncu sladkali s pogačo? Ali so imeli tudi puohajne? Mogoče potico ali tašce? Kaj še bolj imenitnega? Tega ne bomo izvedeli. Lahko pa povem, da sem pred desetletji spoznala starejšo ohcetno kuharico, ki je znala pripraviti kot misel rahel kozjanski ajdov parjek, po katerem je bila znana daleč naokrog. Njen mož je bil ženitni mešetar, ki je v življenju povezal morda trideset parov, o čemer se je takrat s ponosom na široko razgovoril … Bila sta res zanimiva “podjetnika”. Je imel kakšnega ustreznega posrednika tudi par s slike? Kakšno vlogo so pri sklenitvi zakona imeli starši? Marijini so bili že mrtvi, Janezovi pa pri toliko starem sinu najbrž niso imeli več veliko besede, morda le kak nasvet in lepo željo …

Čeprav je na začetku tega pisanja slabo kazalo z identifikacijo oseb na sliki, je nazadnje lastnica ugotovila skoraj vsa imena svatov.

Spredaj v sredini sedijo:

• harmonikar, čigar imena (še) ne vemo,
• ženinovi nečakinji, hčeri njegove sestre, Francka, rojena leta 1924 in Terezija, rojena leta 1922.

Sedijo od leve:

• moški, ki se piše Rožanc, najbrž ena od prič;
• spletenka, kise tudi piše Rožanc;
• v sredini sta novoporočenca Marija in Janez Ošaben,
• neznani par z dečkom.

Stojijo od leve:

• ženska, ki drži roko na ramenu moškega pred sabo, se piše Rožanc,
• neznana moški in mlajša ženska,
• oče Janeza Ošabna in mati Ivana,
• Pavle in Rezka Rožanc, starša deklic spredaj, ženinova sestra in svak, ki je bil druga priča.

Zadnja vrsta od leve:

• prvi je po domače Mihov France,
• srednji moški ni znan,
• zadnji pa je Ravšelj – mogoče nevestin skrbnik ali vsaj nekdo iz njegove družine.
• kuharica, ki stoji skrajno desno, je Marija Rožanc, rojena leta 1905.

“Velika ohcet,” so najbrž rekli vaščani. Zdi se, da na njej prevladujejo Rožanci in Ošabni, morda je med neprepoznanimi še kakšen …

* Poknjižen narečni opis poročne šege iz Loškega Potoka okoli leta 1950:

O polnoči so tja, kjer je bila ohcet na nevestinem domu, prišli fantje zapet. So tisti šajdesten imeli na glavi. To je bil pa tak kruh, spečen kakor pogača, okoli so bile pa sveče pa pankeljci iz krep papirja. No, in so fantje prišli ob enajstih ali pol polnoči tisto zapet in eden od fantov je pa tisti šajdesten imel na glavi in se je moral toliko časa vrteti, dokler niso vse sveče pogasnile. No, potem sta prišla pa ženin in nevesta ven, sta podarila pijačo pa pecivo … Če ni bilo dosti ljudi na ohceti, so jih povabili noter, če ne, so jim pa zunaj postregli. Tisti šajdesten so pa fantje odnesli. So ga imeli za pojest. Je bil tak okrašen fini kruh. Pa igrali pa peli so:

»Kaj se je zmislila, / fantovščino sklicala, / vzela od njih slovo … / Ljubi moj oča, / kaj vas jaz prosim, / kaj vas jaz prosim … / Odpustite lejdik stan …«

Potem pa mama, pa sestre, pa bratje, pa sosedje, » … kaj vas jaz prosim, odpustite ledik stan …«

(Povedala Pavla Zabukovec, Stari trg – Mali Log, 2002)

Slovarček:

• komašne: golenice (usnjene), gamaše
• župa z nudeljni: juha z rezanci
• šajdesten: 1. poseben poročni kolač (Loški Potok); 2. ostanki (ohcetne) pojedine, ki jih dobijo svatje za domov, tudi šajdesen
• tenstan: pražen
• puohajne: 1. panirano in ocvrto meso, navadno piščanec; 2. ocvrti flancati (Bloke)
• tašce: flancati
• ajdov parjek: posebno rahel kolač iz ajdove in bele moke (Kozjansko)
• gvant: moška obleka

Viri:

• Jožica Mlinar, Cerknica, februar 2022, ustno
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Zal. Kmečki glas, Lj., 2004
• Dr. Marija Makarovič: Slovenska ljudska Noša v besedi in podobi, Notranjska, 8. zvezek, 1995, ZKOS LJ., ZKO Cerknica
• Dr. Marija Makarovič, Ljubljana, ustno, 2022
• F.T., Stari trg, marec 2022, ustno

Kraj: Martinjak
Datum: 16. 2. 1928
Avtor: ni znan
Zbirka: Jožica Mlinar
Skenirano: 13. 9. 2019
Oblika: fotografija