1927 Veliki Vrh – Angela, Šemetova stara mati

Ženska na stolu pred latami kozolca, ki je – najbrž neke nedelje – prekrižala roki na svilenem temnem krilu, je Angela Hribar iz Benet, poročena Miklavčič – mati Ivana in Staneta ter mačeha Franceta, Mime, Ivanke in Jožeta. Ni znano, kdaj in kje je slika nastala, prav tako ne, kdo jo je napravil. Prizorišče, njena obleka in starost so podobni, a ne enaki, kot na družinski fotografiji iz prispevka 1939 Veliki Vrh – Šemetovi.

Oblečena je nedeljsko, v temno obleko iz blaga, ki bi lahko bil svilen rips ali nekaj podobnega, na nogah pa ima vrh svetlih nogavic močne nizke čevlje, ki se lepo svetijo. Za delavnik je sicer rada nosila svetlejša oblačila v rjavkastih tonih – dolgo krilo, predpasnik, ruto, štriekanco..Tako kot njena hiša in vsa domačija je bila tudi sama vedno snažna in urejena …

Šemetova stara mati Angela je bila modra, sposobna, delovna, pobožna in stroga ženska. Kako pa bi lahko drugače uspešno skrbela za veliko družino in trdo delala v gospodinjstvu in na kmetiji? Poskušam dojeti, kako se je tam okoli leta 1927 kot dekle odločila za poroko z veteranom prve svetovne vojne in vdovcem, ki je že bil očim bratovemu sinu in imel še troje svojih otrok. Kakšno vlogo so pri sklepanju te poroke imeli drugi ljudje? Ne glede na njen gmotni položaj in perspektivo je morala biti močna in pogumna, polna zaupanja v svojo usodo in pomoč višje sile. Podstavila je hrbet trem vogalom dobro stoječe domačije na Velikem Vrhu in prevzela skrb za dva moška ter štiri otroke, rodila še dva svoja in preživela ne le vseh vrst kriz in vojno, ampak tudi smrt najmlajšega sina. Čeprav je bilo pri hiši “trujo suorto otruk” je skrbno pazila, da ni nikoli delala nobene razlike med njimi. Gotovo ni želela vloge mačehe, ki ” s pepela peče kruh, z drobnim peskom ga soli” in ko češe otroke “teče, teče rdeča kri” … Upam, da je ob koncu občutila zasluženo zadoščenje, da je pošteno in plodno preživela svoj čas …

Sin njene pastorke Mime je bil presrečen, kadar je lahko v petdesetih letih kot šolarček med počitnicami prišel za nekaj časa na Veliki Vrh. Tam je bil čisto drugi svet – lepši, boljši, bogatejši, prijaznejši in bolj urejen. Tam so bili stari oče in stara mati, strici, bratranci in sestrične, ki so bili vsi prijazni in so marljivo delali … Takoj je tudi sam dobil svoje zadolžitve, največkrat v košnji, saj takrat na kmetih noben obiskovalec ni ostal brez dela, ne glede na to, kako daleč je prišel in kako majhen je bil – vsak je bil takoj naprošen za pomoč. Tako je bilo delo malo prej opravljeno, otroci pod nadzorom, pa še delati so se učili, starejši pa so se mimogrede še kaj pomenili … Vnuk z Babnega Polja je pomagal mešati pokošene redi trave, grabiti in predvsem tlačiti seno na vozu. Sramota bi bila, če bi ob tem kaj cmihal zaradi senenih bilk, ki so ga pikale po golih nogah in še kje druge, saj so enako pikale tudi vse druge. Kdor je hotel biti velik fant, je moral molče potrpeti in delati, kdor je cvilil pa je bil samo majhen smrkav mulc, ki naj se raje doma drži mame za kiklo.

A je bil vnuk z Babnega Polja med počitnicami na Velikem Vrhu deležen tudi primernih ugodnosti. Ko je na primer koscem odnesel zajtrk iz dobro zabeljenih ajdovih žgancev in mlečne kave, je najprej užival ob pogledu na tako rahle žgance, da so se drobno nakopičeni v skledi kar tresli in neznansko lepo dišali, na koncu pa je smel zajeti iz sklede tudi sam, če je kaj ostalo … Takih žgancev ni znala skuhati nobena druga gospodinja. Ni več mogoče ugotoviti ali zato, ker je bila ajda drugačna, zrnje zmleto bolj na drobno, krop bolj osoljen ali pa jih je kuharica z loncem med koleni le bolj energično zmešala in jih nazadnje bolj potrpežljivo na drobceno nastrgala v skledo in izdatno zabelila. Seveda je včasih podlila tudi malo žgančouke, ki so ji tam rekli kruopček – tako so še lažje zdrsnili po grlu … Pa če se je le dalo, je dala malo več žgancev za kosce, ki so vstali že ob štirih in šli kosit Pod vejo, v Smrekovec, k Žegnanemu studencu, na Gmajno ali kam drugam, da so pustili kepico tudi za prinašalca zajtrka … Tudi drugače je bila hrana pri Šemetovih boljša kot doma na Babnem Polju: imeli so govejo živino, prašiče, kokoši in zajce, veliko žita in krompirja, pa se je časih v loncu znašel tudi kak ajmoht ali kaj drugega, kar je dišalo po mesu, predvsem pa je bilo hrane dovolj. Delali so pa tudi brez predaha, a preudarno in učinkovito …

Stric Jože, Angelin pastorek, je bil zadolžen za hlev, kjer je bilo vedno tako čisto kot v hiši – ne le, da je skrbno nakrmil in napojil živino ter sproti odkidal gnoj, pometel in pobral je tudi vsako slamico ali smet, koše, vile in kar je še bilo takega pa vedno pospravil na svoje mesto. Bilo se je lepo motati okoli njega, ne le zaradi urejenosti ampak tudi zato, ker se je videlo, da je rad pri živalih in ga veseli delo z njimi.

In ko je stara mati Angela kdaj prišla na Babno Polje k pastorki Mimi, je tudi tam takoj prevzela komando nad otročadjo in poskrbela, da je bil red pri hiši. Za vedno so si zapomnili, da lahko teče življenje tudi drugače, kot so bili vajeni …

Slovarček:

• štriekanca: ročno pletena ženska jopica
• žgančouka: tekočina, ki se jo odvzame pred mešanjem žgancev, zlasti ajdovih in krompirjevih, da so primerno gosti. Če žgančevke ni bilo dovolj, so včasih pod žgance zlili malo slanega kropa, da so jedci vanj pomakali kepe žgancev, preden so jih dali v usta.
• kruopček: isto kot zgoraj, le da je izraz doma na Blokah.
• trujo suorto otruk: tri sorte otrok
• ajmoht: obara

Viri:

• Slavko Ožbolt, Markovec, marec 2022, ustno
• Marija Knaus, Veliki Vrh, marec 2022, ustno

Kraj: ni znano, mogoče Veliki Vrh
Datum: ni znano, mogoče okoli leta 1939
Avtor: ni znan
Zbirka: Marija Knaus
Skenirano: 23. 3. 2022
Oblika: fotografija