1935 Veliki Vrh – Jožef Miklavčič, Šemetov oče

Na sliki je Jožef Miklavčič, Šemetov oče z Velikega Vrha. Fotografija je z nekega dokumenta, nastala pa je domnevno nekje pred drugo svetovno vojno, medtem ko je druga slika spodaj verjetno nastala okoli leta 1914 ali po njem. S pomočjo galeba na kulisi v ozadju te slike lahko ugotovimo fotografa: Franc Truden iz Podcerkve je bil – razen če so taka poslikana platna izdelovali serijsko …

Jožef Miklavčič, Šemetov z Velikega Vrha, je bil rojen leta 1895 in umrl 23. 6. 1965, star sedemdeset let. Bil je kmet, vojak in ruski ujetnik v prvi svetovni vojni. Okoli leta 1920 se je poročil z bratovo vdovo Gizelo, ki je bila hči Marije Palčič iz Pudoba. Gizelina mati je v Aleksandriji dobro zaslužila, tako da je hčeri lahko kupila bogato balo, od katere je do današnjih dni ostalo lepo uokvirjeno ogledalo in stol thonet, ki so ga dolgo imeli Šemetovi v veži, na njem pa umivalnik in brisačo … Gizelin prvi mož se je ponesrečil v Ameriki, nesrečno pa je umrl tudi Matija, eden od sinov, ki ju je imela z njim. Potem se je poročila z moževim bratom Jožefom, mu rodila tri otroke in še ko so bili majhni, umrla zaradi razlitega slepiča. Tako je tudi Jožef ovdovel in se kmalu ponovno poročil. Jožef je bil očim bratovemu sinu Francetu, s prvo ženo je imel dve hčeri in sina, z drugo pa še dva sinova …

Na fotografiji starega nagrobnika Šemetove rodbine je mogoče razbrati:

Jožefova druga žena Angela je bila rojena okoli 1898 , umrla pa je januarja 1970 …

Tukaj je med dvema nam neznanima vojnima tovarišema mladi Jožef Miklavčič v uniformi avstro ogrskega vojaka. Položaj njihovih rok nakazuje medsebojno povezanost, saj se med seboj dotikajo, pa čeprav morda le na fotografovo sugestijo. Pri levem fantu se zdi, da so na ovratniku tri planike, ki mogoče nakazujejo pripadnost planinskemu polku – ampak to so zgolj ugibanja.

Ne vemo, kje vse se je Jožef vojskoval in kaj je doživel, tudi ne, kdaj je postal ruski vojni ujetnik. Ostalo pa je nekaj spominov na njegovo življenje v Ukrajini in lesena žlica, ki jo je prinesel domov.

Iz njegovih pripovedi o tistem času je bilo mogoče razbrati, kakšen neizbrisen vtis je v Ukrajini nanj naredila neskončna ravnina z rahlo in bogato črno zemljo, ki je rodila pšenico “še enkrat bolj debelo”, kot je bila doma na Blokah … Pripovedoval pa je tudi o žetvi: ko so velikanske snope žita postavili v kopice, so te ob koncu težkega dela kar oživele, saj so se v njih valjali razposajeni mladi in manj mladi pari …

Na spodnji sliki je ročno izrezljana stoletna žlica, ki je z Jožefom Miklavčičem pripotovala iz ruskega vojnega ujetništva. Kaj je vojak brez žlice?! Velik revež je, če nima s čim zajemati menaže! (Tako kot sta bila moj oče in Franc, čevljar iz Kozarišč, na orožnih vajah v Ajdovščini, ko je šlo leta 1953 za Trst: dobila sta menažko, žlic pa ne. Prosit sta morala iti v neko hišo, če jima posodijo žlico, da bi lahko pojedla. Pa so bili prijazni in so jima žlico podarili, da sta potem izmenično lahko jedla tudi naslednje dni. Ampak to je že druga zgodba). Lesena žlica Šemetovega očeta je večja in drugače oblikovana, kot smo jih vajeni tukaj. Kdo ve, kaj vse je zajemala v svojih sto in več letih! Jo je vojak z Blok sam izrezljal ali jo je kje dobil? Gotovo je unikat, drugače ne more biti. In iz kakšnega lesa je – lipovega, brezovega? … Kakorkoli, po vseh teh letih še vedno šepeta zgodbe tujih krajev in hudih časov …

Na starega očeta Jožefa pa so na Babnem Polju ostali svetli spomini. To je bil možak, h kateremu se je zatekla hči Mima med vojno, tam rodila prvega otroka in ostala nekaj časa, medtem ko je bil njen mož v internaciji. Tudi potem je oče Jožef pomagal njeni družini s kakšno vrečo moke ali česa drugega, čez leta pa je vnuke uvajal v bloške manire in delo na posesti …

Enemu od vnukov je rad pojasnjeval imena krajev na čudovitih Blokah, koder so se s košenin videle rdeče strehice daljnih zaselkov po hribih na obzorju: Hiteno, Godičevo in kdo ve kaj še … Ko pa je nekoč okoli Žegnanega studenca, ki izvira naravnost iz tal in potem igrivo vijuga po travniku, dečka osupnilo, da je bilo vse belo od drobnih koščic, na debelo naloženih ob strugi, mu je stari oče pojasnil: “Raki so bili. Račja kuga jih je …” In ko sta proti domu peljala visoko naložen voz sena, so se voli v klancu ustavili in je stari oče vpil: “Podloži, podloži s kamnom!” je fante zaman iskal, kje je kakšen kamen. Na Babnem Polju jih je bilo v izobilju, tukaj pa je komaj našel nekaj, da je vtaknil pod kolo in voz ni zdrsnil nazaj …

Studenci na Blokah so se zdeli malemu Babnopoljcu naravnost pravljični. Doma kaj takega ni bilo, še lokev se je poleti čisto presušila, in studenec je bil le eden, tam daleč za Debelim hribom, kamor je moral v košnji z banko po vodo. Tu pa so med pisano zelenino vsepovsod vijugali potočki, v katerih je mrgolelo majhnih rib … Stric mu je pomagal, da je na leskovo palico privezal vrvico, ukrivil buciko in jo pritrdil na konec. Nanjo je nabodel kobilico, ki pa so jo male ribice kmalu pojedle, ne da bi se katera ulovila. Toda nekoč je prišla tudi večja riba in ta se je ujela – to je bila dečkova prva in zadnja ribiška trofeja, ki je bila ravno prav velika za malico Šemetovi mački na Velikem Vrhu.

Toda bili so tudi trenutki, ko se je oče Jožef naveličal gašenja žeje z vedno enakim moštom, ki so ga Šemetovi imeli v kleti poln sod ali celo dva. Takrat je namignil vnuku k sebi in mu potisnil v roke pollitrsko steklenico in nekaj drobiža: “Pojdi mi k dol Uočjanu po vina! … Pa kar tamle za gredo ga postavi potem.” Vnuk je zdirjal čez vrt in dol po hribu do gostilne Pod Velikim Vrhom, bil že čez nekaj minut nazaj in napravil, kot je naročil ded – steklenico je postavil k leseni ograji gredice … Bilo mu je v veselje, da je lahko izpolnil naročilo starega očeta. Potem pa ni bil več prepričan, da je bilo vse prav, saj je slišal staro mater, da se krega: “Spet si vino pil! Kaj ti ni mošt dovolj dober?! Kar lepo mošt pij!”

V nedeljo po maši pa je šel tudi Jožef Miklavčič z drugimi možaki na dva deci v gostilno k Dominu. Tam so moževali in prefajtvali o letini, še največ pa živini, tako da je tisti, ki se je ustavil pri odprtih vratih ali pod oknom, vedno znova slišal moške glasove, ki so drug čez drugega žlobudrali:” Uale-uale-uale-uale-uale-uale …” Vsi počez so namreč govorili o slavnih bloških volih, ki so jih redili ali prekupčevali z njimi.

Slovarček:

• prefajtvati – razpravljati

Viri:

• Slavko Ožbolt, Markovec, marec 2022, ustno
• Marija Knavs, Veliki Vrh, marec 2022, ustno

Kraj: Veliki Vrh; prva fotografija narejena verjetno v Podcerkvi, za drugo kraj ni znan.
Datum: prva slika pred drugo sv. vojno, druga okoli leta 1914
Avtor: prva slika verjetno Franc Truden, za drugo avtor ni znan. Fotografijo žlice je napravil Miloš Toni.
Zbirka: Marija Knavs
Skenirano: 21. 3. 2022
Oblika: 3 fotografije