1944 Stari trg – Spomini bolničarke v Civilni partizanski bolnišnici

Ladica Petrič Štritof je po končanem bolničarskem tečaju delala v Civilni partizanski bolnici Stari trg od junija do septembra 1944. Dobro se spominja tistih mesecev, najprej pa pomisli na usodo svoje takratne sošolke na bolničarskem tečaju in sodelavke v bolnici, Mežnarjeve Kristine iz Podcerkve, sestre poznejšega pisatelja Matevža Haceta. Močna in zdrava, pa tudi izredno tovariška, požrtvovalna in potrpežljiva Kristina je bila kot prostovoljka dodeljena v infekcijski oddelek oziroma izolirnico, ki je bila v pritličju sosednje kaplanije. Tam so ležali bolniki z nalezljivimi boleznimi, večinoma paratifusom, ona pa je bila z njimi ves čas, sama za vse, in stikov z drugimi ni smela imeti, da se nalezljive bolezni ne bi prenašale. Tam se je okužila s tifusom in umrla.Drugače pa je bilo delo v bolnici izredno zahtevno. Oprema, pripomočki in hrana so bili nadvse skromni. Postelje so bile deloma železne, deloma lesene – kar so pač dali ljudje, prav tako je bilo z žimnicami in posteljnino. Od zdravil in razkužil se Ladica spominja le omejenih količin jodove tinkture, hipermangana in žvepla. Imeli so eno samo brizgalko z zvito injekcijsko iglo, ki so jo morali po vsaki uporabi sterilizirati tako, da so jo prekuhali v navadni kuhinjski kozici. Seveda so jo čuvali kot zlato. Primanjkovalo je odej in rjuh, povoje in drug obvezilni material pa so delali iz strganih rjuh in drugih primernih tkanin. Za pranje so najbrž, podobno kot še za marsikaj drugega, skrbele vaščanke Starega trga, zlasti mladinke in članice AFŽ.

Ko je zdravnik takrat bolniku predpisal dietno hrano, je bilo to videti takole: kuharica Micka iz Studenca na Blokah, spretna in sposobna drobna črnolaska, je skuhala na primer ješprenj. Bolniki z “lahko “dieto so dobili redek ješprenj z vrha lonca, tisti z “navadno” s sredine, za tiste, ki jim je bila predpisana “krepka” hrana, pa je prihranila goščo z dna posode …

Kot inšpektor je v bolnico prihajal občasno dr. Milan Perušek, član SNOS-a z Oddelka za civilno zdravstvo in Ladica se spominja enega od njegovih obiskov:

Bolnišnično osebje ni imelo delovne obutve, nosili so, kar je pač kdo imel. Po intervenciji dr. Peruška pa pri delu v bolniških sobah niso smeli več nositi vsakdanje obutve. Da bi zmanjšali možnost okužb in hrup korakov v težki obutvi, ki bi motil okrevanje bolnikov, je moralo osebje čevlje odložiti pod stopnicami pri vhodu, med delom pri bolnikih pa so bili v nogavicah ali bosi.

Poseben Ladičin spomin velja takratni glavni sestri bolnice Mariji Bravec. Ladica se je spominja kot sposobne in prijazne ženske, ki pa je bila tudi izredna kolegica.

“Dala mi je celo svojo maturantsko obleko!” pripoveduje. “Takrat sem bila oblečena v neke vojaške cunje, edino kar sem imela. Morala pa bi nastopiti na enem od številnih mitingov, kjer naj bi recitirala pesem, ki sem jo napisala iz bolečine ob nedavni očetovi smrti na Cinkovcu pod Snežnikom. Marija mi je za to priložnost dala svojo maturantsko obleko – plisirano temno modro krilo iz etamina in bluzo, da sem lahko dostojno oblečena nastopila na prireditvi.”

Spominja se tudi babice Lojzke, ki je tudi še nekaj časa po vojni delala v Postojnski porodnišnici, po terenu pa je tedaj delovala babica Francka Paternostova. Nista pa ji znani imeni obeh tedanjih babic z Babnega Polja, Šoštaričeve in Pojetove, kar lahko pomeni najmanj dvoje: ali sta prišli delat v bolnico potem, ko je Ladica jeseni 1944 odšla ali pa sta delovali predvsem na Babnem Polju …

Ladica je svoje delo v Civilni partizanski bolnici Stari trg zaključila jeseni 1944, ko je bila ustanovljena Nižja gimnazija, v katero se je vpisala in opravila sprejemni izpit. Predvsem pa se je posvetila negi vedno bolj bolne mame in skrbi za mlajše brate in sestre.