Preskoči na vsebino

1961 Uršni lazi – Koča Urška

6. 10. 2022

Na Uršnih lazih, koščku raja v nedrih Racne gore od približno leta 1961 stoji lovska koča Urška, bolj ali manj prostovoljno postavljena po zamisli Franca Kordiša – Hostovega in njegovih lovskih kolegov. Ob otvoritvi je bila sijajna veselica, kakršne nikoli ne pozabiš, in je nanjo prilezlo vse, kar je imelo noge – tako množičnega pohoda v gozd Racna gora še ni videla. Potem so kočo obiskovali predvsem lovci, ki gospodarijo z njo, pa gozdarji, kakšen strasten pohodnik, gobar in zeliščar. Nekaj časa so v njeni bližini na veliko medvedje veselje odlagali klavske odpadke bolj ali manj črnih zakolov govedi, zato ni bilo čisto dobro brezskrbno hoditi tam okoli. Z motorizacijo je Urška postala bolj dostopna, medvedje so se umaknili, Urška pa svoje pravljičnosti ni izgubila.

Sliko je napravil Lojze Tomec kmalu po odprtju koče, saj je šindra na strehi in stenah videti še čisto sveža. Na verandi pa, če me oči ne varajo, stoji njegova žena. Sta – zaprisežena sokolskemu športnemu duhu že od mladega – pripešačila sem, prišla s kolesi ali kako drugače?…

Ljudje od pamtiveka radi razlagamo izvor imen krajev in tako tudi o Uršnih lazih, kjer stoji koča Urška, obstaja nekaj zgodb. V neposredni bližini koče leži tudi velikanska kamnita gmota, povsem drugačna kot je katerikoli kamen kje na Notranjskem … Menda je padel naravnost z neba, so pravili starci, in je torej meteor. Kaj bi rekli geologi o njem me prav zanima, ker je res poseben.

Ime pa so Uršni lazi menda dobili po bogatem dekletu Urški, ki jih je v času strašne lakote kupila za skledo močnika in hlebec kruha. Lovska koča je dobila ime po njej – ali pa morda po neki drugi Urški, ki se je pogumno borila za svojo ljubezen, zmagala in potem do smrti srečno živela s svojim izbrancem …

Mene se je najbolj prijela zgodba, ki sem jo samo v obrisih slišala čisto zadnjo. Pastirica Urša se mi je postavila tako živo pred oči, da sem zgodbo morala zapisati.
 

PASTIRICA URŠA

Davno, ko se Uršnim lazom še ni reklo Uršni lazi, je živela v samotni bajti ob robu doline pastirica Urša. Bila je reva, nikogar svojega ni imela, pa še malo grbasta je bila. Nikomur ni bilo mar zanjo, in če je hotela jesti, je morala že od malega prijeti za vsako delo. Ljudje so ji nalagali vse, tudi najtežja, čisto moška dela in ona nikoli ni odrekla. Le tako so jo prenašali, revo grbasto. Še dobro, da je bila drugače zdrava in močna.

Ko je nekoč spet prišla pomlad, so ji vaščani izročili svojo živino in jo poslali past v Racno goro.

“Pa ne pasi preblizu vasi, kjer so naše košenine,” so ji še naročili, “visoko gor pojdi, tam čez Konjske Loke in še naprej. A ne preveč, da ne boš zašla na Potoško, Potočani bi te nagnali in vzeli živino. Ne zahajaj pa tudi preveč v levo, tam je Bloško. Z njimi si ni dobro priti navzkriž, hudo bi se kregali. Pojdi v desno, pa ne preveč, da te ne dobe Poljanci, čisto divji bi bili. Tam nekje vmes poišči pašnike, kjer nihče ne pase in tam ostani z živino do prve slane. Bomo že prišli malo pogledat vsake toliko.”

Tako so rekli, Urša pa je vzela pastirsko palico, vrečo s koruzno moko in suhim sadjem ter volneno plahto, ki ji je bila odeja, plašč in streha, na hrbet pa še golido, in kotel za sirjenje mleka. Tako otovorjena je stopala pred čredo v strmino. Saj kaj je pa hotela drugega, reva kakor je bila.

Že davno ni več videla vasi, in ko je prešla gozd, so se pred njo odprle travnate globeli.

“To bodo Konjske Loke! Torej moram še naprej!” Ni si mogla privoščiti, da bi jo postalo strah v tisti divji samoti, polni lukenj, starih dreves, bajk in duhov davnih ljudstev, ki so morda šarila tam okoli. Sonce je bilo že visoko, ko se je ustavila. Kam zdaj, da ne bo trčila na sosede in se zapletla z njimi? Bila je spet sredi gozda, ki se je zdel nepregleden in teman. Ko je pozorno pogledala, pa se ji je zazdelo, da se med debli proti jugu vendarle nekaj svetlika. Tja je odšla s svojimi živalmi in kmalu so se pred njo odprli prostrani valoviti travniki, sredi njih pa veliko samotno drevo. Vse je bilo neobljudeno, le sledi divjačine so vodile v globel, kjer je našla studenec, ki je s svežo vodo polnil zajetno kotanjo, potem pa izginjal med sočno travo. Tako lepega kraja še ni videla. Pustila je živali, da so se pasle, sama pa si je pod drevesom uredila vse za molžo in pripravo sira. Zvečer je zgnala čredo skupaj in legla k njej, da bi prenočila. Naslednji dan si je nameravala bolj urediti bivališče.

Toda naslednje jutro jo je zbudil zgoden obisk: prišla sta dva moška iz doline, oče in sin, in ko sta zagledala živali in Uršo, sta začela jezno vpiti, ker da pase na njihovem. Urša se je prestrašila in hitela pospravljati, da bi odšla. Njima pa se je zdelo, da se veliko prepočasi odpravlja stran, in v jezi jo je eden udaril, potem jo je sunil še drugi, in ko je padla, sta jo tepla bolj in bolj. Šele ko je nepremično obležala, sta nehala.

“Menda je nisva ubila!” je rekel stari.

“Ah, saj je samo ena reva! Manjka se takih!” je rekel sin.

Urša pa se ni premaknila, kajti bila je res mrtva. Zdaj sta možaka odgnala živino v vas in šla k županu.

“Šla sva pogledat kako je s čredo,” sta mu rekla, ” pa sva našla živali same, Uršo pa mrtvo. Nekdo jo je potolkel. Najbrž kakšni martolozi …”

“Kaj hočemo,” je rekel župan. “Saj je bila samo ena reva. Pa ubiti je vseeno ne bi bilo treba. Zdaj bom imel sitnost, ko bom moral poiskati drugega pastirja … ”

Ljudje so morali odslej sami pasti svojo živino, vsak teden drugi, dokler niso našli črednika. “Naslednji teden smo pa mi na vrsti, da gremo na Uršne laze,” so govorili. Še leta pa so starci ob večerih šepetaje ugibali, kaj se je moralo zgoditi takrat davno in nastajale so čudne zgodbe, strašljive in tesnobne, a so vsaj ohranile ime nesrečne pastirice.

Slovarček:

  • šindra: skodle

Viri:

  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, 2004

Kraj: Uršni lazi
Datum: okoli 1961
Avtor: Lojze Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 29. 2. 2020
Oblika: negativ

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: