1961 Uršni lazi – Koča Urška

Davno, ko se Uršnim lazom še ni reklo Uršni lazi, je živela v samotni bajti ob robu doline pastirica Urša. Bila je reva, nikogar svojega ni imela, pa še malo grbasta je bila. Nikomur ni bilo mar zanjo, in če je hotela jesti, je morala že od malega prijeti za vsako delo. Ljudje so ji nalagali vse, tudi najtežja, čisto moška dela in ona nikoli ni odrekla. Le tako so jo prenašali, revo grbasto. Še dobro, da je bila drugače zdrava in močna.

Ko je nekoč spet prišla pomlad, so ji vaščani izročili svojo živino in jo poslali past v Racno goro.

“Pa ne pasi preblizu vasi, kjer so naše košenine,” so ji še naročili, “visoko gor pojdi, tam čez Konjske Loke in še naprej. A ne preveč, da ne boš zašla na Potoško, Potočani bi te nagnali in vzeli živino. Ne zahajaj pa tudi preveč v levo, tam je Bloško. Z njimi si ni dobro priti navzkriž, hudo bi se kregali. Pojdi v desno, pa ne preveč, da te ne dobe Poljanci, čisto divji bi bili. Tam nekje vmes poišči pašnike, kjer nihče ne pase in tam ostani z živino do prve slane. Bomo že prišli malo pogledat vsake toliko.”

Tako so rekli, Urša pa je vzela pastirsko palico, vrečo s koruzno moko in suhim sadjem ter volneno plahto, ki ji je bila odeja, plašč in streha, na hrbet pa še golido, in kotel za sirjenje mleka. Tako otovorjena je stopala pred čredo v strmino. Saj kaj je pa hotela drugega, reva kakor je bila.

Že davno ni več videla vasi, in ko je prešla gozd, so se pred njo odprle travnate globeli.

“To bodo Konjske Loke! Torej moram še naprej!” Ni si mogla privoščiti, da bi jo postalo strah v tisti divji samoti, polni lukenj, starih dreves, bajk in duhov davnih ljudstev, ki so morda šarila tam okoli. Sonce je bilo že visoko, ko se je ustavila. Kam zdaj, da ne bo trčila na sosede in se zapletla z njimi? Bila je spet sredi gozda, ki se je zdel nepregleden in teman. Ko je pozorno pogledala, pa se ji je zazdelo, da se med debli proti jugu vendarle nekaj svetlika. Tja je odšla s svojimi živalmi in kmalu so se pred njo odprli prostrani valoviti travniki, sredi njih pa veliko samotno drevo. Vse je bilo neobljudeno, le sledi divjačine so vodile v globel, kjer je našla studenec, ki je s svežo vodo polnil zajetno kotanjo, potem pa izginjal med sočno travo. Tako lepega kraja še ni videla. Pustila je živali, da so se pasle, sama pa si je pod drevesom uredila vse za molžo in pripravo sira. Zvečer je zgnala čredo skupaj in legla k njej, da bi prenočila. Naslednji dan si je nameravala bolj urediti bivališče.

Toda naslednje jutro jo je zbudil zgoden obisk: prišla sta dva moška iz doline, oče in sin, in ko sta zagledala živali in Uršo, sta začela jezno vpiti, ker da pase na njihovem. Urša se je prestrašila in hitela pospravljati, da bi odšla. Njima pa se je zdelo, da se veliko prepočasi odpravlja stran, in v jezi jo je eden udaril, potem jo je sunil še drugi, in ko je padla, sta jo tepla bolj in bolj. Šele ko je nepremično obležala, sta nehala.

“Menda je nisva ubila!” je rekel stari.

“Ah, saj je samo ena reva! Manjka se takih!” je rekel sin.

Urša pa se ni premaknila, kajti bila je res mrtva. Zdaj sta možaka odgnala živino v vas in šla k županu.

“Šla sva pogledat kako je s čredo,” sta mu rekla, ” pa sva našla živali same, Uršo pa mrtvo. Nekdo jo je potolkel. Najbrž kakšni martolozi …”

“Kaj hočemo,” je rekel župan. “Saj je bila samo ena reva. Pa ubiti je vseeno ne bi bilo treba. Zdaj bom imel sitnost, ko bom moral poiskati drugega pastirja … ”