1943 Rab – Igovci v taborišču

Na Rab so Italijani tudi iz Loške doline poleti 1942 odpeljali moške, ki bi se lahko pridružili odporniškemu gibanju ali so bili tega osumljeni, iz bolj odmaknjenih krajev pa cele družine, ki bi lahko podpirale odpor oziroma sodelovale v njem. Požgali so tudi njihove hiše oziroma kar cele vasi. Iz Iga vasi so odpeljali v zapor v Italijo najprej gostilničarko Magušarjevo mamo, in sicer že v letu 1941, v italijanskem taborišču je bil tudi Jožef Šumrada, ostale pa so med ofenzivo 1942 odpeljali na Rab in nekateri so tam v nečloveških razmerah umrli:

1. Mlakar Matevž, Baragov,
2. Nelec Janez, Lekšanov,
3. Bavec Franc, Dubeč,
4. Pavlič France, Lekanov,
5. Žnidaršič Milan, Videč,
6. Žnidaršič Janez, Uoščiev,
7. Truden Franc, Šemacov.

Iz Iga vasi so bili internirani na Rabu tudi:

1. Krapenc Janez, ki je bil pozneje tudi v drugih taboriščih, kmalu po koncu vojne pa je umrl doma. Na Rabu je pisal dnevnik, ki ga hrani družina.
2. Strle Stanko, Knavskov
3. Mici Mlakar, Pirča
4. Vesel Lojze z Milanovega vrha, ki je bil slučajno v Iga vasi, bi ga pa gotovo izselili tudi, če bi bil doma, saj so velik del Gorskega Kotarja izpraznili in požgali.

Tisti, ki so ostali doma, večinoma so bile to ženske, so nase sprejele breme težkih razmer, saj je šlo tudi njim za golo preživetje. Ni bilo veliko moči in časa za žalovanje za umrlimi. Ženske so pokrile črne rute, se zakopale v delo in tiho molile.

Zanimivo je, da starejši ljudje večkrat omenjajo, kako je med vojno v Loški dolini polje dobro obrodilo, letine so bile nenavadno obilne, kot bi narava hotela ublažiti gorje, ki ga je prinesla vojna. Po razpadu Italije so začeli v dolino prihajali preživeli z Raba, ki so prej bivali v vaseh onkraj meje takratne Ljubljanske pokrajine, v Reški pokrajini, kjer pa so ob vrnitvi našli le gola pogorišča in so bili prisiljeni iskati kakršnokoli pomoč, da bi preživeli. V Iga vasi se spominjajo, da so imeli kar “stalne odjemalce” – za pomoč pri kmečkih delih so obubožani Gorani kot plačilo dobili nekaj živeža, kadar dela zanje ni bilo, pa so bili prisiljeni prositi po hišah, ne glede na to, kako zelo ponižani so se zaradi tega počutili. Večinoma so ljudje delili z njimi, kar so pač imeli – fižol, krompir, moko … Nekateri Gorani so poskušali tudi trgovati – prodajali so vžigalice ali kaj drugega, kar so uspeli prinesti z Reke.

Interniranci so bili večinoma nastanjeni v odsluženih vojaških šotorih po šest skupaj, v večjih šotorih, kot so ti na sliki, pa so imeli skupne prostore.

V ozadju je lesen nadstrešek, poleg pa dve lopi z odprtimi vrati. Pred eno je na pol sklonjen vojak, ki se zdi, da ravno odpira vrata.

Še nekaj lesenih barak je na sliki, zadaj na hribu pa večja zidana zgradba. V baraki na levi sta v odprtini vrat vidni še dve postavi in tudi v srednji med vrati nekdo stoji.