1950 Mostar – Mesto iz zraka

Fotografija Mostarja iz zraka je v lasti Ivanke Ileršič z Rakeka. Njen mož Ivan je bil pilot in inštruktor v mostarski pilotski šoli. Spodaj levo je videti stavbe v gradnji. To so nova vojaška stanovanja. Slavni most je na desni izven slike. Zgradili so ga med leti 1557 in 1566 na pobudo Sulejmana Veličastnega. Med vojno leta 1993 je bil zaradi topniškega obstreljevanja delno porušen. Bosanci, ki tudi v najtežjih trenutkih ne izgubijo smisla za humor, so tedaj dejali: »Nema problema. Izgradit ćemo mi još starijeg!« (Ni problema. Zgradili bomo še starejšega.). Mednarodna skupina pod Unescovim okriljem ga je obnovila. Ponovno odprt za uporabo je bil leta 2004.

Mostar je kulturno in gospodarsko središče Hercegovine. Ime je dobilo po skrbnikih mesta tako imenovanih »mostarih«. Prvič je bilo mesto omenjeno leta 1474. V letu ima več kot 300 sončnih dni. Skupaj z Atenami je rekorder v Evropi po številu sončnih dni.

Oktobra 2004 nas je predsednica sindikata peljala na izlet v Bosno. Tu je padal dež, mraz je bilo tudi in po snegu je dišalo. Potem smo se odpeljali proti Bosni. Bolj ko smo se bližali Bosni, bolj toplo in lepše vreme je bilo. Prva postaja Bihać. Eno jopo sem že slekla. Naslednje jutro po zajtrku v Sarajevu smo šle najprej pogledat, če prodajajo kje majice s kratkimi rokavi, ker smo imele samo zimsko garderobo s sabo. Če so pa vedno govorili, da je v Bosni mraz. Tržnica je bila čisto zraven hotela in ni bilo problema. Majic nismo kupile, smo šle pa na kofe. Nato smo spakirali in se odpravili proti Mostarju.

Tam smo parkirali na enem velikem parkirplacu poleg hrvaške cerkve. Slekla sem še eno jopo, debelo jakno sem obdržala za vsak slučaj. Čisto brez potrebe. Odšli smo na ogled mostu. Tam je takoj, ko je zaslišal, da govorimo slovensko, pritekel en Mostarčan v rumeni majici z napisom Ibrahimović in številko 9. To bo najbrž mostarski Pele. Začel se je prodajati in povedal, da bo za 25 evrov skočil z mostu. Nismo bili za. Ampak ker ni odnehal, je vodič rekel, da nas je pa itak trideset in da bomo tistih 25 evrov že zbrali in smo jih. Ampak Ibrahimović je samo kasiral, skočil je pa en drug. Mu je kar ratalo. Kaj čm rečt?

Most so lep zgradil, ni kej. Ampak ni pa tisto, kar je bil. Se vidi, da je nov. Vzeli so mu dušo. Po predstavi smo odšli na drugo stran mostu. Tam sem poiskala prvo trgovino s spominki in si kupila majico s kratkimi rokavi. Jakno, pulover in srajco sem nesla pod roko. Sama napota, vam povem. Letos oktobra so šli moji bivši sodelavci tudi tja. Ravno tako je bilo trideset stopinj, na Rakeku pa devet in že tretji dan dež pada. Kje je bil pa poleti? V Mostarju se je videlo, da so nastradali med vojno. Ogromno podrtih hiš, nič obnovljenih. Na stolpnicah so se še poznali sledovi obstreljevanj. Drugače je pa lepo mesto. Iz kamna na kamnu. Ko smo prišli do avtobusa, sta primarširala en župnik in en frančiškan, ki ga je takoj zanimalo, če smo bili v Međugorju. To je vprašal najbolj zagreto levičarko med nami, ki je vehementno odvrnila, da ne. Franšičkan je potem utrujal s hrvaškim nacionalizmom, župnik je šel pa vrata na dvorišče zaklenit, da nismo mogli ven. Potem se je šofer matral okrog enih vogalov, ampak je zmogel. Toliko o krščanski ljubezni.

»Ivanka, posnetek je prvovrsten. Prav verjetno je bil slikan iz aviona s kamero, ki je imela odlično lečo. Pri strani fotografije so neki križi, oznake, ki nečemu služijo. Če ne rabiš, bom odstranil.«

To je napisal urednik. Ne rabim. A če se je že potrudil, se bom še jaz. Sem se pa namatrala. Največ križev in težav mi je povzročila hiša spodaj desno, ob desnem bregu Neretve. Z mnogo truda mi je uspelo. To je stavba Simfoničnega orkestra. Zgrajena je leta 1909 v novo-mavrskem slogu in še stoji. Velika stavba na levem bregu reke je nekdanji Dom JLA. Graditi so ga začeli leta 1881 kot Častniško-uradniški dom, na kratko imenovan oficirski dom. Svečana otvoritev je bila 9. aprila 1885. V njem je bilo osnovano prvo gledališče v Mostarju, leta 1888. Po drugi svetovni vojni so ga preimenovali v Dom JLA. Poleg je stala džamija. Porušili so jo v noči 29. decembra 1949 po nalogu JLA. Razlog je bil gradnja teniškega centra za rekreacijo oficirjev. Zgradili so ga leta 1950 in kasneje predelali v kegljišče. Podatek je pomagal pri določitvi nastanka fotografije, saj na njej džamije ni več. Če se sprehodimo ob reki navzgor, pridemo do plaže Mejdan. Tu se lahko domačini in turisti ohladijo v Neretvi. Povprečna letna temperatura v Mostarju je 15̊ C. Pozimi je v povprečju višja od petih stopinj, poleti pa od štiriindvajsetih. V mestu skoraj nikoli ne sneži. Če pa že, se sneg hitro stopi. Kaj sploh še delam v tej Sibiriji.

Slovarček:

• Sulejman Veličastni: Sulejman I., deseti sultan Osmanskega cesarstva, * 6. november 1494, † 5./6. september 1566. Vladal je od leta 1520 do smrti leta 1566. V Evropi je najbolj znan kot Sulejman Veličastni, na Vzhodu pa kot Zakonodajalec, ker je reformiral osmanski pravni, upravni in šolski sistem.
• novomavrski slog: tudi mavrski preporod ali orientalizem je v Hercegovino prišel preko Zahodne Evrope, kjer so že gradili stavbe, ki so temeljile na mavrski arhitekturi južne in severne Španije. Združuje bogato orientalsko dekoracijo z zahodnoevropskimi stili.
• Mavri: prvotno nomadsko berbersko ljudstvo v Severni Afriki, ki se je v 7. stoletju spreobrnilo v muslimansko vero. V Srednjem veku so Evropejci zaradi nepoznavanja s tem imenom nazivali vse muslimanske naseljence v Severni Afriki in drugod, npr. na Iberskem polotoku (Španija) in na Siciliji, posebej še tiste s temnejšo kožo.

Viri:

• http://mwh.park-skocjanske-jame.si/sl/stari-most-in-mesto-mostar.html
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Sulejman_I.
• https://www.cidom.org/wp-content/uploads/2018/06/Mostar-kronologija-kroz-vijekove-PO-ABECEDI.pdf
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Mavri
• https://www.mzv.cz/public/71/35/1b/4348400_2669773_MAPA_MOSTAR.pdf

Kraj: Mostar
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Ileršič
Skenirano: 17. 5. 2022
Oblika: fotografija