Preskoči na vsebino

1935 Selšček – Na parah med rožami

16. 10. 2022

Na fotografiji Petra Nagliča, narejeni po ugibanju nekje okoli leta 1935, na mrtvaškem odru med rožami leži starejši moški z brki. Ni znano kdo je in tudi da je fotografija nastala v Selščku, kjer je fotograf imel sorodstvo, je samo predpostavka. Vendar pa slika veliko pove o nekdanjih obsmrtnih navadah in obrednih ravnanjih.

Da je zadnja ura skrita, je znano, in zato ne vemo ne ure ne dneva, a pride zagotovo. Upati, kot da bomo večno živeli in delati, kot da bomo jutri umrli, so nas učili … kajti smrt sedi na naši levi rami in meri naše korake … Velika skrivnost se od pamtiveka ni spremenila, vsemu filozofiranju in raziskovanju navkljub.

Če je nekdaj človek počasi dozorel in po poštenem delovnem življenju umiral doma v svoji postelji – ali umrl kako drugače, da je bil še čas za to – so tudi v Loški dolini poklicali duhovnika, ki ga je še zadnjič spovedal in mazilil. Rekli so, da ga je dal v poslednje olje. Ob umirajočem je morala goreti sveča – morda kot odsev starodavnega verovanja, da duša potrebuje luč, da bi našla pot na oni svet. V trenutku smrti so takoj ustavili uro v hiši in obrnili ali prekrili ogledala ter zagrnili okna. Glasno jokati, vpiti ime pokojnega in ga klicati nazaj ali delati hrup se ni smelo, pač pa le polglasno moliti – lahko bi se namreč duša zmedla, zgubila in zašla na svoji poti v onostranstvo, lahko bi jo našel zli duh, lahko bi kje tavala brez konca ali obtičala in se mučila ali pa celo hodila – bog ne daj – nazaj k svojim strašit ali še kaj hujšega. Če pa so vse naredili prav, je duša lahko spokojno zapustila telo in odplavala na oni svet.

Mrtvo telo so umili in oblekli v pogrebna oblačila, največkrat njegova poročna ali vsaj najboljša. Za umivanje in oblačenje umrlega so bili v vasi zadolženi starejše ženske ali moški, ki so bili to delo voljni opraviti, je pa bilo deležno posebnega spoštovanja. Umrlemu so takoj po smrti privezali čeljust, da so usta ostala zaprta in sklenili roke na trebuhu, med prste pa mu zataknili križ in/ali molek, včasih tudi na oči položili kovanca. Umrlega so dali  v krsto na pregrnjen mrtvaški oder, postavljen v glavnem prostoru domače hiše. Pokrov krste je čakal pri vhodnih vratih. Mrtvaški oder ali pare so postavili sosedje, največkrat iz priročnih mizarskih koz in desak, potem ko so iz sobe odstranili večino ali kar vse pohištvo, razen stolov in klopi.

Mrtvaške prte je moralo imeti vsako gospodinjstvo. Če jih nevesta ali mlada gospodinja ni od koga podedovala, jih je morala narediti sama še pred poroko. Bili so beli in v več kosih, okrašeni s čipko ali belo vezenino. Zastrli so vrhnjo ploskev in strani do tal, pri podaljšku odra ob vznožju krste pa je bil še dodatni prt, kjer sta stali posodici z blagoslovljeno vodo in pušpanovima ali smrekovima vejicama. Tam je bilo postavljeno  tudi razpelo in prižgani dve sveči, prav tako dve pa tudi pri vzglavju kot vidimo na sliki. Včasih jih je bilo še več ob straneh krste. Nad vzglavjem je bila vsaj ena nabožna podoba ali tudi dve, kot vidimo tukaj, včasih okrašeni s črno pentljo iz krep papirja.

Okoli krste so stale lončnice, ki so jih pogosto prinesli iz vse vasi. Tukaj vidimo pri vzglavju dve ščitovki, pogosti so bili asparagusi ali listnate begonije, nižje pa primule, pelargonije, ciklame ali kar je pač kje cvetelo. Če je bila sezona zanje, je bilo v vazah med lončnicami tudi rezano cvetje – zvončki, šmarnice, gartrože, marjete, turški nageljčki ali navadni nageljni, vmes pa žingrle, Marijini lasci ali praprot. Tudi v  krašenju prostora z umrlim se je – ob upoštevanju tradicionalnih navodil –  izrazila ustvarjalnost, spretnost in smisel za lepoto tistih, ki so to delali, največkrat žensk.

Mrlič je ležal doma dva dni in dve noči – takšno je bilo pravilo. S tem je bilo zagotovljeno, da niso pokopali navidezno mrtvega, dalo pa je možnost tudi oddaljenim žalovalcem, da so se prišli poslovit od rajnkega.

Morebitni zadah trupla so skušali preprečiti s tem, da so pod krsto skrili škaf z vodo, da so bila vrata stalno odprta, okna zagrnjena in v prostoru niso kurili. Neprestano so gorele tudi sveče. Tako je, če je bilo po sreči, prevladoval vonj cvetja in smrečja, iz katerega so bili spleteni pogrebni venci.

Vaščani so prihajali kropit zlasti zvečer in čez noč, bolj oddaljeni pa kadarkoli. Kropilci so se ob mrtvem pokrižali, ga pokropili z blagoslovljeno vodo, stopili k vzglavju ali tudi ne in zmolili eno ali več molitev ter obred zaključili s križem. Poljubno dolgo so ostali v prostoru in ob odhodu ponovno pokropili pokojnega.

Kropilci niso bili pogoščeni, razen če so prišli zelo od daleč. Takrat so “jih povabili v kuhinjo”. To jim je dalo poseben status, ki je pomenil, da jih  družina šteje za  bližnje in da jih  ceni. Nekateri so povabilo skromno zavrnili, da ne bi obremenjevali družine. Povabljeni v kuhinjo so bili deležni včasih le kruha in čaja, drugod mogoče koščka potice ali šilca žganja. Če so koga posebej pričakovali od zelo daleč, so skuhali celo kosilo z juho, krompirjem, solato in malo mesa ter gostoljubno nahranili utrujenega in lačnega prišleka. Jedi so pogosto prispevale sosede, posebno kakšno potico, cvrtje ali kruh ter tako razbremenile žalujočo družino ali pa so prevzele kuho in strežbo v hiši.

Ob obveznem čutju pri mrliču se je – brez kave, ki je prišla v doseg in navado šele v šestdesetih letih – čulo vso noč. Potekalo je ob molitvah in petju, pripovedovanju zgodb, obujanju spominov na rajnkega. Proti jutru, ko so žalovalci že popili šilce  žganja ali dve in je bilo ostati buden vedno težje, pa so prišle na vrsto včasih tudi smešnice in vesele zgodbe. Saj navsezadnje je bil rajni rešen zemeljskega trpljenja in to je po svoje dobro, lahko smo veseli zanj …  Pele so se izbrane pesmi, nabožne ali  ljudske žalostinke, na primer Kako je hiša strašno prazna, Gozdič je že zelen, Jaz se ne bom nikdar ženil in podobne.

Veliko se je spremenilo od nastanka te slike. Najprej so doma narejene smrekove ali hojeve vence s cvetjem iz krep papirja nadomestile kupljene sveže in plastične rože. Sorodniki iz mest so prinašali “frišne krancelne”, kar je bilo posebno imenitno. Potem so začeli zidove, ki so na tej sliki še goli in poslikani z zelo lepim vzorcem ali morda celo oblepljeni s tapeto, kar je sicer komaj verjetno, pregrinjati s črnim blagom, obešenim na premičnem ogrodju, kjer so viseli tudi venci, kar je prostoru s parami dajalo posebno žaloben in nekoliko grozljiv videz. Ali pa poduhovljen in eleganten, kakor je kdo gledal na to. Vsekakor je bilo praktično, ker je skrilo morebitno plesen in odrgnine na zidu, vencem pa napravilo primeren prostor. Prav tako so izdelali sestavljiv mrtvaški oder in črno pregrinjalo zanj, kar je vse krožilo potrebam ustrezno po vsej dolini. Če sta bila hkrati dva mrliča, je bil seveda samo eden deležen modernejše opreme, drugega so uredili po starem … To opremo je imela na skrbi Krajevna skupnost.

Za izkop jame, prenos ali prevoz pokojnika in pokop je takrat v vsaki vasi veljala “vrsta”, v kateri so bili udeleženi vsi odrasli moški. Tisti, ki je danes za pokojnika kopal jamo, bo naslednjega mrliča nosil in zakopaval. Tako so se vrstili vse leto in vedno se je vedelo, kdo je za kaj na vrsti. Redko je bilo v manjših vaseh na razpolago toliko mož, da je med enim in drugim pogrebom bil tudi kakšen prost. Priseljenega ali priženjenega moškega so takoj vključili v “vrsto”. Pozneje se je dalo za izkop jame  za plačilo najeti tudi kakšnega tako rekoč profesionalca, ki mu delo ni bilo mrzko, denar pa mu je prav prišel.

Ko je prišla ura pogreba, so se bližnji med glasnim jokom še enkrat poslovili od rajnega in krsto so pokrili. Žeblje vanjo so zabili možje, ki so pokojnika potem odnesli na pokopališče. To so bili najbolj presunljivi trenutki slovesa. (Kadar je kdo hotel povedati, da mu je nekdo naredil nepopravljivo škodo in ga dokončno onemogočil, je rekel, da mu je dotični zabil še zadnji žebelj v krsto – ampak to je seveda samo še ena zgovorna prispodoba v ljudskem izražanju.) Pozneje so žeblje nadomestili s tihim privijanjem vijakov.

Če je bilo pokopališče v vasi, so pokojnika – včasih v  spremstvu duhovnika in ministrantov – odnesli v cerkev ali h grobu na ramenih štirje ali šest mož, drugače so ga peljali z mrtvaškim vozom. Kje je bil shranjen ta voz pri najboljši volji ne vem. V sedemdesetih letih, ko je bilo že več asfaltiranih cest, so krsto odpeljali na pokopališče s posebnim črno pregrnjenim vozičkom na gumijastih kolescih. Za izdelavo in vzdrževanje vse te opreme si je v Loški dolini veliko prizadeval Vinko Zgonc v Kovinoplastiki s svojo skupino, kolikor vem. S privoljenjem vodstva in za dobrobit vse doline, seveda.

Spuščanje krste v grob  je bilo delikatno opravilo, posebno v slabem vremenu. Stvar pietete je bila, da je krsta na vrveh zdrsnila v jamo gladko in brez sunkov, se je pa zgodilo, da je padel nanjo še kdo od živih ali se tega ves čas vsaj zelo bal. Glasen jok ob pokopu je bil samoumeven in njegova glasnost in trajanje za nekatere tudi merilo odnosov  med pokojnim in žalujočimi. Podobno je bilo s številom in razkošnostjo vencev … Ne vem, ali so kdaj v davnini tudi v Loški dolini za  jok na pogrebu najeli posebej usposobljene žalovalke, južno od nas so jim rekli naricalke njihovemu početju pa naricanje ali narekanje. Te so z glasnim jokom, vzklikanjem, tožbami in dramatičnimi gestami izražale žalost kar v imenu vseh prizadetih in izvabile solze tudi tistim, ki tega niso hoteli. Tudi ta šega je najbrž imela neko psihohigiensko vlogo, saj je žalujočim morda nekako pospešila izzvenevanje bolečine in vseh drugih mučnih občutkov ob izgubi … Ali pa je bilo vse skupaj “reda radi” – zaradi pozabljenega smisla, tradicije in navade?

Pogrebci so ostali ob jami, dokler ni bila vanjo in nanjo nasuta vsa izkopana zemlja. Sledila je pogrebščina v najbližji gostilni, kamor so bili povabljeni možje, ki so pokojnika nosili in pokopali – tem se je v ožjem smislu reklo “pogrebci” – ter bližnje sorodstvo. Še v petdesetih letih so na pogrebščini v Podcerkvi postregli vsakemu kozarec vina, otrokom sifon ali malinovec, bel kruh iz protfana, čisto malo suhega mesa ali klobase ter ocvrte tašce, redkeje tudi potico. Ker je bilo vse tako zelo skromno, so se ženske in otroci mesa raje vzdržali in ga prepustili moškim, ki so opravili težko delo. Pozneje se je z rastjo standarda tudi to razširilo vse do pravih pojedin v čast pokojnega in tolažbo živim.

Medtem ko je potekal pokop in pogrebščina, je nekaj moških in žensk, ki so ostali doma, podrlo in  pospravilo mrtvaški oder, poribalo tla z milom in vročo vodo, počistilo in prezračilo hišo in nazaj namestilo pohištvo ter vrnilo morebitne izposojene stole, tako da je družina, ki se je vrnila s pogreba, prišla v prostor, kakršen je bil pred smrtjo njihovega bližnjega – in življenje se je lahko začelo vračati  v stare kolesnice, čeprav so obredi trajali še naprej. Vsaj sedem dni po pogrebu so se v hiši pokojnega zbirale skupine ljudi in molile za dušo rajnega. En mesec po smrti je bila maša za pokojnega in tako naprej …

Nekje v devetdesetih letih so pokope v krsti začeli zamenjavati žarni pokopi. Povsod so se razširile mrliške vežice in razvile pogrebne službe. Tako je pogreb umrlega  postal za družino veliko manjše fizično in psihično breme. Vse dogajanje se je preselilo iz hiše drugam, izgubila pa se je tudi globina in intimnost slovesa. Obredi so se zreducirali, navade in okrasje so se spremenili. Smrt  ni več dogodek, ki bi povezal vso vas in pritegnil k sodelovanju ali vsaj ponujanju morebitne pomoči skoraj vsakega, ki je za to sposoben – vse hitro in solidno opravijo profesionalci. Zdi se, da je tudi sočutje zbledelo. Priložnost za ocenjevanje, primerjanje in opravljanje pa se še vedno najde – kot od  davnih časov sem. Ljudje pač nismo svetniki, tudi če si kdaj kaj domišljamo …

Še dvoje: Že davno pred modernimi časi je bila na vsakem pokopališču preprosta mrliška hišica, “tutenkambra”, kjer pa je le izjemoma ležal pokojnik, ki je bil neznan ali ni imel doma in sorodnikov. V “tutenkambri”so predvsem hranili orodje in pribor, potreben za izkop jame in pokop pokojnega.

Besedo pogreb so v Loški dolini prej izgovarjali in naglašali drugače kot zdaj: puágreb.

Sestavni del kulturne dediščine in odraz ljudske ustvarjalnosti pa so tudi nagrobni napisi, o čemer nekaj piše tukaj.

Nisem mogla razbrati, ali je na gornji sliki tudi kakšna pelargonija, a naj mi bo vseeno dovoljeno tukaj pritakniti zapis, v katerem nastopa to cvetje, čeprav je vse skupaj že malo predolgo:

BELAGONIJE

Kadar se človek takole brez misli zazre v razkošno cvetoče okno hiše čez cesto, se tako radi oglasijo spomini … Tele pelargonije, recimo, so skoraj prav tako kosmato temno zelene in košato živo rdeče kot tiste pred mnogimi leti na oknu tete Barbe … Takrat so otroci še vsaki odrasli ženski, ki ni bila njihova mati, rekli teta … In tudi pelargonijam se je reklo drugače: belagonije.

Ko je rajnki Frane, drugi Barbin mož, zastavil zidavo svoje hiše na samoti Pri oplencah, ni imel kdo ve kakšnih izkušenj; z drugo besedo, to je bil njegov prvi in tudi zadnji zidarski podvig, ki pa se pravzaprav nikoli ni povsem končal. Hiši je pač vedno česa treba. Bilo je tisto v razdejanju po vojni, zato mu ni kazalo drugega, kot da se zanaša sam nase. Zastavil je kar na koprive, se pravi, da temeljev in še manj kleti  ni kopal. »Jamco« za krompir pod kuhinjo je naredil veliko pozneje, poravnal pa je krtine in menihe na tistem pravokotniku, kjer je nameraval zidati, izkopal nekaj kamnov in zasul luknje za njimi, dva rastoča kamna, ki ju ni mogel izdreti in sta morda segala prav do pekla, pa je kar taka vključil v svojo zidavo. Material – kamne – je nabral in nakopal po bližnji gmajni in tako gredoč pripravil zemljo za sadovnjak. Orodja ni imel kaj prida, edini malovar pa mu je bila Barba. Zalegla je kot dedec, pa še kaj vprašal jo je  lahko  vsake toliko. To zadnje seveda zgolj zato, da je potem lažje naredil po svoje, četudi morda ni bilo čisto prav. A bil je vendar dovolj marljiv, moder in vztrajen – in Barba z njim – da je sezidal hišo: nizko, s štirimi majhnimi prostori, podaljšano s štalo in razširjeno z »odnesom«, kamor sta z Barbo potem postavljala voz in poljsko orodje. Pod streho je bil prostor za seno, za štalo pa gnojišče. S pokritega dvorišča, kjer sta pod oknom pri vhodu stala razmajana klop in stara miza, se je mimo čebelnika videlo dol v Podgorje, Hlaprje in proti Snežniku. Tam je bilo prijetno sedeti, ne glede na to, ali si malical po garanju na razbeljenih njivah, ali si pribežal pod streho pred nevihto ali pa si skrivaj lenaril, dokler te ni zasačila Barba, ki ni trpela brezdelja v dosegu svojih oči.

Če si sedel na tisto klop pod odnesom, si imel za hrbtom okno, ki je bilo komaj dovolj široko za dva preluknjana lonca v pločevinastih krožnikih, tako obtolčenih, da nista bila za nobeno drugo rabo več. V loncih  so iz rahle črne prsti rasle belagonije, ki so prekrivale vso okensko odprtino. Barba jih je vsako jutro zalila, jim potrgala orumenele  liste, odstranila odpadlo cvetje, včasih pa dodala tudi gnojnice iz velike konzervne škatle, kjer je imela namočene kurjake. Nalašč za rože.

Kadarkoli se je kaj dotaknilo okroglih, za otroško dlan velikih dlakavih listov ali kosmatih stebel, je trpko zadišalo kakor pri mrliču. To se je vedno zgodilo med zalivanjem ali pa ko se je mačka tihotapila v štibelc skozi okno, ki se zaradi bujnih rož ni dalo  zapreti. Ali pa če si se na klopi naslonil preveč nazaj in podrgnil po listju. Vonj je kmalu odpihnil veter, toda na roki, če se je dotaknila rož, si ga čutil še dolgo. Bil je aromatičen, a neprijeten, težak.  In vedno je spominjal na mrliče. Morda zato, ker so ljudje krasili mrtvaške odre z lončnicami, kakršne so pač bile pri roki in največkrat so bile to belagonije. Celo v šopke so povezali njihova okrogla krhka socvetja, četudi včasih niso zdržali niti do pogreba.

Barba je bila ponosna na svoje belagonije. Ne ravno pogostim obiskovalcem je razkazala vso posest, povedala kako uspeva krompir, kolikokrat je že okopala peso, koliko mleka daje Plavka – potem se je ustavila pred oknom z rožami. Če obiskovalec ni ničesar rekel, je začela ona:

“Me tako jezi! Za vse sem sama! Samo garanje! Še rož nihče ne zalije. Se sploh ne zmisli! Pa – veš, da mora biti kakšna roža pri hiši … Mama so jih tudi zmeraj imeli, pa če je bilo še tako hudo …”

Potem je gost navadno že iz vljudnosti poprijel, češ, lepo ti rastejo, le kje si jih dobila …

“Jaa – te,  rozaste so mi še mama dali, jih imam že vsa leta, kar sem tu doli. Rdeče so pa od  Majerce, ona jih ima polna okna … Pa je kar delo z njimi, samo od sebe noče nič biti …”

In je posadila človeka na klop, mu prinesla žmitkov in kruha pa domačega mošta ali kar je pač imela – a prisedla ni. Letala je po dvorišču in v štalo, prenašala škafe in koše, vmes govorila kot dež in mimogrede naložila kakšno delo tudi obiskovalcu. Ta je  zaradi Barbinega tekanja že tako imel slabo vest – ko pa je sam sedel tam  pri malici – in je z olajšanjem postoril zaprošeno, potem pa se kar se da naglo poslovil.

Taka je bila Barba.

Zdaj je mala vegasta hiša Pri oplencah že dolgo prazna. Pod odnesom so kupi stare šare, čebelnik se podira in če se ozreš v okno štibelca, na njem ne vidiš nobenih rož več, samo pajčevine. Le v zraku se zdi, da veter prenaša vonj belagonij, težki vonj po mrtvih.

Slovarček:

  • protfan – pekač
  • tašce – flancati
  • žingrle – zimzelen
  • Marijini lasci – divji špargelj
  • čebelnik – čebelnjak
  • jamca – v zemljo izkopana shramba za okopavine, navadno v hiši ali skednju
  • žmitki – pusta skuta iz kuhanega kislega mleka
  • odnes – podaljšan napušč strehe
  • štibelc – stranska soba v kmečki hiši

Viri:

  • lastni arhiv

Kraj: domnevno Selšček
Datum: mogoče okoli 1935
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka

17 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    16. 10. 2022 08:28

    Mrliški voz so hranili v Pudobu, pri Štefančičevih. Včasih so se najbližji namesto z rožo od pokojnoka poslovili a prgiščem zemlje, ki so jo lahko s posebno lopatko vrgli na krsto.

    Liked by 1 person

  2. Anonimnež permalink
    16. 10. 2022 08:29

    Popravek:
    s prgiščem zemlje

    Všeč mi je

  3. 16. 10. 2022 08:57

    Najlepša hvala, ker ste spomnili, da je bil voz v Pudobu pri Štefančičevih, čisto mogoče, da so ga tam tudi izdelali, saj so bili kolarji in lahko da je bil celo njihova last. Samo ugibam.
    Na navado metanja prvega prgišča zemlje v grob sem pa čisto pozabila! Lopatka je čakala zataknjena v gomili ob jami, uporabili pa so jo prvotno le najožji sorodniki, pozneje po želji tudi drugi udeleženci pogreba, v novejšem času pa so to nadomestili z rožo, ki jo vsak vrže na krsto ali položi k žari.
    Zvok grude zemlje, ki je padla na krsto, je bližnjim ostal v spominu kot poslednje dejanje slovesa in včasih nekaterim tudi kot vzrok za misel: “Joj, da ga ne bi do sodnega dne tiščala ravno tista gruda zemlje, ki sem jo jaz vrgla!” in so zato nekateri to dejanje izpustili.

    Liked by 1 person

  4. Ivanka Gantar permalink
    16. 10. 2022 09:05

    Bravo.

    Všeč mi je

  5. Marija permalink
    16. 10. 2022 09:50

    Ni bil dovolj škaf z vodo. V škafu z vodo je moralo biti nekaj železnega. Navadno so dali not kakšno ketno – verigo.

    Liked by 2 people

  6. 16. 10. 2022 12:09

    Hvala! Meni je bilo to povsem neznano. Je poznana kakšna razlaga o vlogi tega železnega predmeta?

    Všeč mi je

  7. 16. 10. 2022 13:38

    Zanimivo! Hvala z apojasnilo!

    Všeč mi je

  8. Anonimnež permalink
    16. 10. 2022 14:29

    Mrliški voz so imeli tudi v Ložu. Spravljen je bil v nekem poslopju Na travi. Tako Ložani imenujejo področje z njivami, travniki in pašniki v smeri proti loškemu pokopališču (britafu).

    Liked by 1 person

  9. 16. 10. 2022 15:58

    Hvala za podatek! To mi ni bilo znano, vendar bi morala pričakovati, da je mesto Lož, oziroma občina Lož imela svojo opremo.

    Všeč mi je

  10. Anonimnež permalink
    16. 10. 2022 16:51

    Da pa ponoči pokojnik ne bi bil sam (domači žlahta in sosedje kateri so priskočili na pomoč so se morali tudi malo odpočit ) je prebedela ob krsti in molila za pokojnega ženska katero so imenovali Lučkarica !

    Liked by 1 person

  11. 16. 10. 2022 19:49

    To je pa zelo zanimivo! Na katere kraje in katero obdobje pa se nanaša vaš podatek?
    Sama se spomnim, da je včasih res tudi v Loški dolini do jutra bedela samo kakšna stara ženska ali dve, ki sta rekli, da tako ali tako ne moreta spati in to je bilo pomembno, ker pokojnega res niso smeli pustiti samega. Hvala za vaš prispevek!
    Vem pa tudi za primere, ko so pri pokojniku čuli delavci, ki so šli potem zjutraj na delo. Prišli pa so zelo pozno ponoči. Drugi pa so prihajali kropit po deseti uri zvečer, ko so zaključili izmeno in ostali poljubno dolgo.

    Všeč mi je

  12. francmazi permalink
    16. 10. 2022 22:14

    Natančen zapis. Da ne bi šlo v pozabo. Dragoceno.

    Liked by 1 person

  13. 17. 10. 2022 08:23

    Ugibam, ali je lučkarica dobila svoj vzdevek po tem, da je nadomeščala pogorele sveče z novimi in pazila, da ne bi kakšna ugasnila, kajti sveče so morale ob pokojnem goreti ves čas.
    O zvonjenju, ki sem ga tokrat spregledala, pa napišem kakšen stavek po možnosti kmalu!

    Všeč mi je

  14. Anonimnež permalink
    17. 10. 2022 11:42

    Včasih so bedeli (čuli) ob pokojniku tudi kakšni vaški posebneži, tudi zato, ker so jih domači postregli s hrano in pijačo.

    Liked by 1 person

Trackbacks

  1. 1935 Vrhnika – Zvonovi in Kukavica | Stare slike
  2. 1935 Selšček – Trije starci | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: