1981 Cerknica – Mopedi pred blagovnico
Pred blagovnico sredi Cerknice je Štefan Bogovčič fotografiral petnajst čisto novih Tomosovih mopedov, pa še enega, ki se pelje po cesti. Prvih šest z desne je tip APN4, imajo prtljažnik in ščit za noge, ostali so tip Avtomatik A3. Saj ne da se kaj razumem na motorje, imam pa potomce, ki imajo veselje z njimi in jih vse po vrsti poznajo do zadnjega vijaka, pa sem se malo okoristila s tem.
Lepo jih je videti. Koliko čas bo trajalo, da jih bodo prodali? Najbrž ne dolgo, takrat je bil čas mopedističnega razcveta, treba je bilo imeti le denar in izpit. Kakor so v preteklosti možje, fantje in fantiči sanjali o svojem konju, tako so zdaj sanjali o mopedu, drznejši tudi o avtu. In zaljubljene punce na vasi so ob večerih svojega kavalirja od daleč prepoznale že po zvoku njegovega mopeda in načinu kako je navijal gas …
Če je slika res nastala okoli leta okoli 1970 – in najbrž je – še ni bilo avtoceste. Odprli so jo menda okoli leta 1972 in v Kovinski je bila med malico glavna tema pogovorov to, kako se je voziti po njej in kdo se je že peljal in kdo ne, v čem je drugačna – boljša od navadnih cest in kakšen je postopek, da prideš nanjo in z nje. Za nas je bilo vse novo. Pa sva jo šla preizkusit še midva z možem. Izkušnja je bila nezemeljska, še zlasti ponoči, ko sva se vračala iz Postojne. Za kakšne hitrostne rekorde pa je bila stoenka prešibka, ampak avtocestni krst je pa le bil.
Tomos APN 4. Ferari med mopedi tistega časa. Primeren za vse vrste cestišča, kar vključuje tudi kolovoze in kozje stezice, v glavnem pa hvalevreden in v primerjavi s kolesom ali štafletencugom lahek in udoben prevoz v službo in po opravkih. Še zdaj se fantiči radi vozijo s kakšnim obnovljenim in celo sfriziranim primerkom; z njimi navadno začno svojo motoristično kariero kmalu potem, ko se jim posuši mleko okoli ust.
Ampak na avtocesto pa moped nikoli ni smel, toliko, da se ve. Ne bi prišel skozi mitnico, a mogoče se je na delo z njim pripeljal tudi kak mitničar, ki je potem ure in ure, podnevi in ponoči stal ali sedel v svoji hišici, pobiral denar in delil listke – podobo kot oseba iz spodnjega izmišljenega zapisa …
M I T N I Č A R
Zaguljen šiht, ta mitnica, vam povem! Tri izmene, večen smrad izpušnih plinov – prav pijan sem včasih, zastrupljen …
– ‘Br dan!… Izvolite, srečno!
Ja, zastrupljen. Tovornjaki so najhujši …Nekateri se prav izživljajo s plinom pod mojim okencem … Ventilacija?! Kakšna ventilacija! Samo še bolj vleče svinjarijo noter! In mraz. Ni čudno, da sem ves ozebel. Poln revme.V desetih letih, kaj mislite! Koliko prepiha; vroče, mrzlo, ven, noter!
– Tristo devetdeset! Še petdeset!… Takoo, izvolite .. Srečno!
– Doober dan!
Tega poznam, zadnje čase prihaja vsak dan. Kakšen tečaj, posli, zdravljenje – kdo bi vedel.
–Srečno!
Kar naprej se nagibam, zdaj levo, zdaj desno, križ me boli. Poleti je tu za znoret – ma kaj znoreti, poginiti!! Vroče, smrdi, hrup, gost promet, ljudje sitni in raztreseni!… Plača pa en klinc. Na upravi se valjajo v denarju, ko svinje v dreku, nam pa samo toliko, da ne crknemo. Ni zahtevno, pravijo. Niso potrebne šole. Barabe. Pa taki pogoji dela. Če nočeš, pa nič, pojdi drugam, pravijo. Kam pa naj grem zdaj, kdo me bo še vzel, ko sem star?!
-‘Dan! Petstosedemdeset!… Srečno!
Sem mislil, da bo odpeljal, ko se je prižgala zelena, pa je kar čakal. Nalašč sem se malo obiral, da bi zgubil živce. Škoda.
–Izvolite! ‘Svidenje!
Včasih se posreči. On da meni jurja in listek, jaz vzamem, rečem, recimo, »tristopetdeset«, trenutek za tem mu že zasveti zelena, dvigne se rampa, oni pa – ves nestrpen – stopi na gas in odpelje. Malo kričim in maham za njim – tako, zaradi lepšega – čeprav me ne sliši in ne gleda nazaj. Tudi če se potem zbrihta, da je pozabil vzeti drobiž, je prepozno. Se še ni zgodilo, da bi kateri ustavil in prišel peš ponj. Naslednji dan se pa tako nič več ne da … drug človek, zaključena blagajna …nič ne pomaga, kar je bilo, je bilo …
–Dob’r dan!.. ‘Svidenje, srečno!
Pa mi ostane. Včasih kar lep denarček, za pivo ali celo malico. Če bi bil vsak dan eden tak … No, poleti, pa konec tedna, kadar je gneča in so že vsi do kraja znoreni, ali zjutraj, kakšni zamudniki, takrat je dobro za to stvar. Kakšen tudi sam pusti kakih deset tolarjev; da jim žepov ne trga, pravijo. Zato imam rad kovance. Kadar jih vračam, mi jih nekateri kar pustijo.
–‘Dan! Srečno!
Boli me roka od tega večnega iztezanja skozi okence. Nekateri zapeljejo daleč, da se moram skoraj do pasu izplaziti ven. Ali pa celo odpreti vrata. Da bi se popravili, to pa ne, sedijo lepo noter in čakajo, za njimi pa kolona. Z ljudmi je res križ. Lej samo tole babo, kako švedra!
–‘Dan, gospa!
Zjutraj je šla vsa zabuhla s svojo zarjavelo šajtrgo proti mestu. Zdaj je videti še bolj zmahana.
–Tristodvajset!
Jurja mi je dala, a stavim, da ima drobiž, pa se ji ne ljubi iskati. Bulji v prazno in čaka. Dajmo: zelena, rampa gor, jaz pa počasi in temeljito preštejem drobiž … Da ne bi gospe slučajno dal premalo nazaj … Deluje!! Zagnala se je naprej ko zmešana! Dober, tale pogojni refleks z zeleno lučjo. Ljudje speljejo takoj, ko se prižge – tudi tukaj.
–Gospaa! Gospa – drobiž!!
Ne smem kričati preveč na glas, nazadnje me bo res še slišala. Ne, že zavija na lokalno cesto. Sploh ji ni potegnilo, da mi je pustila šeststoosemdeset tolarjev, za več kot dve takile cestnini … Slastna bo, pivička, da po šihtu umirim živce, poplaknem strupe, nadomestim slino, ki jo zgubljam z neskončnim pozdravljanjem. Dve pivi … še več, če stopim v trgovino ponju …
To imam čisto zase. Žena ne ve, nihče ne ve. Nihče tudi ne sme vedeti. Ampak res nihče. Kolegi iz izmene še najmanj… Dobro je, da sem sam tukaj; če bi nas bilo več, bi najbrž moral deliti z njimi …
– Dober dan! Srečno vožnjo želim!
Popravek 31. 01. 2023: letnica spremenjena iz 1970 na 1981.
Slovarček
- pivička: pivo
- Kovinska: Kovinoplastika
- štafletencug: peš hoja
Viri:
- Nejc Ožbolt, Markovec, januar 2023, ustno
Kraj: Cerknica
Datum: 1981, okoli 1970 zgodba
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 27. 5. 2012
Oblika: negativ 6×6
RSS - Posts
Letnica zagotovo ni prava. Na sliki je lada 1500 z registrsko tablico izdano po letu 1981 – 1982. celo vem čigav avto je.
lp
Na desni strani so mopedi TOMOS APN 4 MS. Mopede APN 4 M brez ščitnikov in APN 4 MS s ščitniki so izdelovali v letu 1981. Podatke sem preveril v knjigi o mopedih. Leta 1981 sem v Trgoavto Koper v Cerknici kupil rdečega. Pred nekaj leti sem ga obnovil in se še sedaj vozim z njim. Mogoče je eden izmed mopedov na sliki sedaj pri meni. Letnica slike je zagotovo 1981.
En mitničar z Rakeka se je na delo vozil s Pony expressom. V vseh letnih časih.
Torej sem z letnico pošteno pihnila mimo. Za goske pač ni seno – zame pa ne motorji. Najlepša hvala za komentarje in predvsem, ker ste posredovali točne podatke!
Petnajst mopedov naenkrat v prodaji! “Tomosukiji” so bili res popularni.
Sprašujem se, kako so montirali 16 sedežev na 15 mopedov.