1958 Sv. Vid – Nabiranje češarkov
Slovesnost in veselica ob odprtju oljarne v Begunjah, avgust 1958
Nabiranje smrekovih češarkov je bilo dokaj težko in nevarno delo. Kar jih je ležalo po tleh, so bili suhi in niso bili za prodajo, morali so biti sveži. Moj brat in sosedova dva fantiča, stari so bili morda 12 do 15 let so splezali na smreko prav do vrha, trgali in metali na tla češarke, kolikor so lahko daleč dosegli veje, punčke pa smo jih pobirale in dajale v koreto.
Najboljši češarki so bili na drevesu, ki je raslo na samem, bolj ob senožeti, da smo lahko sploh prišli zraven. Takšna so bila v Velikem dolu pod vasjo Rudolfovo, pa na Lešnjakovem skoraj do Črnega potoka. Najmlajši fantič Janez pove, kako je iz visoke smreke gledal kod na dlani Črni potok in ga je bilo tako groza, da ne bo nikoli pozabil. Ko sta bili obe koreti polni, smo dobesedno vzeli pot pod noge, po senožeti visoko v hrib brez vsake poti, kar tja počez. Eden je koreto vlekel, dva sva pa zadaj rinila in se upirala z nogami skoraj kleče. Bili smo od vrha do tal vsi, predvsem pa fantje, ki so bili na smreki, od smole vse po vratu, po laseh, po obrazu, rokah in nogah.
Te češarke smo potem peljali v skladišče k Sv. Vidu, kjer jih je trgovka Julka stehtala in plačala. Potem so jih z Unimogom zvozili v Cajnarje v oljarno. Ko so v Cajnarjih oljarno zaprli, je bilo treba to robo peljati v novo oljarno v Begunje.
Janez je pripovedoval, kako je šel ob dveh zjutraj z vozom z dirami in junci v Osredek, tam so naložili češarkov na voz, kolikor se je dalo, in jih je peljal v Begunje. Ko so jih stehtali, jih je bilo okroglih 1200 kg. Danes si težko predstavljamo vožnjo z vozom s trdimi kolesi po makadamu in s hitrostjo dveh volov iz Osredka v Begunje.
Sicer pa ni bilo nič posebnega »stopit« od Sv. Vida peš v Begunje. Proti Bečajem je bilo kar nekaj bližnjic, ki so prečkale dolge ovinke. Največ smo pridobili na času po bližnjici malo pred Topolom in prečkali ovinek Čedinovka, šli po stezi za Topolom in Selščkom proti Begunjam. Tam je stala tudi nova oljarna. Takrat nismo rabili sprehodov, pohodov, telovadbe, zanje skoraj nismo vedeli. Delo, zabava, sprostitev, rekreacija, pohodi, to je bilo vse v enem. Pač, takšne imam spomine na stare čase.
Prispevek je napisala: Ana Ivančič, 5. 7. 2023
Kraj: Begunje
Datum: avgust 1958
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 30. 1. 2010
Oblika: negativ 135
RSS - Posts
Mi smo nabirali hojeve oziroma češarke od jelke
ne smrekovih?
Tiste bližnjice tudi jaz poznam, ko sem nekaj let po zgornji letnici pešačil iz Cajnarjev do Osredka.
Nabiralo se je le jelove češarke, ki so rasli prav vrhu jelke. Ko si prišel do njih in jih trgal ter metal navzdol, si bil ves od pilpoha (smole).
Všečen opis danes pozabljene dejavnosti.Tudi sam sem v tistih časih nabiral jelove češarke. Treba je bilo splezati prav do vrha drevesa in odtrgati maloštevilne češarke. Po mojem spominu so rasli največ dober meter pod vrhom. Jelko sem prepoznal po tem, da ima češarke samo na vrhu in da rastejo navzgor, torej stojijo , smrekovi, ki rastejo na vejah celega drevesa, pa visijo. Kolikor vem, se jelkinini češarki v nekem času razprejo in veter odnese seme lahko prav daleč, medtem ko smrekovi padejo še celi na tla, kjer se kasneje razprejo in ostaja seme v bližini.
Res je bilo naporno lesti med vejami drevesa do vrha, smole pa kolikor hočeš v laseh,na obleki in po telesu. Po trudu celega popoldneva “pridelek” ni bil velik, lahko sem ga v vreči odnesel. Kaj natančno je nastalo iz teh češarkov po predelavi pa še danes ne vem.