1967 Ivanje selo – Alojz Rudolf 1967-2021

Rodil se je 11. septembra leta 1967 v Postojni materi Mariji – Veroniki in očetu Alojziju. Otroška leta je preživel na domači kmetiji v Ivanjem selu.

Osnovno šolo je začel obiskovati na podružnični šoli Rudolfa Maistra na Uncu, višje razrede pa na osnovni šoli Jožeta Krajca na Rakeku. Po končani osnovni šoli se je vpisal na srednjo ekonomsko šolo v Postojni in jo leta 1986 uspešno dokončal. Ob delu je svoje znanje dopolnjeval s študijem ekonomije na Ekonomski fakulteti Ljubljana, kjer je leta 1992 diplomiral.

Njegova prva zaposlitev je bila v podjetju Kovind na Uncu, kjer je opravljal različna dela ter na koncu postal vodja gospodarsko finančnega sektorja. S svojim znanjem in prizadevnostjo je pustil globok pečat v vseh gospodarskih organizacijah v katerih se je zaposlil. Od leta 2006 je bil zaposlen v SALUS Ljubljana. Ves čas je delal kot računovodja – finančnik oziroma direktor in izvršni direktor. Da je lahko uspešno opravljal te zadolžitve, se je vsa leta dodatno strokovno izobraževal in usposabljal.

Do odhoda v Ljubljano je bil od leta 1977 aktivno vključen v PGD Ivanje selo. Redno se je udeleževal tekmovanj v vrstah pionirjev in mladincev. Za svoje aktivno delo je v  PGD Ivanje selo  prejel značko za dolgoletno delo (10 let -1987 in 20 let – 1997).

Je bil pa tudi vse do konca srednje šole prisoten pri malo-nogometnem udejstvovanju Ivanjega sela. Zimska liga v Cerknici, turnirji, lokalne tekme in igranje na Ivanjski plati.

Po naravi je bil optimist in veselega značaja. Kljub sladkorni bolezni je užival v življenju in dajal zgled, kako z boleznijo čim bolj polno živeti. Glasba in petje mu je bila pomemben sopotnik skozi življenje in poudarjala njegov značaj. Več let je bil član cerkvenega pevskega zbora v Ivanjem selu. Bil je med pobudniki ustanovitve mladinskega cerkvenega pevskega zbora, ki ga je vodila Zalka Čušin Meden in bil njegov član več kot 11 let.

Alojz je na svet prišel z glasbo v srcu, tako ni čudno, da je svojo bodočo ženo Špelco (Juvančič) spoznal na vaški veselici in sta se leta 1995 poročila na gradu Snežnik. Kmalu sta se jima pridružila sin Jurij leta 1997 in hči Angelika leta 1999.

S sladkorno boleznijo se je Alojz srečal jeseni leta 1980. Nadobudnemu trinajstletniku so po opravljenih preiskavah na Pediatrični kliniki v Ljubljani postavili diagnozo, sladkorna bolezen tip 1, kar je pomenilo, da si bo moral vsak dan, celo življenje, dodajati inzulin. Na začetku mu je pomagala mati Marija zatem pa je kmalu pričel sam skrbeti za svojo bolezen. To je bila zanj velika prelomnica v njegovem življenju, ki pa jo je njemu lastnemu optimizmu jemal kot del vsakdanjega življenja.

Leta 1994 se je včlanil v Društvo diabetikov Ljubljana, kjer je kmalu postal blagajnik. Takratni predsednik Zveze diabetikov Jože Snoj ga je povabil na zvezo, ga vpeljal v delo in pregovoril, da je sprejel zadolžitev blagajnika. Preko dela v društvu in zvezi ter z novo pridobljenim znanjem je ugotovil, kako pomembno je delo društev diabetikov za posameznega člana in osebe s sladkorno boleznijo nasploh. Vse svoje znanje in življenje je posvetil, lahko rečemo podredil, ozaveščanju oseb s sladkorno boleznijo in možnostmi najboljšega zdravljenja, vodenja in uveljavljanja pravic oseb s sladkorno boleznijo. Na pobudo takratnega predsednika Zveze diabetikov Jožeta Snoja je v delo aktivno vključil tudi svojo ženo Špelco.

Bil je eden od ustanoviteljev Društva diabetikov tip 1 leta 2003 v Sloveniji. V tem društvu je bil še posebej aktiven in se je zavzemal za boljše zdravljenje in sodobnejše pripomočke za vodenje sladkorne bolezni in hkrati zagovornik ideje, da se društvo poveže z ZDDS.

Njegovo delo pa se ni končalo na ravni društva. Na ZDDS je bil leta 1996 in 2000 izvoljen za finančnika, večkrat za člana izvršnega odbora zveze in zadnja leta za podpredsednika zveze. Veliko energije je vlagal v projekt sprejetja Nacionalnega programa za obvladovanje sladkorne bolezni 2010–2020. Leta 2004 je aktivno pomagal pri organizaciji Generalne skupščine IDF Evropa v Sloveniji na Otočcu. Leta 2008 je postal član upravnega odbora IDF Evropa, leta 2009 je bil izvoljen za blagajnika – zakladnika odbora IDF Evropa, in sicer do leta 2015. Ob zaključku mandata je prejel osebno priznanje za izjemen prispevek in pomoč pri delovanju IDF Evropa. Leta 2019 je bil ponovno izvoljen na isto funkcijo. Strokovno pomoč je nudil Latvijski diabetični zvezi ter predstavil pravice oseb s sladkorno boleznijo v Sloveniji v Litovskem parlamentu. Leta 2020 mu je Slovaška zveza diabetikov za pomoč in sodelovanje podelila naziv častnega člana.

Na nivoju IDF Evropa je organiziral tudi prva dva evropska kampa mladih oseb s sladkorno boleznijo tipa 1 v Sloveniji, z namenom, da postanejo dobri zagovorniki pravic oseb s sladkorno boleznijo v svojih državah.

Kjerkoli pogledamo v program ali načrtovane aktivnosti zveze vidimo nenadomestljiv prispevek Alojza Rudolfa.

Bil je dolgoletni član Sveta Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, na ZZZS je bil namestnik člana komisije za medicinske pripomočke iz skupine medicinski pripomočki pri zdravljenju sladkorne bolezni ter član nadzornega sveta Loterije Slovenije.

Za svoje delo je prejel vrsto priznanj med njimi:

• Zlato plaketo z listino ZDDS podelilo Društvo diabetikov tipa 1 Slovenije.
• Posebno priznanje ob 50-letnici Zveze društev diabetikov Slovenije.
• Posebno priznanje ob 60-letnici Zveze društev diabetikov Slovenije.
• Zahvalno listino ZDDS podelilo Društvo diabetikov Metlika in Društvo diabetikov Kamnik.
• Plaketo častnega člana Zveze društev diabetikov Slovenije, Jesenice, 13. 11. 2021 (podeljeno po smrti).

Alojz Rudolf je umrl 17. 6. 2021 za covidom v UKC Ljubljana star še ne 54 let. Pokopan je na Žalah.

V njegov spomin pripravlja ZDDS skupaj z Društvom diabetikov Cerknica 9. 9. 2023 prvi spominski pohod na Slivnico, za katerega predvidevajo, da bo postal tradicionalen.

Slovarček:

• ZDDS: Zveza društev diabetikov Slovenije
• IDF Evropa: Evropska zveza diabetikov
• Sladkorna bolezen tip 1: je redkejša oblika in se običajno pojavi pri otrocih in mladostnikih, večinoma do 30. leta starosti. Pri tej vrsti sladkorne bolezni naše telo ne more proizvesti dovolj inzulina. To se večinoma zgodi zato, ker naše imunske (obrambne) celice napadejo celice, ki proizvajajo inzulin. Temu rečemo, da je bolezen avtoimunska. Osebe s to vrsto sladkorne bolezni zato za zdravljenje nujno potrebujejo inzulin, ki ga v telo vbrizgajo s pomočjo posebnih injektorjev (igle, brizge) ali inzulinske črpalke
• Sladkorna bolezen tip 2: je bolj pogosta pri odraslih, a se vse pogosteje pojavlja tudi pri otrocih in mladostnikih. Pri tej vrsti sladkorne bolezni telo ne more dovolj dobro uporabiti inzulina, ki ga proizvaja, zato se sladkor kopiči v krvi. Pogosta vzroka zanj sta prekomerna telesna teža in pomanjkanje gibanja. Ljudje s to vrsto sladkorne bolezni pogosto lahko nadzirajo svojo bolezen z zdravo prehrano in vadbo, v nekaterih primerih pa potrebujejo tudi zdravila ali inzulin.

Viri:

• Arhiv ZDDS
• Špelca Rudolf
• Notranjci.si

Kraj: Ivanje selo
Datum: 1967
Avtor: neznan
Zbirka: Špelca (Juvančič) Rudolf
Skenirano: 14. 7. 2023
Oblika: fotografija in 1 dokument