1933 Unec – Matilda Sebenikar

Žal, dolgo sploh nisem imel nobene fotografije gospe Matilde Sebenikar. Ko sem brskal po digitalni knjižnici Slovenije (dLib.si), pa sem odkril njeno podobo v Koledarju šolske družbe sv. Cirila in Metoda za navadno leto 1934. Takole so se v koledarju spominjali Matilde Sebenikar, svoje zveste, delovne in dolgoletne članice:

“Sebenikarjeva Matilda, vdova poštarja in posestnica na Uncu pri Rakeku, je sklenila življenje dne 12. septembra t. l. (op. 1933) v častitljivi starosti 86 let. Pokojna je bila iz znane Tomšičeve rodbine v Trebnjem na Dolenjskem, teta našega generala Maistra. Bila je izredno naobražena (v mlajših letih pesnica pod psevdonimom Desimira) ter navdušena rodoljubka. Posebno vneta je bila za C. M. D.

Od l. 1892. do 1904. je bila predsednica ženske podružnice za Cerknico in okolico, od leta 1904. pa nogo let marljiva blagajničarka, pozneje predsednica do svoje smrti pri podružnici za Unec in okolico.”

Družba sv. Cirila in Metoda je bila leta 1885 v Ljubljani ustanovljena zasebna, narodnoobrambna šolska organizacija, ki je ustanavljala in podpirala ustanavljanje slovenskih vrtcev in šol na področju Kranjske, Primorja, Koroške in Štajerske. V katerem jeziku bo potekal pouk, so odločale deželne šolske oblasti, ki so jih v slovenskih deželah z izjemo Kranjske po večini vodili Nemci in Italijani, zato je bilo samoumevno, da so vsiljevali svoj jezik tudi slovenskemu prebivalstvu. Nemci in Italijani so ustanavljali zasebne šolske organizacije, ki so vodile raznarodovalno politiko na šolskem področju; to sta bili nemška Deutscher Schulverein in italijanska Lega Nazionale. V boj za slovensko šolstvo pa se je podala Družba sv. Cirila in Metoda, ki je dobivala denar iz članarine, zaslužka pri organizaciji različnih prireditev (veselice, igre, srečelovi) in donacij.

Matilda Sebenikar (r. Tomšič) je bila rojena 13. 2. 1847 v Trebnjem. Njen oče Matija Tomšič je bil narodno zaveden, organist in ljudski pevec, zasebno pa je tudi poučeval in bil pozneje nameščen kot stalni učitelj, najprej v Vidmu pri Dobrepolju, pozneje v Trebnjem. Bil pa je tudi lastnik gostilne v Trebnjem. Matildina mami, Frančiška Tomšič, roj. Novak. Tako je Matilda doma dobila popotnico za narodno zavednost, pa tudi za gostinstvo, oboje je pozneje v življenju s pridom uporabila. Matilda je imela več sorojencev: Frančiška “Franja”, poročena Maister, mama generala in pesnika Rudolfa Maistra, Janez Tomšič, Emanuel Tomšič, Bernard Tomšič, Franc Tomšič in Jožefa Tomšič. Matildini sestri Franja Maister (1834-1922) in Jožefa Tomšič (1841-1912) sta poleg Matilde Sebenikar (1847-1933), njenega moža Lovra Sebenikarja (1836-1915) in sina edinca Adolfa (1876-1883) dobili svoj zadnji dom na unškem pokopališču.

Matilda se je 17. 11. 1875 poročila z Lovrom Sebenikarjem iz Zabreznice pri Žirovnici na Gorenjskem. Okoli leta 1880 sta prišla na Rakek, kjer je Lovro vodil pošto, zgradila sta hišo in odprla restavracijo, ki jo je vodila Matilda, leta 1903 pa sta jo prodala Domicelju, ki je prišel na Rakek iz Zagorja pri Pivki, kupila pa sta hišo in posestvo na Uncu, znano kot Maistrovo, in se tja preselila.

Poglejmo si nekaj zanimivih podatkov o Sebenikarjevi oziroma Maistrovi hiši s kolono na Uncu. V Franciscejskem katastru iz leta 1823 je kot lastnik 245 kvadratnih sežnjev (882 m2) velike enonadstropne zidane stavbe z dvema dvoriščema vpisan Sicherl Johann Gregoric. Do marčne revolucije 1848 je bila tu mitnica, kjer so nadzirali izvoz lesa iz gozdov gospostva Snežnik, Lož, Nadlišek in Planina; tedaj so jo podložniki s silo odpravili. Reambulacija Franciscejskega katastra iz leta 1873 navaja, da je lastnik Svet Skvarše Lovrenc Haüsler. Med leti 1881 in 1901 je bil lastnik Franz Reissmüller (1830-1901)- upravitelj Windischgrätzovih posesti v Haasbergu v Planini. Po njegovi smrti, je posestvo na javni dražbi kupil Avgust Belle, tedaj lastnik Gnezdove hiše in posesti, od Belleta pa jo je kupil Lovro Sebenikar. Po smrti Matilde (1933) so posestvo podedovali Maistrovi. Hiša je bila v veliki meri povezana z Maistrovimi, saj je bila Matildina sestra Franja poročena s Francem Maistrom. Po smrti Franca Maistra leta 1887, je postal oskrbnik njegovih mladoletnih otrok Ernesta (1870-1897) in Rudolfa (1874-1934) Lovro Sebenikar. Po smrti moža se je k sestri Matildi preselila tudi Franja Maister in na Uncu leta 1922 rudi umrla. Pri Lovru Sebenikarju, poštarju na Rakeku je bil nekaj časa zaposlen tudi Ernest Maister, ki je pozneje postal železniški uradnik. Pri šolanju Rudolfa Maistra sta finančno pomagala teta Matilda in njen soprog Lovro Sebenikar. Nazadnje sta Sebenikarjeva, ki sta bila brez potomcev, prepustila Maistrovim hišo in posestvo. Gotovo je Rudolf Maister pri teti, kamor se je redno vračal ob poletnih počitnicah, dobil tudi nekaj navdiha za svoje pesnjenje, zbiranje slovenskega pisnega narodnega blaga (bil je velik bibliofil in zbiralec starih, predvsem slovenskih tiskov), in seveda za slovensko narodno pripadnost.

Matilda Sebenikar je bila poleg Družbe sv. Cirila in Metoda tudi članica Slovenske matice, ustanovljene leta 1864 z namenom dvigniti slovensko kulturno zavest in razviti slovenski jezik tudi v znanosti (tovrstna literatura je bila doslej le v nemškem jeziku) in objavljati tudi zahtevnejšo slovensko literaturo, ki bo namenjena izobražencem. Vedeti je treba, da je založba Mohorjeva družba, ustanovljena že leta 1851, izdajala predvsem knjige, namenjene bolj preprostim ljudem.

Matilda Sebenikar je podpirala tudi slovenske študente na Dunaju.

Ko je leta 1946 dal KLO Unec pobudo, da se zavaruje knjižnica pok. generala Maistra na Uncu, in je okrajni prosvetni odsek OLO Rakek pozval okrajni odsek za notranje zadeve Rakek in KLO, da skupno s prosvetnim odsekom pregledajo privatno knjižnico generala Maistra in jo zapečatijo, je šlo zelo verjetno za knjižnico Matilde Sebenikar (Maister je imel svojo bogato knjižnico v Mariboru). Pri pregledu in zapečatenju so našteli okrog 800 trdo vezanih knjig. Med njimi je bilo največ nemških. Knjige so bile v 8-delni omari s steklenimi vrati. Poleg tega je bila še manjša knjižna omara z broširanimi knjigami.

Matilda Tomšič je pričela zgodbe v reviji Vertec leta 1872 objavljati že pred poroko (Kapelica v gozdu, Spanje in smert leta 1872; Angel 1875). Pozneje pa je objavljala kot Desimira. Pesmi je objavljala v reviji Slovenka, v prvi slovenski ženski reviji, ki je izhajala v Trstu med leti 1897-1902 (Praprot, Obljuba, Dobra glava leta 1898; Hudo zdravilo, Zavist in žal, Godčevo zdravilo, Lovec, Vešče pa v letniku 1899), pa v reviji Dom in svet (Dim in oblak leta 1902) in Zvonček (Prevara 1902). Leta 1899 je objavila tudi daljšo povest Vaški črednik v časniku Edinost. Njene pesmi imajo večinoma pripovedni in humorni in tudi vzgojni značaj.

Viri:

• Koledar šolske družbe sv. Cirila in Metoda za navadno leto 1934, stran 67.

Kraj: Unec
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: —
Oblika: datoteka