1987 Rakek – Koline (2)
Mesarju Jožetu Mačku dela družbo Breda Turšič. Pri nas je bil mesar Janez Gregorič. Dober mesar je bil. Hiter, natančen in zabaven. Za prasca sicer ne, ostale pa je zabaval, ko je pripovedoval dogodivščine iz svoje klavske kariere. Enkrat sem mu rekla, naj napiše knjigo. Se je strinjal. Rekel je le, naj jaz pišem, on bo pa pripovedoval. Žal, ni bilo nič od tega. Sem si pa zapomnila veliko njegovih dogodivščin, a kaj, ko niso vse za javnost.
Ta čas, ko se drugi ukvarjali s prašičem jaz pa sem kuhala, sem imela čas premišljevati. Za začetek sem mu napisala tole zgodbo, ki ima naslov, kakršnega bi nosila knjiga, če bi jo napisala. Vsekakor bi bila bolje brana, kot če bi imela naslov »Mesarjevi spomini«.
Stal je tam, zardelega obraza, na katerem ni bilo sledu obžalovanja. V roki je držal nož, od katerega je še kapljala kri. Kapljala je tudi od njegovega predpasnika.
Kot vsi ljudje njegove baže je bil tudi on nečimrn. Da si ne bi zamazal obleke, si je pred dejanjem vedno prepasal bel predpasnik in zaradi tega bi ga lahko kdo, ki ga ni poznal, zamenjal za kakšno ugledno osebo. Obul si je tudi črne gumijaste škornje, ki so bili vedno očiščeni. Le te mu je čistila žena. Prav tako mu je prala predpasnik. Vedela je kaj počenja, vendar ga ni obsojala.
Ni delal sam. Ni mogel. Vsako živo bitje se bori za življenje, ko začuti, oziroma spozna, da je smrt blizu. V takem trenutku dobi osupljivo moč in brani se na vse kriplje. Zato je imel pomagače. Praviloma štiri, včasih pa tudi pet. Pomagači so prijeli žrtev, vsak za eno okončino in jo močno držali. Peti je prijel žrtev za glavo in jo nagnil močno nazaj. Tako je vratna arterija izstopila in sama nakazala mesto vboda. Žrtev je cvilila in se zvijala v rokah pomagačev. On pa je zarinil velik, nabrušen in v soncu lesketajoč se mesarski nož v njen vrat. Kri je brizgnila na vse strani in ga poškropila. Kot pikapolonice so izgledali tudi pomagači. Kri je odtekala v blato pod njihovimi nogami in ustvarjala čudno zmes. Drsečo in ogabno. V silni bolečini se je žrtev še bolj zvijala in se skušala rešiti iz jeklenega prijema. Zaradi tega je kri še hitreje brizgala. Žile so se praznile, srce je vedno počasneje utripalo in sledila je umiritev, ki je bila dokončna – SMRT. Na njegovem obrazu ni bilo sočutja. Tudi pomagači niso čutili usmiljenja z žrtvijo. Velikokrat so celo zbijali šale na njen račun. Ko so spoznali, da je iz žrtve odtekla zadnja kaplja življenja, so se od nje oddaljili. Popili so vsak frakelj žganega, da bi si pomirili vest. Še vedno so se šalili.
Žrtev je ležala tam, negibna in bleda. Oči je imela odprte in iz njih je odsevala smrtna groza, kar je bil zadnji občutek v njenem kratkem življenju. Edina med vsemi ni bila poškropljena s svojo lastno krvjo.
Tako so zaklali prašiča.
Ko sem mesarju to pokazala, je bil njegov komentar: »Kaj sem res tak?« Na to nisem vedela, kaj odgovoriti.
Cencov Janez, po primiku Turšič, neizmerno uživa v rezanju svežega mesa. Tudi pri nas so to delali v garaži, ampak je bilo več placa, ker nimamo toliko orodja.
Za vse tiste, ki se bodo zgražali, z mano vred, naj povem, da so bile koline nekdaj največji kmečki praznik. Živali so redili za zakol, za hrano in druge potrebe. Porabili so skorajda vse. V starih časih je bila to nuja, če je hotela družina preživeti. Resnici na ljubo so preživeli tudi bajtarji ob zelju, krompirju in fižolu. Nekaj mesa, masti, ocvirkov in godljo so prihranili zase. Klobase in boljše kose mesa so prodali, da so lahko plačali davke in kupili, kar se doma ne da pridelati: olje, sladkor, sol. Kot vemo, so bili do današnjih dni Butalci edini, ki so znali sami pridelovati sol s sajenjem. Danes je »pridelava« mesa prestiž. Za ene vir zaslužka, za druge hrana, za tretje trpljenje in smrt.
Dr. Janez Bogataj v svoji knjigi Sto srečanj z dediščino na Slovenskem pravi: » Ni večjega domačega praznika na Slovenskem, kot so koline. Koline (ponekod jih imenujejo tudi svinjski praznik, domači praznik, furež, klanje, koljerija) niso torej samo klanje in izdelovanje mesnih izdelkov, ampak pravi splet dogajanj, drama in praznik.«
Kraj: Rakek (zgodba), Velike Bloke (slika)
Datum: 1987, 21. 12. 2002
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Fotografirano: 21. 12. 2002
Oblika: fotografije
Stare slike 
Temu natančnemu opisu pujsovega konca je le treba dodati, da krvi niso pustili kar odteči ampak jo je morala gospodinja pravočasno prestreči v večjo skledo, saj sicer ne bilo nič s krvavicami. To delo je bilo zato zelo pomembno, gospodinja ni smela imeti strahu, ni smela delati napote držačem in mesarju v odločilnih trenutkih obenem pa je morala prestreči čimveč, najboljše kar vso kri. Pri nas je to nalogo opravljala mama, ko pa si je ona zlomila kolk, pa je to nalogo prevzela Irena. Dobro se je zverzirala, mesar jo je pohvalil in še k sosedom so jo klicali ker so bile ženske bolj prestrašene sorte.
Všeč mi jeLiked by 2 people
Take klavske literature pa še ne! Pa tako urejene garaže tudi ne.
Všeč mi jeLiked by 2 people
Moram napisati, da je garaža pri mojem bratu vedno tako urejena, tudi sedaj, ko je orodja še več. Pa tudi če ni kolin. 🙂
Všeč mi jeLiked by 2 people
V zvezi s kolinami je toliko zgodb, da bo potrebno napisati še kakšen prispevek.
Všeč mi jeVšeč mi je
Jože ima vse urejeno ne samo garaže.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Stare slike so tako dobro skenirane, da se s povečavo vidi tudi marsikakšen detajl, ki nam ponavadi ne zbudi pozornosti ali ni razločno viden. Tak temeljitejši pogled na to sliko da človek misliti da še dobro, da se Janez ni porezal po prstih saj mu je pogled gotovo večkrat zataval na poster na steni in bogat gozdiček lepotice.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ni čudno, da je tako dobre volje. Sigurno ni samo zaradi klobas. 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je