1955 Rakek – Hranilnik

Na sliki je sprednja stran hranilnika Zadružne hranilnice in posojilnice Ljubljana, Podružnice Rakek. Varčevalce so vabili s plakatom, na katerem sta bila v zgornjem levem kotu kmet, ki seje žito in v spodnjem desnem kotu žanjica. Geslo je bilo: »Kdor seje, ta žanje«. Hranilna knjižica je bila rdeča. Na njej je bila z zlatim tiskom vtisnjena čebela.

Prve posojilnice na naših tleh so nastala po češkem vzoru v sedemdesetih letih 19. stoletja. V prvih desetih letih je na tedanjem slovenskem ozemlju poslovalo že petindvajset podružnic. Največ zaslug pri organiziranju sta imela brata Vošnjak. Bile so pomembne za gospodarsko osamosvojitev in politično enakopravnost slovenskega naroda. Botrovale so ustanovitvi prve zadružne zveze – Zveze slovenskih posojilnic v Celju.

Podatka o ustanovitvi posojilnice na Rakeku v času Kraljevine Jugoslavije mi ni uspelo najti. Leta 1946 je na Rakeku začela poslovati Narodna banka, ki je delovala le tri leta – do leta 1949, ko se je preselila v Postojno. Ponovno je začela poslovati leta 1951 in se leta 1955 razdružila v dve poslovalnici: Zadružno hranilnico in posojilnico, ki je prevzela zadružni sektor in je delovala do leta 1961, ko so bile zadružne hranilnice ukinjene, in Komunalno banko, ki je prevzela vse druge posle.

Najstarejši hranilnik je iz 3. stoletja pred našim štetjem. Imeli so jih tudi Egipčani, Grki in Rimljani. Stali so v templjih in vanje so zbirali darove vernikov. V Evropi se je uporaba hranilnikov najbolj razširila v 19. stoletju. To sovpada z razmahov hranilnic, posojilnic in komunalnih bank. V začetku so bili hranilniki v obliki prašička. Bili so iz keramike ali porcelana. V angleščini se tudi imenuje »piggy bank« (piggy – prašiček, bank – banka). O enem izmed njih je napisal pravljico tudi Hans C. Andersen. Njegov prašiček ni bil prav nič šparoven, saj je vse razdal tistim, ki niso imeli. V začetku 20. stoletja so se pojavili kovinski. Najbolj všeč mi je bil tisti v obliki pikapolonice, saj je bil žameten na otip. Še vedno je nekje doma le hudič sedi na njem. Tako je rekla stara mama, kadar česa ni mogla najti. Ona je rekla hranilniku šparkasa. Enako ime je uporabljala za banko. Po domače smo mu rekli šparovc ali šparovček. Spomnim se, ko so nas v prvem razredu obiskali predstavnike banke, ki ji ne bom delala reklame. Vsakemu od nas so prinesli šparovček. Bil je kovinsko rdeče barve, oblike kot ta na sliki in s pritrjeno (prišraufano) ploščico z imenom banke. Jasno, da smo doma vsi težili za drobiž in veselo metali vanj. Tako se vzgaja varčevalce. Poln hranilnik smo odnesli na banko. Tam je imela »teta« nekakšen plastičen pladenj, podoben tistemu za jedilni pribor, z mnogo predalčki. Vanj je bilo treba sortirati kovance. Ob strani je bil tudi večji predal za bankovce. Ta je običajno ostal prazen. Bančnica je kovance preštela in znesek vpisala v hranilno knjižico. Tudi ta je bila rdeča s čebelico na prvi strani. Hranilne knjižice nimam več. Škoda. Tudi hranilnika ne, ker je doživel zelo kruto usodo, ki pa ni za javnost.

Kraj: Rakek
Datum: 1955, 2023
Avtor: neznan; Miloš Toni
Zbirka: Rado Petaus
Fotografirano: 5. 11. 2023
Oblika: predmet