1943 Srednja vas pri Črmošnjicah – Milan Kraševec, partizanski invalid

V albumu dr. Viktorja Kraševca se nahaja tudi ta fotografija njegovega starejšega brata Milana, ki je bil rojen leta 1925 v Slavoniji. Tam je tudi več posnetkov zbirajočih se ranjencev pred odhodom na letališče in med njimi Milan, obstaja pa tudi risba istega motiva, ki jo je, enako kot fotografije, ustvaril Božidar Jakac. “Partizanski invalid Milan Kraševec v Srednji vasi pri Črmošnjicah (foto Božidar Jakac)” pa stoji ob objavi te pretresljive slike v knjigi o njegovem očetu, ki jo je napisal Franci Strle.

To je risba Božidarja Jakca, na kateri je upodobil Milana Kraševca, potem ko je izgubil nogo.

V navedeni knjigi F. Strleta na strani 112 pa najdemo besedilo, ki opisuje Kraševčevo družino po požigu Vrhnike poleti 1942. Italijani so skušali z lažmi zvabiti Kraševčevo mamo Francko v Stari trg, vendar ona ve, da mora iti v gozd in se skriti:

Od tistega trenutka je bila tudi Francka partizanka. Spočetka se je skrivala v goščavi blizu domače vasi. Hodila je na polje in domov, da bi spravila na varno, kar je bilo še uporabno. Zvečer so po navadi hodili domov vsi trije. Mož Viktor in sin Milan sta ji pomagala ali pa sta stražila. Nabrala je tudi nekaj posode, odej in drugih stvari, da bi bilo v gozdu udobneje.

Milan, star sedemnajst let, je bil torej avgusta 1942 še zdrav in skupaj s staršema. Bil je krepak mladenič in dober pevec, predvsem pa enako dober strelec kot oče, kar izvemo iz zapisa o strelski vaji mož iz Vrhnike v Jožkovem Kotu za Racno goro avgusta 1942.

Čez eno leto, 23. avgusta 1943 pa se je zgodil eden od napadov Šercerjeve brigade na kočevsko železniško progo med Čušperkom in Zdensko vasjo. Nekaj dni pozneje je 18-letni Milan Kraševec s soborci počival v vasi Medvednica, kjer so neprevidni minerci kar tam skušali razdreti topovsko granato in iz nje dobiti eksploziv. Prišlo je do katastrofalne eksplozije. Franci Strle piše o tem:

Hudo je bila prizadeta 1. četa 1. bataljona. Štirje so bili takoj mrtvi (…), osem pa je bilo hudo ranjenih (…).Milan Kraševec je padel kot spodkošen. Ko je še ves omotičen hotel vstati, mu nogi nista služili. Videl je, da je leva odbita, zato je takoj zagrabil puško, da bi se ustrelil. Toda tovariši so mu jo iztrgali iz rok, mu prevezali žile in ga spravili na nosila(…).

Milanu je v Želimljah poškodbe oskrbel izkušeni partizanski bolničar France Berce in ga tako ohranil pri življenju. Leva noga je bila odstranjena pod kolenom, desna je bila na kosti nad gležnjem hudo poškodovana in se pozneje nikakor ni hotela zaceliti.

Po kapitulaciji Italije so Milana iz skrivne partizanske bolnice Krvavice preselili v Kočevje, kjer je dobil boljšo oskrbo. Tam so mu predlagali še amputacijo druge noge, vendar tega nikakor ni dovolil. V bolnišnici Jelenbreg je prestal najhujšo krizo. Ranjeno desno nogo mu je načela prisadna mrtvina, ki se je širila počasi navzgor, prišla že nad koleno in se pomikala proti pasu. Zdravnik mu je znova hotel nogo odrezati, Milan pa se je spet uprl, čeprav se ga je že lotevala vročica.

Eden od bolničarjev je hotel Milanu olajšati bolečine pred smrtjo in mu dal steklenico močnega žganja, ta pa ga je popil in obležal za tri dni. Ko je spet prišel k sebi, se je čudil, da je še živ. In še več – po nogi mu niso več gomazeli mravljinci … počasi se je izlizal. Noga je ostala šest centimetrov krajša kot prej, a z njo in dvema berglama si je lahko pomagal pri hoji.

Oče je za njegovo nesrečo izvedel še pred hudimi boji v Grčaricah, nadaljnja njegova usoda pa mu je ostala dolgo neznana. Za tragedijo tudi ni povedal ženi Francki, ki je nedavno v gozdnem zavetju blizu Babnega Polja rodila njunega četrtega otroka, deklico Jelko. Viktorju in Francki je še pred vojno umrla drugorojenka Verica, leta 1925 rojeni Milan je bil zdaj invalid, prav tako že drugič hudo poškodovani leta 1932 rojeni Viktor, Jelka pa nebogljen dojenček, rojen v izjemno težkih razmerah …

8. maja 1944 so se v gosti jutranji megli sovražne patrole plazile v vas Mački, kjer je bila nastanjena komanda mesta Velike Lašče in z njo kot komandant Viktor Kraševec. Razvila se je grozovita bitka, v kateri je bil ubit tudi komandant Kraševec. Po pogrebu je mati Francka v pismu žalostno vest sporočila sinu Milanu, ki je bil z Invalidskim pevskim zborom v Beli krajini. Materi, ki še vedno ni vedela, kako hudo je bil ranjen tudi on, je Milan odpisal:

Draga mami!

Sprejel sem tvoje pismo, za kar se najlepše zahvaljujem. Mislil sem, da ste že vsi mrtvi. Vesel sem bil, ko sem ga dobil, toda ko sem ga prebral in sem videl, kaj je, me je zelo razžalostilo. Ne morem ti popisati, kako mi je hudo. Ne morem verjeti, da je mrtev. Vedno mislim, da je to laž in da je še živ. 

Ravno sem bral poročila, ko sem dobil pismo. Prebral sem tudi članek o Velikih Laščah, da je bil ubit komandant mesta. Niti na misel mi ni prišlo, da je bil to moj atek. Nato sem odprl pismo in videl sem, kaj je. 

Pa Viko, kaj je delal? Zakaj ni pazil? Videl je, da jo je že ob prejšnjem razpadu skupil in zdaj pa spet. Zakaj mora biti ravno naša družina tako nesrečna?

Toda nikar se preveč ne žalosti, ker to bi škodovalo tvojemu zdravju! Že zaradi Jelkice in Viktorčka moraš biti močna in prenesti tudi ta udarec! Sedaj se bije borba za življenje in smrt našega naroda, za boljšo prihodnost Jelke in Viktorčka, in za to je svoje življenje žrtvoval tudi naš atek. Kar potolaži se in preveč ne žaluj! Jaz sem zdrav.

Prav lepo pozdravi Viktorčka in Jelkico! Reci jima, da se bomo morda kmalu videli! Pozdravi tudi vse sorodnike! Daj mi kaj več pisati, kako je doma in pri sorodnikih! Pa tudi tvoj naslov mi v prihodnjem pismu sporoči! In sicer rajon, kateri je, ker zdaj ne vem točnega naslova!

Prav prisrčno te pozdravlja ljubeči te tvoj sin Milan 

Tudi v tem pismu ni besedice o tem, kaj se je zgodilo Milanu, ki je le počasi okreval po usodnih poškodbah. Bil je izločen iz boja in kot dober pevec postal član Partizanskega invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen prav nekako v tistem času.

Po vojni je šel v letalsko tehnično šolo v Beograd in bil potem dolgo zaposlen v vojski. Poročil se je in imel sina. Domov je prihajal malo, včasih je minilo tudi šest let, ko je z družino spet prišel na počitnice v Vrhniko k svojim.

Zadnja delovna leta je bil tehnični direktor znanega podjetja v Beogradu, kjer je ves čas po vojni tudi živel.

Njegova osemnajst let mlajša sestra, rojena leta 1943, s katero sta bila v življenju zelo malo skupaj, ima tudi malo spominov na brata Milana, ki se je v viharnih vojnih časih po svoje prebijal, ko se je ona šele rodila:

Milana so še med vojno z letalom iz Bele Krajine odpeljali na okrevanje v italijanski Bari. Tja so odpeljali tudi Viktorja, vendar z letališča v Nadlesku.

Tudi po vojni je bil Milan zelo malo doma. Kadar je prišel, me je vedno priganjal naj jem, ker sem bila kot majhna deklica precej izbirčna … Imel je protezo, ki mu je vedno znova preluknjala nogavice, zato smo jih kar naprej krpale … 

Na tem posnetku je skupina ranjencev v Srednji vasi, ki čaka na transport, v ospredju Milan Kraševec. Dr. Janez Milčinski opisuje, kako so ranjence, namenjene za transport v Italijo, vsako noč z volovsko vprego prepeljali na letališče in potem spet nazaj, ker letala niso prihajal redno in ni bilo mogoče predvideti, kdaj bo transport mogoč, zato so prevoz ponavljali, vse dokler nekoč letalo vendarle ni prispelo, uspešno pristalo in odpeljalo ranjence k zaveznikom v mesto Bari na jugu Italije.

Milan, uradno Milivoj Kraševec je umrl leta 2010 v Beogradu, kje rje tudi pokopan.

Viri:

• Jelka Kastelic, Vrhnika, december 2023, ustno
• Franci Strle: Partizanski volk samotar, Partizanska knjiga Lj., 1975
•  Poslanstvo slovenskega zdravnika, Slovenska matica 1965, zbornik razprav in člankov; Dr. Janez Milčinski
• Borut Kraševec, Vrhnika, december 2023, pisno

Kraj: Srednja vas pri Črmošnjicah
Datum: 1943
Avtor: Božidar Jakac, akad. slikar
Zbirka: Borut Kraševec
Skenirano: 10. 10. 2023
Oblika: kopija fotografije