1954/58 Podcerkev – Približen popis ledinskih in domačijskih imen
Franc Truden je – najverjetneje kmalu po letu 1954 – posnel nekaj prizorov domače Podcerkve, ki sem jih izbrala, da bi z njihovo pomočjo zapisala ledinska in domačijska poimenovanja, ki so se mi od nekdaj vsa po vrsti zdela dragocena in zanimiva, bodisi ker so lepo, skrivnostno, starinsko ali pomenljivo zvenela, ali pa so se jih držale celo zgodbe o njihovem nastanku …
Prva slika je zelo podobna tisti, ki smo jo že objavili. Na njej so v ospredju od leve: njive Kračce, v ozadju spodnji del vasi, nato proti desni Mandrge, spredaj desno pa nova Hlepinova hiša in skedenj. Na vrhu pobočja stoji Vidmarjeva hiša in na obzorju spomenik NOB na Ulaki. Pod njima Škrbice in bolj proti vasi Devčki.
Levo zgoraj pred Križno goro je Kopavnek ali Kopavnik – prelaz med Devinom in Ulako, čezenj pa po Ulcah na drugi strani bližnjica v Lož. Prvi delavci v Kovinski so hodili peš tam čez na šiht, takrat ko so delali šele prve proizvode, pante in ladijske svetilke (slednje v Pudobu nasproti hotela) … Morda je Kopavnek nekoč izkopal velikan, ali pa so samo prvotni prebivalci prekopavali skromno zemljo, izkopavali kamenje in delali ogradce. Morda tudi postavili kopo za oglje, apno ali kope lesa?…
Na tej sliki je cerkev sv. Martina s pokopališčem, nekje pod njim Škrbice, spodaj ponovno Devčki, ter cesta med Podcerkvijo in Nadleskom. Posnetek je narejen v zimskem popoldnevu izpred Hlepinove hiše, kar pove senca hiše in pivcar pred njo. Hiša je zdaj obnovljena in tudi sočasno postavljeni skedenj, ki se večkrat znajde na Trudnovih slikah, še stoji.
Tu se je fotograf postavil na vzhodno stran polja, na pobočje z njivami. Gre za posnetek iznad Devčkov proti Kračcam na (južno deloma že nadleško) polje, Snežnik in Javornike. Idilična, močna slika. Kako dobro je moralo biti pri srcu Francu Trudnu ob tem pogledu: po neskončnem vojnem trpljenju, moriji in uničenju končno nov, varen dom v prekrasni naravi …
Pogled od fotografove nove hiše na sever zajema najprej ostanke Urhove opekarne, ki so jim rekli Rinkofen. Beseda je nemškega izvora in pomeni tradicionalno lončarsko peč za žganje lončenih izdelkov. V delavski hišici poleg njega je po vojni stanovala Kraševčeva družina, v ozadju pa je pobočje še pretežno golega Devina s Peščenkom in njive pod njim, ki se jim reče Borštnce in pripadajo Dancem (?). Samotno drevo ali dve stojita pri Jakopcovi kapelici na meji med Podcerkavskimi in Danskimi njivami. Meja gre v ravni črti proti vrhu Devina – vzhodno od nje so lastniki zemljišč Podcerkljani, zahodno Danci – tako so mi še leta 2004 rekli pri Bločenovih. Desno je videti Šišnekov sadovnjak, Jurjevčev skedenj s sadovnjakom in Blažev sadovnjak, med njimi in Rinkofnom so Zelniki ali Zavrti.
Od tu se na levi v daljavi vidijo ali vsaj slutijo med drugim njive Krivi Devci, ki so ukrivljene, nepravilne parcele, Krnice in še eni Devčki, ki mogoče pripadajo že naslednji vasi, Danam. Devčki pa so, kot je že omenjeno, tudi na drugi strani pri novem naselju v Podcerkvi nad cesto – ti so od Devina najbolj oddaljeni. Se je tja kaj devalo, ker so bili pri roki ali je res v ozadju imena boginja Devana? Pozornost vzbuja poimenovanje tolikih zemljišč z besedami, ki imajo koren Dev– pesnik Milan Dekleva je nekje zapisal, da izhaja ime Devin – mimogrede: v Sloveniji je samo hribov sedem s tem imenom – iz imena slovanske boginje Devane*. Je bilo tudi v Podcerkvi tako? … Ni čudno, da so še v mojem času pod Devinom letale rdeče in zelene lučke, ki so bile v resnici cuprnce … Pa saj teh je bilo v tistem magičnem času tako ali tako povsod polno.
Tudi drugod po Loški dolini je zemljišč z imenom Devci ali Devčki več, skoraj v vsaki vasi so, podobno kot Zelnikov, ki pa tu južno pod Podcerkvijo v karti niso več napisani.
Karta je iz okoli leta 2019, prispeval jo je urednik Miloš Toni. Na njej so pred vasjo in nad cesto zapisane Lopate – po njih sem nekoč hodila v šolo … Zanimivo ime – ga je dala lopatasta oblika zemljišča, so tam kaj delali z lopatami? Čeznje je šla bližnjica iz hiš pod cesto mimo sadovnjakov proti cerkvi. Niso pa na karti zapisane Mandrge, ki se raztezajo med hišami in tvorijo nekakšen rep po pobočju Ulake do cerkve sv. Martina.
Zaselek ob cesti južno od vasi med Devčki in Kračcami je ob nastanku slik premogel le ostanke Urhovega Rinkofna in novo Hlepinovo hišo.
Tu je še nekaj imen z zemljevida in poskus razlage njihovega pomena:
Krnice – beseda po SSKJ pomeni poglobljeni del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec; tolmun in res se tudi del struge Obrha v bližini njiv s tem imenom imenuje Krnica.
Plehe – na pobočju Devina, kjer je bilo nekoč plešasto in golo, zdaj pa že poraščeno
Borštnce – pripadajo Danam; boršt – iz nemščine, pomeni gozd; njive so blizu gozda ali pa so celo nastale iz izkrčenega gozda …
Preželinke – če se opiramo na slovar SSKJ, ime pomeni po starinsko nekaj zaželenega, ljubega, tudi poželjivega. Je nekoč davno več gospodarjev (preveč?) želelo to zemljišče ali pa je bilo zaželeno zaradi dobre lege in rodnosti, morda iz kakšnega drugega posebnega razloga?
Zavrtnce – ležijo za (sadnimi) vrtovi in pripadajo Danam,
Poščitnce – beseda spominja na glagol ščititi ali samostalnik ščit, razlagati, karkoli več pa se zdi čista domišljija. Nisem utegnila vprašati, ali obstaja kakšna razlaga o njih v ustnem izročilu.
Mlake – beseda je jasna, toda ali je bil tam morda kdaj kal za napajanje živine ali pa je zemlja ilovnata, da se je naredila mlaka? Kakšen izvir, hudournik?
Úlaka – Dr. Jakopin nekje domneva, da je koren besede morda še predkrščanski oziroma antični, keltski (glej: Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, 1996, z. Družina) Mogoče pa je samo povezano z glagolom vleči, ki ga v teh krajih izgovarjamo uelč in potjo, po kateri se vleče in se ji reče uláka. Podobno je z imenom Ulce na severovzhodu Ulake, imajo pa jih tudi vsaj še v Markovcu in na Knežji Njivi. Po mojem nestrokovnem občutku ime pomeni samo bolj ali manj udobno pot, ulico – po vseh Ulcah, ki jih poznam, se je nekoč hodilo ali vozilo ali pa se še.
Lopate – po obliki zemljišča ali delu z lopatami ali po kakem dogodku
Devčki – po Devani ali zaradi devanja nečesa, priročnosti zemljišče za vrtnine mogoče. Pogosto ime v Loški dolini
Kloge njive – k logu, njive ob logu, držijo k logu, t. j. h gozdu ob vodi
Malenščce – so bile v bližini mlina (Dane so imele mlin že najmanj v 18. stoletju)
Loge njive – njive v/ob logu, gozdiču; v loki, to je ob vodi, mogoče tudi na mestu izkrčenega gozda ob vodi
Trebeži – na novo iztrebljena površina; enako ime obstaja tudi v Cerkniškem jezeru, bilo je v lasti Ložanov
Krivice – ukrivljeno zemljišče ali povezano s krivico ali zaradi bližine Krivih Devcev, ki so blizu vasi in nepravilne oblike. Enako ime obstaja tudi na Bločicah.
Cerkvena loka – bila ali je še v lasti cerkve
Dolge njive – oblika zemljišča; pogosto ime
Trznce – njive so ob dolgem kamnitem in trnovem plotu. Ime se v Loški dolini večkrat pojavlja, tudi kot Trzne. Ljudska razlaga za Trzne iz Markovca je: ime je nastalo, ker je na tem zemljišču nekoč raslo samo trnje, potem pa so ga ljudje očisti in zemljo kultivirali ter tudi poselili (Markovec, Vrhnika)
Krivi Devci- Na eno stran blizu vasi, na drugo njive Krivice – je povezano?
Kračce – najbrž zaradi kratkosti parcel, obris celotnega območja pa res spominja tudi na živalsko kračo.
Male njive – pogosto ime (Bločice n. pr.) po velikosti in obliki zemljišča
Prahe – so to morda njive, uporabljane ali posebno primerne za jesensko oranje ali spraho? Je morda tu bolj prhka, prašna zemlja?
Škrbice – je to bolj kamnita ledina ali se zemljišče imenuje po lastniku Škrbcu? Morda pa Škrbec po Škrbicah?
Zaravne – lega onkraj ali poleg ravnega zemljišča, na koncu ravnine?
Gredice (Nadleške?) – glede na južno lego je verjetno, da so bile kdaj tu tradicionalne gredice za zgodnjo vzgojo sadik kapusnic – zelja in kolerabe ter poznejšo vzgojo druge zelenjave. Imela jih je (skoraj?) vsaka vas, bile so v zavetni legi z dobro zemljo, ponekod v gozdu, zaščitene pred divjadjo z ograjo iz nakopičenega dračja. Gredice so v Podcerkvi v tem času imeli drugje, vsaka hiša le kvadratni meter ali dva, tam so si gospodinje vzgojile sadike zelja in kolerabe – o lokaciji mi še ni uspelo poizvedeti. (Obširnješi članek o gredicah, ki jim ponekod rečejo tudi flanščki, sem objavila v reviji Rože in vrt v letih okoli 2010 do 2015)
Doline – po obliki zemljišča, enako ime obstaja na Babnem Polju in v bližini Dolenjih Poljan
Nadleški hrib – nad – lesk – lega nad leščevjem; (glej Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem)
Rebrnice – lega zemljišča na rebri hriba
Pogrešana, pozabljena, na karti izpuščena imena zemljišč ali točk okoli Podcerkve: njive Skariepke, Grintovec (Grintouc) – hudourniški izvir … Izven teh fotografij in karte so v bližini med drugim še:
Jejpa, Jejpca – predel gozdov v Javorniku, večinoma v lasti Podcerkljanov in Dancev. Če obstaja kakšna razlaga imena (še) ne vem, SSKJ ne pozna ničesar podobnega, doslej znano izročilo pa tudi ne.
Gauge (nemško, v pomenu vešala) – je ime nastalo po dogodku, obliki zemljišča ali obliki nečesa v okolici? Podobno ime je imel tudi zaradi peskokopa izginuli Gaugarski hrib na Babnem polju. Ljudsko izročilo v obeh vaseh pravi, da so tam obešali razbojnike ali da so tam Turki obešali ljudi.
Podgauge – zemljišče blizu Gaug
Zavrti – lega za vrtovi (sadovnjaki), pogosto ime, blizu vasi
Zelniki (Zieuneke) – večinoma dobra ali bolje obdelana zemlja, blizu vasi; pogosto ime.
Normalno je, da nastajajo tudi nova poimenovanja, najprej v vsakdanjem govoru, šele po dolgem času tudi uradno; na primer:
Pr kurah – na (nekdanjih) piščančjih farmah v Markovcu in Nadlesku, tudi na Marofu pri Cerknici.
Golan – novo naselje Ograde v Starem trgu in podobno v Cerknici na Sinji gorici. Poimenovanje je nastalo v sivo cvetočih socialističnih časih po letu 1973, ko so med samogradnjo novih stanovanjskih naselij kar naprej minirali kamnito zemljišče za temelje novih hiš in je zato pokalo kakor sočasno na daljni planoti Golan, kjer je od oktobra 1973 spet divjala vojna, če se prav spomnim med Izraelom, Egiptom in Sirijo.
Cona – industrijska cona v Markovcu, na kraju nekdanje piščančje farme.
* * *
Tu je še poskus zapisa domačijskih imen v Podcerkvi med leti 1954 do 1958:
Šišnekovi, Jurjevčevi, Blaževi, Rihtarjevi, Knausovi, Mlakarjevi, Baragovi, Urbanovi, Blažetovi, Lužarjevi, še eni Baragovi, še eni Knausovi, Grabnarjevi, Blažečkini, Starčkovi, Vrtnarjevi, Vidmarjevi, nato cerkev sv. Martina. Njej nasproti Mežnarjevi (domačija Matevža Haceta), nato še tretji Knausovi(?), Pangretovi, Valkovi…, Mavkotovi oz. Škrbči, Rihtarčkovi, Rihtarčkovega Venclja in Kovačevi, potem Kočevarjevi (Korenovi ?), Štancarjevi, Neže Samprtove, Samprtovi, Andretovi, Urhovi, Bločenovi, Pavličevi, Jakopcovi, Gregorinovi, pod cesto pa Točkovi in Fricovi. Nekatere domačije so se od tedaj že preimenovale ali izginile, čisto mogoče pa je, da sem kakšno tudi pozabila ali narobe zapisala – prosim popravek ali dopolnitev.
Slovarček:
- pant: nasadila za okenska in vratna krila
- pivcar: mlado cepljeno sadno drevesce
Viri:
- Franc Bavec, Podcerkev, oktober 2023, ustno
- Viktor Majdič: Razgledi po krajevnih imenih, zal. Rokus, Lj. 1996
- Wikipedija
Kraj: Podcerkev
Datum: slika okoli leta 1954, zemljevid okoli 2019
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 10. 7. 2012
Oblika: plošča, 3 fotografije
Stare slike 
Ob podrobnejšem pogledu se na njivah okoli Dan in na pobočju Devina vidi množica ostrnic, vmes pa obdelane njive – to je bila tod značilna krajina tistega časa. Slika je bila najverjetneje posneta po prvi košnji.
Všeč mi jeVšeč mi je
Narobe sem napisala ime domačije tete Neže, ki je bila Anžicova in ne Samprtova.
Še ta dopolnitev: v Podcerkvi sta dva hudourniška izvira-že omenjeni Grintovec, ki je močno skrajšal pot do napajališča živine, ko se je razlil v napajališče Pod lužo, kjer je včasih naplavilo tudi človeške ribice, medtem ko si si otroci tam postavljali mlinčke; drugi hudourniški izvir pa je Danšček na drugi strani vasi, blizu nekdanje opekarne.
V delu struge Obrha pod Podcerkvijo so imeli mladi tudi vsak svoje kopališče, kjer je bilo pač komu najbolj pri roki: v Bistrcu so se kopali Starotržani, kjer je bil nižji bolj dostopni del namenjen napajanju živine, višji pa kopanju. V Krnico so se čez Kopavnik prihajali kopat Ložanje, Danci pa so imeli priročno kopališče v Zevnkovi loki… Mladi iz Podcerkve pa so se spraševali, kako da imajo Ložanje in Starotržanje toliko časa za kopanje, ko pa so oni morali kar naprej nekaj delati: pasti, napajati, kidati hleve, delati na polju…
Onkraj Obrha so parcele z imenom Podstaje – zdaj je tam gozd, nekdaj pa so bili pašniki, kjer je včasih nagla poplava preprečila, da bi pasoče se črede lahko pravočasni umaknili v vas, pa so zato imeli pripravljene staje, kjer so jih lahko na varnem zadržali več časa in poskrbeli kar je bilo treba.
Všeč mi jeVšeč mi je
Milena,
Zelo lepo in izčrpno napisano.
Si imela tapravga Pocerklana poleg.
Bravo za oba.
Želimo še kaj prebrati o naši vasi,naših običajih,o naših prednikihin še kaj bi se dalo napisati o Podcerkvi.
Hvala
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala, se priporočam za informacije:)
Všeč mi jeVšeč mi je
V Podcerkvi na Anžicovem vrtu je bila v davnini vaška kašča, kjer so vaščani pod ključem zaupnega človeka hranili semena za naslednje leto. Tako so se zavarovali, da v času lakote ne bi pojedli tudi semen in bi se lakota samo še stopnjevala in zavlekla. Vir: Franc Bavec, Podcerkev.
Ne vem ali ni o tem pisal tudi Matevž Hace, ki je v poznejših letih popisal veliko narodopisnega in zgodovinskega izročila.
Omemba teh vaških kašč se najde tudi v drugi literaturi. Ljudsko izročilo omenja nekaj podobnega tudi v Markovcu: v Janezkovi ogradci na Rebri naj bi stala cerkev sv. Marka, ki je sicer cerkveni viri nikjer ne omenjajo, pod njo pa obokan prostor za shranjevanje, katerega ostankov so se še spominjali pri Potočenovih in v drugih hišah v Markovcu.
Všeč mi jeVšeč mi je