1953 Markovec – O življenju Trohove Vere in njenih bližnjih

Slika neznanega avtorja – iz nje je urednik izmojstril ta izrez – je bila že objavljena v prispevku 1953 Stari trg – Kuharski tečaj

Na izrezu je obraz naše nedavno umrle sosede. Ob slovesu od nje smo po stari šegi veliko govorili o njenem življenju, ki so ga družbene razmere in zgodovinski prevrati značilno zaznamovali. Njena zgodba lahko marsikaj pove tudi bralcem te spletne strani, saj je Trohova Vera še mlada doživela razmere v predvojnem delavskem naselju na Milanovem Vrhu, potem skrajnosti druge svetovne vojne, velike socialne spremembe, vzpostavljanje drugačne družbene ureditve, delavsko samoupravljanje in še kaj …

Rojena je bila kot najstarejši otrok v delavski družini 15. oktobra 1932, ko je svet malih ljudi izčrpavalo hudo pomanjkanje med svetovno gospodarsko krizo, ki ji je sledila druga svetovna vojna. S svojimi starši in širšim sorodstvom je živela v naselju žagarskih delavcev na Milanovem Vrhu v Gorskem kotarju. Njen oče je bil doma iz bližnjih Goračev, mama z Babnega Polja. Možje na Milanovem vrhu so se tako ali drugače ukvarjali z lesom – sekali, prevažali, največ pa delali na parni žagi Franja in Karla Žagarja. Ženske so gospodinjile, obdelovale skromne zaplate hribovske zemlje, redile kokoši in drobnico, morda kakšno kravo ali prašiča. Visoko nad morjem (1000 in več) narava ni bila posebno radodarna s pridelki, vendar so se nekako prebijali.

V knjigah najdemo zapis, da so Žagarjevi delavci imeli na Milanovem Vrhu zastonj stanovanje in kurjavo, saj je bilo dovolj lesnih odpadkov, pa tudi brezplačno električno razsvetljavo, tako da se zdi njihovo takratno življenje kar dobro, če odmislimo težko delo in izoliranost v gozdnih prostranstvih, ki ni dovoljevala pogostih stikov z večjimi kraji. Imeli so tudi kapelo in vsako leto nekajmesečno šolo za svoje otroke.

Na Milanovem Vrhu je poleg staršev živelo še več Verinih bližnjih: stari oče po mamini strani, tri tete po očetu (Franca, Mica in Tončka) ter mamin brat Janez. Stari oče je bil šef Špetnakove konjušnice – verjetno to pomeni, da je bil odgovoren za tistih sedem parov konj, ki jih je imel lastnik žage za dovoz lesa iz gozda do žage.

Življenje Vere Trohove in njenih nekoliko osvetli tudi izvleček iz ohranjenega življenjepisa očeta Alojza Trohe:

Pri Žagarju na Milanovem Vrhu je bil zaposlen od leta 1927. Delo je bilo težko, pogoji slabi, zaslužek majhen, kljub temu, da je Špetnak veljal za dobrega plačnika; veliko je bilo odpuščanja. V takih razmerah je nastala organizacija Seljačka sloga, ki je leta 1937 organizirala stavko. Ta je trajala 14 dni, med njo pa so na žago prihajali orožniki in nagovarjali delavce, naj gredo delat. Delavci niso ubogali, sledila je preiskava, imenovana je bila komisija in nekaj ljudi je bilo kaznovanih. Alojz je udaril orožnika, dobil za to dva meseca zapora in bil odpuščen. Na intervencijo Seljačke sloge je bil po prestani kazni sprejet nazaj na delo. (Glede na tukaj navedeno letnico stavke ne vemo, ali je šlo na Milanovem Vrhu za več stavk ali so v literaturi in spominih navedeni različni datumi za isti dogodek.)

Ko je požar leta 1938 uničil Špetnakovo žago, se je Trohov oče Alojz kot Žagarjev delavec zaposlil na njihovem obratu na Rakeku. Družina se je prebijala z očetovim zaslužkom in skromnimi pridelki – ostali so na Milanovem Vrhu in se takrat še niso odselili kot nekateri drugi.

26. aprila 1942 je italijanska vojska obkolila naselje Milanov Vrh. Alojza Troho in še nekaj drugih so takoj odpeljali najprej v Pivko (takrat Šent Peter), čez en mesec pa v Ljubljano v zapor, kjer so ga pretepali in grozili s smrtjo. Decembra je bil poslan v taborišče Gonars, pozneje pa v Renicci, kjer je bil do kapitulacije Italije. Takrat je takoj ušel iz taborišča in se pridružil Garibaldijevi brigadi. Čez nekaj časa je bil ustanovljen Črnogorski bataljon, kjer je bil Alojz do 18. 8. 1944. S tem bataljonom se je prebijal skozi nemško fronto in prišel do Rima. Tam se je javil zavezniški vojni misiji in bil dodeljen v logor v Bariju, kjer je bil štirinajst dni na tečaju za minobacače, pešadija, nato pa bil prepeljan (preko Visa ?) v Hercegovino, v kraj Široki breg. Tam je postal vojak 13. Dalmatinske brigade, s katero se je po raznih krajih bojeval z Nemci in četniki ter končno prišel z njo do Trsta.

Svojo vojaško pot je 10. 2. 1946 končal v Petrovradinu, čeprav so ga nadrejeni želeli še obdržati v JLA in tako sta ga žena Helena in hči Ljuba, ki sta se takoj po koncu vojne naselili v Markovcu, videli šele takrat.

Vsekakor je tudi drugim Trohovim in prebivalcem Gorskega Kotarja nasploh že prej skromno življenje dokončno popolnoma uničila italijanska okupacija, ki je v obmejnem pasu okupacijske Reške pokrajine povzročila požig vseh domačij in izgon, internacijo ali zapor vseh prebivalcev. Kot rečeno, so Verinega očeta aretirali, Vero, sestro Ljubo in njuno mamo ter staro mamo in druge sorodnice pa po požigu izgnali. Ko so se umikali z Milanovega Vrha proti Pargu, je stara mama živa zgorela v nekem skednju, ki so ga zažgali Italijani, medtem ko so izgnanci v njem spali. Njen sin Tone je bil okoli leta 1944 v partizanih hudo ranjen, in ko so ga peljali v Bari na zdravljenje, je med poletom umrl. Ni znano, kje in kako je bil pokopan …

Trohove ženske so med italijansko ofenzivo kot izgnanke brez cilja tavale v strašnih razmerah medvojne Like in Korduna, kjer se jim je desetletna Vera izgubila in se, ločena od vseh svojih, zatekla k neki tuji družini v ali blizu Slunja. Vzeli so jo k sebi, ona pa jim je, čeprav otrok, pomagala z delom in se ob njih nekako prebila do konca vojne. Z mamo, sestro in drugimi sorodniki se je spet srečala šele ob koncu vojne.

Takrat so se nastanile v Markovcu, v na pol leseni hišici blizu skladišča lesa na matični žagi očetovega nekdanjega delodajalca Žagarja. Že leta 1945, še preden se je februarja 1946 vrnil oče, pa se je Vera s stricem in tetami kot ena od kolonistk preselila v Vojvodino, v kraj Velika Greda, ki leži v današnji občini Plantište, severno od Beograda in Vršca.

Državni program kolonizacije Vojvodine, Banata in še nekaterih drugih področij je potekal v letih 1945 do 1948 in je predvideval preselitev prebivalcev iz revnih agrarnih področij s presežkom prebivalstva v te kraje. Potekal je po kvotah in največ kolonizacije je bilo na Hrvaškem predvidenih iz Like, in sicer 3000 preselitev, za Gorski kotar pa 1000 preselitev. Domnevam, da so bili Trohovi, prvotno živeči na Hrvaškem, zajeti v to kvoto. Prvi transport v Vojvodino od skupno osemindvajsetih je tja prispel že septembra 1945. Kdaj točno je šla tja Vera s sorodniki, ne vemo, vsekakor že leta 1945, bila tam tri leta in se vrnila leta 1948.

Preselitve so bile izvedene na osnovi prošnje in drugih kriterijev: število prvoborcev iz določenega kraja, prenaseljenost in prizadetost kraja ipd. V Vojvodino je bilo med leti 1945 in 1948 preseljenih 225.696 oseb, od tega 162.447 Srbov.

Trohova Vera je ob reki v ravninskem kraju Velika Greda dokončala osnovno šolo in se po treh letih vrnila v Markovec k staršem in sestri. Oče Alojz se je po prihodu nazaj k svojim leta 1946 zaposlil na Marofu, kjer je bil takrat direktor Markovljan Feliks Janežič. Zdaj so si Trohovi v Markovcu lahko postavili skromen dom.

Njihova hiša je bila zgrajena podobno kot hiše v Gorskem kotarju: na betonskih ali kamnitih temeljih so trdno stale dvojne lesene stene, obite s kantinelami in ometane z malto. Podobno je bila skoraj istočasno zgrajena vsaj še ena hiša v Markovcu – tudi njeni lastniki so prvotno živeli na Milanovem Vrhu. V Loški dolini ni bilo veliko gradenj te vrste, so pa obstajale, še posebno v obdobju obnove po vojni, medtem ko so bile druge hiše v večini iz kamna in malte, morda deloma opečnate – vsaj kleti in pritličje – nad njimi pa je bil leseni del, kjer so shranjevali krmo, pridelke (žito, suho sadje ipd.) ali orodje …

Ko se je Vera vrnila iz Velike Grede, je imela šestnajst let in se je kmalu zaposlila na Krajevnem ljudskem odboru v Starem trgu, malo pozneje pa že na Okrajnem ljudskem odboru v Postojni. Nazadnje je za dolgo službovala v administraciji in pozneje v proizvodnji na Žagi Marof, kjer je ostala do upokojitve.

V svojem življenju je tako izkusila tudi vzpostavljanje in delovanje novih organov ljudske oblasti, se srečala z zametki samoupravljanja in prvimi delavskimi sveti, z delom sindikatov, ki je bilo drugačno kot v njenem otroštvu na Milanovem Vrhu …

Takoj po prihodu v Markovec se je mlada Vera dejavno vključila v javno življenje Loške doline, prizadevala pa si je tudi pridobiti vse znanje, ki ji je bilo dosegljivo. Bila je med drugim aktivna članica Rdečega križa, včlanila se je TVD Partizan in še kaj. Leta 1953 jo najdemo na zgornji sliki s kuharskega tečaja deklet in mladih žena iz Loške doline, slikana pa je tudi na eni od slavnostnih akademij TVD Partizan Stari trg, ki je bilo v svojem času eno najboljših v državi. (povezava 1950 Stari trg – telovadni dogodek)

Po vojni se je tako počasi tudi življenje Trohovih izboljšalo in umirilo. Oče in starejša sestra sta delala, mlajša sestra se je izšolala in odselila, najmlajši brat je bil šolar. Leta 1962 pa je umrla hudo bolna Trohova mama in skrb za najmlajšega brata, ki je imel šele dvanajst let, je prevzela hči Vera. Tudi ko se je leta 1963 poročila in postala Vera Klanfar ter si v letih, ki so sledila, z možem ustvarila nov dom, je vzela k sebi tudi brata.

Še naprej je Vera uživala zaupanje sodelavcev in krajanov, kar se je odrazilo tudi v funkcijah, ki so ji jih poverili. Za svoja prizadevanja je bila leta 1987 odlikovana z visokim državnim odlikovanjem Red dela s srebrnim vencem.

Ta slika pa kaže, da se je v stavbi TVD Partizan Stari trg tam okoli leta 1961 nekaj dogajalo – najverjetneje veselica ali kakšna slavnost s pogostitvijo. V prostoru poleg telovadnice, kjer je bila hkrati garderoba, po potrebi pa tudi kuhinja, so slikane tri ženske. Pobeljena stena za njimi je povaličkana, deloma pa prelepljena z okrasnim papirjem ali kosom blaga, ki je namesto vezenega prtiča zaščitil izpostavljeni del stene ali prekril kakšen madež in obrabo. Na levi je Malka Mlakar, ki je v tej stavbi stanovala in opravljala delo hišnice. V sredini stoji Vera Troha, o kateri govori ta prispevek, oseba na desni pa je najverjetneje Rezka Truden(?), ki je čistila v nekdanji Ljudski šoli na koncu Starega trga, ali pa morda Milka Žagar, ki je bila ena od kuharic v na novo odprti delavski menzi na Marofu, kamor je hodil Verin brat na kosilo … V kakšni vlogi je tu Vera, ni znano. Je bila med organizatorji dogodka, je pomagala pri izvedbi, morda na blagajni ali kako drugače? Da bi čisto po naključju prišla v improvizirano kuhinjo k tej mizi ??

Vsekakor sta ženski ob tej priložnosti nekaj kuhali in stregli, mogoče prodajali, drugače najbrž ne bi bili v belih haljah in z belima zaščitnima rutkama v laseh. Tudi dveh miz ne bi postavile skupaj in si naredile pulta, pa lončki ali kozarčki za pijačo tudi pritrjujejo temu … Mimogrede: takrat je bilo na veselici mogoče kupiti le porcijo enolončnice ali kranjsko klobaso s kosom kruha … Čevapčičev niti po imenu še nismo poznali, tisti, ki ki so se že srečali z njimi, pa so jim včasih rekli pivapčiči …

Slovarček:

• kantinela: lesena letvica, približno 2 cm debela in široka cca 5 cm. Poševno so z njimi obili leseno steno in jo nato ometali z mešanico malte in slame, sledil je fin omet (zapucali so zid) iz malte.
• minobacači: minometalci
• pešadija: pehota
• povaličkan: okrašen z gumijastim valjčkom, ki je bil pomočen v barvo za zid

Viri:

• Branko Troha, Markovec, marec 2024, ustno
• Slavko Malnar: Življenje v preteklosti/Život u prošlosti, Matica hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Čabru, Ravnice 2013
• Google earth

Kraj: Iga vas, Stari trg
Datum: 1953, druga fotografija: ni znan, verjetno okoli 1961
Avtor: ni znan
Zbirka: Stanislav Hace, Branko Troha
Skenirano: 5. 7. 2011, 29. 3. 2024
Oblika: 3 fotografije