1930 Lož – O Podgrajski hiši in Vilkotovi baraki

Na odličnem izrezu iz slike Alojza Tomca iz okoli leta 1930 sta dve stavbi, ki ju ni več, a imata vsaka svojo zanimivo zgodbo.

Na levi pod grajskim hribom je Podgrajska domačija, ki je bila prvotno pristava Loškega gradu in jo je v 18. stoletju imel v zakupu Valentin Zabukovec po domače Cigletov. Ta jo je s pismom z dne 17. maja 1744 kupil od Gabrijela Marenzzija iz Trsta, ki je bil po vsem sodeč nihče drugi kot vnuk grofice Ester Maximiliane Coraduzzi iz Koča vasi. Ta namreč v svojih pismih hčerki Marii Isabeli Marenzzi v Trst omenja tudi “našega malega Gabrijelca”, pa tudi priimek pove svoje … Ko je hiša postala last Valentina Zabukovca, je bila v bolj slabem stanju in je še dolgo ostala taka. Bila je majhna, stara, vegasta, nizka in ugrezala se je v zemljo, tako da se niti vrata niso dala dobro zapreti …

Podobo, kot jo vidimo na sliki, je domačija dobila okoli leta 1900, ko je k hiši prišla nevesta od Milavčevih z Volčjega na Blokah in prinesla bogato doto. Z njo so lahko hišo sezidali na novo, veliko, trdno in lepo – taka je ostala vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat stanovalcev v njej že nekaj časa ni bilo več, pač pa je Kovinoplastika imela tam pisarno permanentne inventurne komisije in skladišče pisarniškega materiala. Hišo so nazadnje podrli – nadomestila jo je prizidana nova tovarniška hala orodjarne s pritiklinami.

Toda ne prehitevajmo. V novi stavbi in z bogato nevesto se je Podgrajska domačija lepo razvila. Bila je dovolj imenitna in dobro organizirana, da je lahko vsako leto gostila številno družino sorodnikov, ki je prihajala na počitnice iz mesta Lož. V njej so se rojevali in rasli številni otroci, med njimi tudi Viljem Zabukovec, glasbenik, kapelnik loške godbe na pihala in izdelovalec harmonik. Podgrajska hiša je postala pretesna za vse in odrasli Viljem, ki so ga klicali Vilko, je za doto dobil les, s katerim si je okoli leta 1928 na Podgrajskem zemljišču postavil leseno stavbo, ki jo vidimo na desni strani slike. Izučen je bil za mizarja in v hiši si je uredil v enem prostoru delavnico, v drugem pa stanovanje. Bil je zelo glasbeno nadarjen in prizadeven, zato ne čudi, da je bil od mladega član loške godbe na pihala in kmalu tudi njen kapelnik, poleg običajnega mizarstva pa je tudi izdeloval in popravljal harmonike.

V tej leseni, z deskami pokriti stavbi, ki so ji rekli Vilkotova baraka, je živel do leta 1946, ko je kupil hišo v mestu Lož.

Viri:

• Valerija Gačnik, Lož, november 2024, ustno
• Slovenska plemiška pisma, uredil dr. Pavle Merku, Založništvo tržaškega tiska, 1980, Trst

Kraj: Lož
Datum: 1930
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 29. 1. 2022
Oblika: fotografija