1956 Lož – Bohinčeva Angelca pri vrtalnem stroju

To je Angelca Onušič, pozneje poročena Martinčič, na sliki neznanega avtorja iz leta 1956, ki se je zaposlila tistega leta, stara triindvajset let – nizka osebna matična številka 104 pri delu v Kovinskem obrtnem podjetju Lož to potrjuje. Posnetek je nastal v Zadružnem domu v Ložu. Stroju, pri katerem sedi Angelca, se ne reče knaker, kot sem v svoji nevednosti mislila, ampak vrtalni stroj, operaciji, ki jo izvaja pa najbrž frzenkanje. Takrat se je proizvodni program s prvotnih ladijskih svetilk že razširil na posteljno okovje, podkvice za čevlje(!), prvo stavbno okovje in še kaj. Zadaj je na sliki komaj vidna moška postava … najbrž vzdrževalec, nastavljač orodij ali transporter, ki delavki prinaša obdelovance in jih tudi odnaša … o kakem viličarju ali vsaj rudlnu tukaj še ni ne duha ne sluha. Spredaj je, tesno poleg prvega, še en podoben stroj, podenj pa je potisnjen stol za delavko, ki se je morda umaknila samo za fotografiranje.

Še deset let pozneje so v podobnih pogojih služile vsakdanji kruh Pavla Zabukovec, Francka Pelan – in mnoge druge ženske iz Loške doline pa tudi že iz Loškega Potoka – večini je bila to prva zaposlitev. Nekatere so prišle – na mladoletnim dovoljena dela – naravnost iz osnovne šole. Odhajal ni skoraj nihče, razen fantov k vojakom in potem spet nazaj.

Angelca ima na sliki še gole roke in ostre kovinske špajne jo najbrž večkrat ranijo vanje, pod sabo ima kuhinjski štokrle (mogoče izdelan v Mizarskem podjetju Stari trg – s podloženimi plastmi lesenih deščic, da lahko delu primerno visoko sedi pri stroju. Morda ima pručko pod stopali za oporo ali pa tudi ne. Lasje so pokriti s kambrikasto (?) ruto – malo zaradi varnosti, malo zaradi snage, a tudi zaradi lepote. Krilo in oprsje ji ščiti grob platnen predpasnik, ki ga je morda še sama kupila ali pa je bil že predpisan na tem delovnem mestu kot osebno varovalno sredstvo. Rokavi so visoko zavihani, bose noge pa tičijo v sandalah, kakršne je bilo mogoče kupiti v prodajalni Trgovskega podjetja Ulaka na Mandrgah v Starem trgu … Najverjetneje so bile znamke Peko in zelo solidno izdelane iz usnja … Morda pa jih je še po meri naredil čevljar Stanko Grbec v Pudobu ali kakšen drugi …

Delavke so delale po osem ur v dveh ali treh izmenah, včasih pa tudi po deset ur, na primer od štirih zjutraj do dveh popoldne in od dveh popoldne do polnoči … odvisno od tega, kako se je mudilo pripraviti pošiljko izdelkov za kupca.

Angelca je vso delovno dobo pridobila v Kovinoplastiki. Najprej je delala v Ložu, nato v Pudobu. Iz tistega časa se je spomnila, kako so delavke skozi okno gledale Adolfa, ki je v vsakem vremenu s triciklom po makadamu prevažal izdelana ali popravljena orodja iz Pudoba v Lož in nazaj, dobra 2 km …

Ko so Martinčičevi med leti 1963 in 1969 živeli v Šmarati, je Angelca prosila za delo v Pudobu in ga tudi dobila v oddelku plastike. Ko se je leta 1964 rodila hči Mojca, je dobila delo na dom, nato se je družina preselila v Stari trg. Sledilo je spet delo v Ložu, deloma pri montaži karnis, deloma v splošni montaži … in tako do konca. Dokler je bila hčerka v vrtcu, je delala samo dopoldne, potem pa v dveh izmenah …

Prva leta je hodila na delo peš iz Viševka, potem s kolesom, ki si ga je kupila s prihranki … Pa se je zgodilo, da so šli delavci s kolesi na šiht, za domov pa so jih nesli na rami, ker je ta čas na visoko zametlo snega … neprijetno presenečenje, posebno če so bili čevlji še letni, pot pa dolga …

Čez nekaj let (1968?) je bil uzakonjen 7-urni delavnik – prišle so proste sobote, vendar ne vse: ena delovna sobota na mesec je bila potrebna, da smo napravili načrtovano število delovnih ur. Delali smo namreč še vedno po 8 ur dnevno, le skupno število opravljenih ur je dovoljevalo proste sobote. Vsako leto sta bili po sklepih samoupravnih organov tudi vsaj še dve solidarnostni delovni soboti za različne namene. Dohodek je šel za pomoč krajem ob naravnih katastrofah, za nakup ali gradnjo česa pomembnega, kar ni bilo vnaprej načrtovano ipd. V spominu so ostale solidarnostne sobote za šolo v Starem trgu, za Zdravstveni dom (obnovo?) … marsikaj pa je tudi utonilo v pozabo.

Slovarček:

• špajna, špena: kovinski ostružek
• štokrle: stol brez naslona
• knaker: ročna stiskalnica
• rudl: transportni voziček
• frzenkanje: povrtovanje, razširitev in poglabljanje luknje, kamor se skrije glava vijaka
• šiht: delovna izmena
• kambrikast: narejen iz potiskanega bombažnega blaga

Viri:

• Rajko Martinčič, Stari trg, junij 2025, ustno
• Angelca Martinčič, Stari trg, junij 2025, ustno

Kraj: Lož
Datum: 1956
Avtor: ni znan
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 7. 5. 2025
Oblika: fotografija