Skip to content

1961 Lož – Pantarija

4. 07. 2017

Takšna so bila delovna mesta v Kovinoplastiki sedem let po ustanovitvi Kovinskega obrtnega podjetja Lož leta 1954. V starem zadružnem domu v Ložu delavka sestavlja pante, to je okovje za vrata in okna, sestavljeno iz dveh delov. Sedi na dvignjenem stolu, noge ji visijo brez opore, zasukana je postrani, ker pod mizo ni prostora za noge. S prsti ene noge se zdi oprta na rob zaboja pred njo, na sedež si je podložila od doma prinešeno blazino, da je rob stola ne bi tako žulil, kajti na njem sedi vsak dan sedem ur in pol, no, mogoče malo manj, če upoštevamo še premore za wc, ki je ali pa ni wc, mogoče je samo 00.
S preprosto napravo krivi ali koviči kovinske dele okovja skupaj. Kakšna je temperatura v prostoru, raje ne bi vedela – velikokrat so mi stare delavke povedale, da je bilo pozimi tako mraz, da so se jim vlažni prsti lepili na mrzlo kovino. No, tokrat je bilo nemara malo topleje, saj je nekdo obesil jopič najbrž kar na ročaj lopate, s katero je delavka dodajala polizdelke v zalogovnik. Spredaj se vidi del močnega lesenega zaboja, v katerem so sestavni deli za pante ali že dokončani izdelki, nad njim pa električno stikalo in žice, ki vodijo k stroju. Stena je do višine kakega metra in pol pobarvana s temnejšo barvo, okno je videti staro. Hrupa v prostoru pa bolje, da ne slišimo.

Delavka pri stroju je Francka Pelan iz Loža, Odamčkova po domače, ena starejših delavk, ki je davno pred letom 1967, ko je Kovinoplastika in s tem tudi pantarija dobila novo proizvodno halo, izkusila, kaj se pravi razvoj industrije iz niča. Poleg nje so v tistem času v pantariji delale še druge Ložanke: starejša Turšičeva Marija, Ravšljeva mama, Ulkova Ani in gotovo še kakšna … To so bile samo nekatere izmed vseh skromnih in delavnih notranjskih žensk, ki so prišle v delavnice z njiv in izza štedilnikov in se tako rekoč čez noč uspešno prilagodile povsem drugačnemu načinu življenja.

Pantarija je delovala še dolgo v devetdeseta leta, čeprav so bili njeni proizvodi čisto elementarni, brez kakih prefinjenih mehanizmov in postopkov izdelave. Imeli so zgolj moški in ženski del nasadil, ki se pritrdita eden v vratno ali okensko krilo, drugi v podboj, stakneta skupaj in že se vrata odpirajo in zapirajo. Na takratnem jugoslovanskem trgu jih ni bilo težko prodati. To delo je bilo preprosto, monotono in naporno zaradi teže, hrupno in neprijetno zaradi opilkov, ki so se zadirali v nezaščitene roke, ko še ni bilo na voljo usnjenih rokavic … Delavka na sliki ima na sebi delovno haljo, najbrž novo, ker se še sveti. Mogoče jo je oblekla le za fotografiranje, drugače je imela na sebi eno tistih modrih iz grobega bombaža ali pa kar svoj predpasnik, kakor čisto na začetku, ko se je Kovinoplastika še imenovala Kovinsko obrtno podjetje Lož.

Roka, s katero je segla v zalogovnik, je gola, nima zaščitnih rokavic – jih še ni na voljo ali se je sama tako odločila, ker je z rokavicami na rokah manj spretna in ne dosega norme?

“Mama je velikokrat pripovedovala, da je bil pozimi tak mraz, da so panti, mokri od hladilne emulzije za stroj, zmrznili in so tolkli po njih, da so šli narazen…”, se spominja Franckina hči Vida.

Nič niso spraševale po udobju, varnosti pri delu in ergonomski ureditvi delovnih mest te naše mame – samo da je bila služba in plača konec meseca, ki je pomenila še en korak k boljšemu življenju. Brez besed so potrpele vse napore, neudobje, hrup, mraz, vročino in tveganje za poškodbe, ki so bile prva leta zlasti na rokah precej pogoste. Ko je začela delovati tovarniška menza s toplo malico in so si sčasoma lahko privoščile med delom tudi kavo, je bil to dogodek vreden vsega odobravanja, saj ni bilo več treba nositi na šiht torbe s kosom kruha in steklenico čaja ali mlečne kave. Ko se je tovarna razvijala, so bile kmalu zaposlene vse, ki so to želele, priseljevati so se začeli ljudje že tudi iz drugih krajev, delo je dobil vsak. Ne bom pozabila starejše domačinke – imela jih je že okoli sedemdeset – ki je nekoč v strahu vprašala, ali bo res morala v pokoj, saj si tega ni želela. Prvič v življenju je imela stalen zaslužek, v tovarno pa je prišla delat že krepko v letih.

O zgodbah teh delavk bi lahko napisali knjigo in bi jo najbrž tudi morali.

Slovarček:

  • pant: okenski ali vratni tečaj
  • pantarija: oddelek za izdelavo pantov
  • šiht: delovna izmena

Viri:

  • Vida Fratina, Kobarid, maj 2017, ustno
  • Tone Mlakar, Viševek, junij 2017, ustno

Kraj: Lož, zadružni dom
Datum: 1961
Avtor: ni znan, mogoče Jože Berglez
Zbirka: Vida Fratina
Skenirano: 10. 5. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: