1956 /60 Pudob – Orodjar Jakob in bodoči varilec Jože
Na sliki neznanega avtorja iz leta 1959 sta sodelavca, prijatelja in soseda, Jakob Zabukovec in Jože Martinčič. Prizorišče je orodjarna Kovinoplastike v Pudobu, delovno mesto pa skobeljni stroj, ki so mu na kratko rekli šeping, kjer so novo došli delavci pogosto začenjali svojo delovno pot v orodjarstvu. Tudi Jakob se je kot mnogi drugi zgodaj zaposlil v Kovinskem obrtnem podjetju Lož, mogoče pa je, da je tja prišel iz mehanične delavnice Stari trg. Po zaposlitvi med orodjarji je tam ostal na različni delih do upokojitve.
Jože Martinčič in Jakob Zabukovec sta se spoprijateljila po vojni, ko so se Poladinovi priselili v Nežkino hišo na Mandrgah v Starem trgu, kjer se jim je leta 1946 rodila Meri, najmlajša. Hišica, kjer je pozneje živela Nežka Kodrca je – kot nalašč za deška prijateljevanja – stala takoj nad Mohorjevo, kjer je bil doma Jakob. Lahko pa, da sta se Jože in Jakob spoznala že prej, saj sta bila podobne starosti in iz Podcerkve do starotrških Mandrg za deške noge ni bilo daleč, pa tudi skupno pot v šolo sta imela.
Skupaj sta rasla, fantovala in ko se je Jože poročil z Angelco, se je hkrati poročil tudi Jakob s svojo Pavlo. Na poroko so se odpeljali z avtobusom v Ljubljano in bili drug drugemu za poročno pričo …
Ta posnetek pa je kakšno leto mlajši, nastal je okoli leta 1960 v Ljubljani, ko je Jožeta Martinčiča Kovinoplastika poslala na varilski tečaj, za katerega ni več znano, kje je bil – morda na Zavodu za varjenje, v Litostroju, na Srednji tehniški šoli ali kje drugje. V tej skupini se je devetnajst mladih moških izučilo za varilce.
Zapis o učni snovi mož na sliki je tu zelo skromen:
Varjenje je postopek, ko s segrevanjem do visokih temperatur spajamo kovinske dele iz enakih materialov. Pri tem je lotanje ali spajkanje postopek, ko se spaja kovinska dela s pomočjo druge kovine, ki ima nižje tališče, na primer železo in baker. Mehko spajkanje s cinom je naši generaciji najbolj znano – uporabljali so ga pri preluknjanih kuhinjskih in drugih posodah, a tudi na žlebovih pri hišah in žicah v aparatih. Trdo lotanje pa pride v poštev na primer pri popravilu tračnih žag z medenino ali pri spajkanju bakrene cevke na žlezno osnovo … Obstaja cela vrsta različnih postopkov varjenja, omenjam pa samo še spajkanje vidja karbidne trdine na jeklo s pomočjo medenine, ker ga je uporabil radovedni in samouki Jože Martinčič še pred tečajem, ko se mu je okrušilo rezilo na stroju z gornje slike in ga je kar sam popravil, s tem vzbudil pozornost in si nazadnje odprl pot do tega tečaja, ki je zaznamoval vso njegovo nadaljnjo delovno pot.
Dandanes v prid zdravju varilcev in dobičku že na veliko varijo razni roboti …
Neznani fantje in možje, večinoma opremljeni s prepoznavnim varilskim rekvizitom, temnimi očali, ki naj bi zaščitila oči pred škodljivimi vplivi vročine, iskrenja in svetlobe ter posledično prezgodnjo sivo mreno ali drugo okvaro.
Na tem izrezu zadaj tretji od leve stoji Jože Martinčič – samo njegov obraz poznamo, vsi drugi ostajajo anonimni. Tudi on je v delovni obleki in s črnimi očali na čelu. Je četrti od leve, ki nima očal, pač pa cigareto med prsti, predavatelj, organizator ali kaj drugega in ne tečajnik – ali pa je v skrbi za fotogeničnost samo odložil očala in se tik pred zdajci gladko počesal, prav kot tisti z lepimi velni, ki čepi pred njim? … No, še čisto zadnji pogled na sliko je odkril, da imata tudi ta dva očala, le da za vratom, in torej nista nič posebnega. Res pa sta lepo počesana.
Na takih tečajih se pogosto sklenejo nova poznanstva in bolj ali manj dolgotrajna prijateljstva – tudi Jože Martinčič si je našel prijatelja, s katerim so se z družinama še dogo obiskovali. Ime mu je bilo Vinko Zagoričnik, doma je bil iz Ločice pri Polzeli, a ga ni na tej sliki.
Tečajniki so si pridobili kvalifikacijo, kar se je gotovo poznalo tudi pri plači. Od kod vse so prišli, ni znano, tudi ne iz katerih delovnih organizacij, malo verjetno pa je, da bi bil kdo od njih zasebnik. Morda kakšen kovač, ki je potreboval to znanje ?
Pomanjkanje izurjenih in izobraženih delavcev je bilo takrat v Jugoslaviji vsesplošno in tovarne, tudi Kovinoplastika, so si pomagale tako, da so zainteresirane delavce pošiljale na taka hitra izobraževanja ustreznih strok. Počasi pa so na delovna mesta prihajali že redno izšolani in izučeni orodjarji, ključavničarji, kleparji, mehaniki in drugi. Nekateri so se tudi prekvalificirali ali dokvalificirali iz drugih poklicev, na primer čevljarji, krojači, kovači, tapetniki … A ogromna večina je tista leta za podlago imela le osnovno šolo, zelo pogosto nepopolno in opravljeno v nerednih vojnih razmerah.
Slovarček:
- lotanje: spajkanje
- velni: kodri
Viri:
- Rajko Martinčič, Stari trg, julij 2025, ustno
Kraj: Pudob, Ljubljana
Datum: 1956/1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 2. 7. 2025
Oblika: 2 fotografiji






Posnetek je nastal pred glavnim vhodom – Inštitut za varilstvo, Ptujska ulica 19, 1000 Ljubljana.
Všeč mi jeLiked by 2 people
U, bravo, hvala! Ste bili morda tudi vi tam?
Všeč mi jeVšeč mi je