1964 Rakek – Pisarniške in šolske potrebščine

Na sliki je steklenička s črnilom. Leta 1838 ga je začelo izdelovati nemško podjetje Pelikan, ki je bilo istega leta tudi ustanovljeno. Devetdeset let kasneje so izdelali svoje prvo nalivno pero. Črnilo je bil velik uspeh, ker ni bilo več potrebno sliniti tintnega svinčnika, da bi besedilo obstalo. Ko pa so »izumili« še tintenkiler oziroma brisač tinte – po naše brisalec črnila, je bila zmaga zagotovljena. Danes le še malokdo piše s črnilom in nalivnim peresom. Imajo pa tinte vseh barv v bombicah, od rumene do črne. Sem si jih kupila. Ne glede s katero barvo pišem, ne vidim nič, razen z modro in črno.

Ko sem pred časom še hodila v prvi razred osnovne šole, smo pisali s črnilom iz glažka, ki je stal v luknji v šolski klopi, in s peresom (glej zadnjo sliko). Uporabljali smo lepilo Karbofix iz plastičnega lončka in ga nanašali s priloženo lopatico. Eden od sošolcev je to lepilo užival, drugi je pil tinto. Znanstvenih dokazov nimam, iz prakse pa je očigledno, da lepilo ne vpliva najbolje na človeški razvoj, črnilo pa malo bolje, saj je bil tintopivec skoraj za štirideset centimetrov višji od jedca lepila.

Lesene pivnike so uporabljali v 19. in v začetku 20. stoletja predvsem uradniki in mladina pri pisanju ljubezenskih pisem. V času mojega šolanja smo že imeli pravokotne pivnike v velikosti zvezka.

Imela sem sodelavca, ki je imel že v časih, ko to ni bilo običajno, precej velik kurji britof. Če smo ga zaradi tega špikali, je vedno poudaril, da ima dober gospodar orodje pod streho. Kakšno je bilo to orodje, ne vem, je bilo pa splošno znano, da je kur babjek. Nekoč sem vstala na levo nogo in sem imela te samohvale dovolj. Povedala sem mu, da če je orodje dobro, je lahko tudi na frej. Nekaj čas je bil mir pred njim. Če so vse babe prisotne na jutranjem kofetu, je treba opravljati nekoga drugega. Izbrali smo si »orodjarja«. Tema je prinesla vprašanje, kako opravlja zakonske dolžnosti glede na sprednji žulj. Zdaj pa ne vem, kako naj to povem, da ne bo slišati prostaško, čeprav je. Sodelavec, ki je v rudniku prosil za dva kosa kruha, je dejal, da je še bolj enostavno. »Je kot tisti starinski pivnik. Da lupčka, se prevaga pa kavsne, da lupčka pa kavsne in tako naprej.« Za tiste, ki se bodo najbolj zgražali, sem prepričana, da so pri kabelskem operaterju naročeni na dodatne vsebine.

Načeloma je tudi to tinta. V takih malih stekleničkah je bila namenjena namaknju blazinic za žige. Suho blazinico je bilo treba namočiti in to je bil cel projekt. S črnilom so bile namazane roke in miza, blazinica še najmanj. Kasneje so izumili bolj prefinjene stekleničke. Bile so plastične in si s pritiskom nanjo določil količno iztočenega črnila. Ta za nas nekatere ni bila ovira, da ne bi imeli kljub temu vseh prstov črnih. V službi nismo smeli pisati s črnim črnilom, ampak le z modrim. Menda zato, da se loči kopija od originala. Bi rada videla, kako jo ločiš danes, ko s fotošopom narediš boljšo kopijo od originala.

Blazinice za žige je izdelovala Tvornica olovaka Zagreb (Zagrebška tovarna svinčnikov), skrajšano TOZ. Ustanovljena je bila leta 1938. Na njej smo močili žige, s katerimi smo štempljali dokumente, pa tudi kakšno nebodigatreba roko. Mnogo let za tem smo imeli žige z vgrajeno blazinico. A tudi to je bilo treba kdaj zamenjat in ravno tako si bil ves usran. V začetku smo žige namakali v modro črnilo. Ko so imeli vdelano blazinico, so imeli zelen odtis. Malo pred penzijo je bilo pa vse elektronsko, skupaj z mano vred.

Ko smo šli leta 1999 na ogled gradov Ludvika Bavarskega, smo morali imeti še potne liste. Imela sem novega, rdečega. Deviški je še bil, nikoli rabljen. Na avstrijski meji ni bil carinik nič vesel, da smo se pojavili. Gledal je k gad izpod kamna in pobral potne liste. Pri mojem sedežu se je malo dlje zadržal, ker je zijal sodelavki v dekolte. Saj je imel pa tudi kaj videti. Nazaj je prinesel osrane potne liste. Prepričana sem, da je na blazinico zlil dve flaški tinte, in ko je udaril žig v pasoš, je kar špricnilo naokoli k Brdavsova kri. Res škoda, da ni bilo Krpana z nami. Bi že videl!

V šoli mo imeli kariraste zvezke, črtaste in prazne. V slednje smo praviloma risali. Včasih je bilo treba tudi kaj napisati in pomagali smo si s črtalnikom. Prav so prišli tudi za pisanje vabil in podobnih stvari na ročni printer. To pomeni, da je bilo treba en tekst večkrat prepisati na lep bel list formata A4. Da je bila celotna oblika všečna, so morale imeti vrstice razmak 1,15 px (da bo tudi današnja mladina razumela) in obojestransko poravnavo. Tega ne bi bilo brez črtalnika na sliki. S peresom, ki so ga nosili v leseni puščici, pa so pisali naši starši in nas en par.

Slovarček:

• px: je en pixel (piksel) je fiksna enota, ki se uporablja za določanje velikosti črk na monitorjih.

Kraj: Rakek
Datum: 1964, 14. 3. 2025 (foto)
Fotografiral: Miloš Toni
Zbirka:  Slavka Repolusk
Oblika: predmeti