1977 Cerknica – Otroštvo na Kamni gorici (1)

Zgornja slika je bila posneta leta 1977 iz cerkvenega turna in prikazuje takrat nove bloke na Birtovem vrtu, v ozadju pa je naseljeno področje okoli sv. Roka in pobočje Kamne gorice. Posnel jo je Brestov fotograf Jože Škrlj v začetku jeseni tistega leta in jo objavil v slavnostni oktobrski številki Brestovega obzornika ob 30. obletnici Bresta pod naslovom » Cerknica dobiva čedalje modernejšo podobo ». Zame je zanimiva, ker kaže del področja, kjer sem se igral s sosedovimi otroki okoli deset let pred to letnico, s katero pa se je malo pred objavo te slike končalo določeno obdobje mojega življenja. Končal sem srednjo šolo, šel na zadnje kmečke počitnice k stari mami in začel s službo.

S Cankarjem imam nekaj skupnega. Ne bi se ravno hvalil s pisanjem, je pa on napisal roman Na klancu, jaz pa sem živel na njem. Pod faroužam u Cjrkncə. Vsega skupaj je bilo tam nekaj hiš, od tega so bile tri kmetije – Rakoucava, Zgoncava in Domjanava, otrok iz teh hiš v razponu štirih let pa nas je bilo malo čez deset. Ker smo bili vsi iz » proste reje » in je bila za nas edina omejitev večerna Avemarija, smo počeli vse mogoče, saj je bilo vse naše.

To » vse naše » je po svoje prav zanimivo. Čeprav nam ni nihče branil, nič grozil ali prepovedal, smo imeli neke določene ozemeljske meje, čez katere se pri naši igri nismo podajali. Naša meja je segala od Placa mimo farovža in njegove okolice, po Notranjski cesti do kapelice Kraljice miru, nato čez Loško do stare Veterinarske postaje in čez Rupnikovo linijo do Globočice in Jančje doline do vrha Kamne gorice in od tam do Cerkniščice. Po in ob njej smo se podajali od Srebrnega jezerca in Krajcove žage do nekdanjega Hrenovega mlina ter nato od Rutarjevega mlina nazaj na Plac.

S Placom imam še nekaj nerazčiščenega glede znanih oseb. Verjetno vsi starejši poznamo Rudija s Pokojišča, kar nekaj pa jih je o njem slišalo vsaj eno dogodivščino. Jaz sem bil poleg takrat, ko je okoli leta 1965 k Maksu v frizerski salon prišla neka fina dama. Da je nekaj več je nakazala že s tem, da jo je tja pripeljal mož s takrat še precej redkim Fičkom, ki ga je parkiral poleg Lipce. Da je čudo od avta tam, smo zvedeli takoj in to si je bilo vredno ogledati. Ko smo mulci sedeli na ograji okoli Lipce in si ogledovali to avtomobilsko čudo, sta čez čas vsak s svoje strani prišla ta gospa z novo tedaj moderno frizuro in Rudi, ki se ni nikoli šparal v govorjenju. Ko je zagledal gospo, kako pokončno hodi s tisto novo visoko frizuro, ənčš poglejte me, proti fičku, pokazatelju premožnosti in pomembnosti, jo je ogovoril v svojem stilu: »Gospa, kaj se frfulte?«. Gospa je postala v trenutku pol manjša, kljub visoki frizuri je kar zdrsnila v vozilo in z možem sta se na hitro odpeljala.

Videm je bil takrat še prazen, zato za nas nezanimiv, še največ opravka so nam dala Zgoncova drevesa, ki so rasla ob cesti tako skupaj, da smo lahko prehajali preko vseh petih brez da bi stopili na tla in zraven stoječi Rjezn skədin, ki je stal tam, kjer se sedaj spusti cesta v Videm iz smeri Žajfnice, preko katerega smo poskušali vreči kamne. Bolj nas je zanimala Kamna gorica, saj je bilo tam kar nekaj stvari, ki smo jih uporabljali za igro, od drena za naše loke in puščice, katere nas je naučil izdelati nekoliko starejši sosed Lojz, do opuščenega kamnoloma pod vrhom, ki je predstavljal domišljijsko pokrajino.

Da si znal narediti lok in puščice si moral iti na tečaj. In Lojz je obvladal. Čeprav je bil kar nekaj let starejši od nas, nas je vzel v šolo, nam vse pokazal in razložil. Palica za lok je morala biti ravno prav debela in dolga, mulci pa smo jo tudi delno olupili, da so se že na deleč videle razlike med loki, da bi lahko v primeru, če bi se od kje pojavili kavbojci, v trenutku vsak pograbil svojega. Tudi zarezam za špago smo posvetili vso pozornost, saj so morale biti na isti strani, dovolj globoko zarezane in pod pravim kotom, da se špaga ni snemala, in ravno prav daleč od konca loka. Ko je bilo vse to narejeno in smo od njega dobili pozitivno oceno, smo na enem koncu zavezali špago, palico ukrivili do določene oblike, ja, tudi silo napenjanja smo znali po nekaj zlomljenih lokih določiti, ter drugi konec špage na pravi dolžini zavezali v vozel, ki smo ga zataknili v zarezo. Zanka je morala biti narejena zato, da smo lok, ko ni bil v uporabi, razbremenili. Že takrat smo vedeli, da orožje med ne uporabo ne sme biti napeto.

S pipcem smo se nato lotili puščic. Lojz nam je tudi tu vse opisal in pojasnil. Ko smo znali zbrati pravo šibco v rdeči barvi, ki je bila dovolj debela, dolga in s čim manj ali skoraj nič stranjskimi poganjki, smo jo odrezali na določeno dolžino in jo na debelejši strani ošpičili. Od špice proti koncu smo pustili nekaj lubja za stabilnost in boljši let, na koncu tega smo zarezali vanj in od tam naprej do konca puščico olupili s pipcem. Šibco za puščico smo pri nabiranju na tanjšem koncu vedno odrezali malo daljše od zadnjih stranskih vejic. To pa zato, da smo, ko smo z obeh strani v obliki klina ravno čez to zrastlino odrezali višek, dobili polokrogel nastavek. Tega smo nataknili za špago, napeli lok in ustrelili. Puščica ni bila taka kot v kavbojskih filmih, niti ni tako letela, saj ni bila tako ravna, niti ni bila kupljena v trgovini, in bila je brez perja. Zravnati je res ni bilo težko, malo si vrgel oko nanjo, in ker je bila še sveža, se je dala dobro naravnati, perja pa kljub obilo perjadi okoli naših hiš, nismo nikoli uporabili, ker točnost pri otroški igri res ni ne vem kakšna vrlina.

Slovarček:

• turn: stolp
• farovž: župnišče
• u Cjrkencə: v Cerknici. Zadnji znak je polglasnik, ki v slovenščini nima svoje posebne črke (fonetični simbol zanj je [ə]), ker pa je simbol slabše berljiv, ga največkrat zapišemo kot “e”.
• ənčš: kakor da, češ da, tudi inčš
• frfuliti: nastopaško nositi
• skədin: skedenj
• šibca: šiba, tanka daljša veja

Viri:

• https://www.enotranjska.si/arhivi/?groupid=80&id=300#Gallery_436-314

Kraj: Cerknica – Kamna gorica
Datum: oktober 1977
Avtor: Jože Škrlj
Zbirka: enotranjska.si
Skenirano: neznano
Oblika: spletna stran