1913 Trst – Slika s Komunale

Sodelavec Leon je v Zbirnem centru cerkniške komunale našel takšno uokvirjeno sliko, v kateri sta bili zataknjeni še dve fotografiji. Ni šlo za predmet, ki bi bil odvržen med odpadke – nekdo ga je očitno postavil na vrh kontejnerja, tako da je izstopal. Kot da bi se tisti, ki ga je tja odložil, ne bi mogel čisto odločiti, da ga zavrže.

Okvir (36 × 28 cm) je bil dobro ohranjen. Videti je bilo, da je slika še pred kratkim visela na steni. Če bi bila dlje časa pospravljena v kakšnem kotu, bi se prah že usedel v izrezljane vdolbine okvirja in tam otrdel v plast, ki je skoraj ni mogoče odstraniti. Tudi steklo je bilo presenetljivo čisto – brez značilnih madežev, ki jih običajno pričakujemo pri predmetih neznane usode.

Na zadnji strani okvirja je bil preprost kovinski obroček za obešanje, takšen, ki ga danes skoraj ne vidimo več. Hrbtna stran je bila zaprta s kartonom, pritrjenim z žebljički in zalepljenim z rjavim papirnatim lepilnim trakom, ki ga je bilo treba pred uporabo navlažiti, da je postal lepljiv.

Leon je okvir razstavil z upanjem, da bodo na zadnji strani fotografije zapisani kakšni podatki. Previdno je odstranil lepilni trak in žebljičke. In prvo presenečenje: na steklo je bil z zlatim tušem narisan tanek notranji okvir, čez njega pa še širši, popolnoma črn okvir. S tem je bila slika na preprost, a učinkovit način lepo poudarjena.

Drugo presenečenje je bilo, da je bila pod prvo, vidno sliko v okvirju, vstavljena še ena, starejša fotografija.

Obe sta bili natisnjeni na tanek fotografski papir in nalepljeni na kartonsko podlago enake velikosti.

Gornja fotografija 16,5 x 12 cm

Očitno gre za fotografijo pražnje oblečenih fantov na naboru, v družbi harmonikaša. Pregledal sem že objavljene fotografije naborov na strani Stareslike, vendar takšne okrasitve fantov in enake harmonike tam nisem zasledil.

Fotografija je dovolj kakovostna, da je napis na harmoniki jasno berljiv: »Antonín Hlaváček Louny Čechy«, pri basih pa »Heliconka«.

Antonín Hlaváček je bil eden najbolj znanih izdelovalcev harmonik v Lounech (Louny) na Češkem. Oznaka »Heliconka« označuje posebno vrsto diatonične harmonike s heliconskimi basi – velikimi, votlimi resonančnimi cevmi, ki dajejo zvoku izrazito močan in globok bas. Prav ta lastnost je bila posebej cenjena pri igranju narodno-zabavne glasbe, kjer ima bas ključno vlogo.

Takšne harmonike so izdelovali približno od konca 19. stoletja naprej, največ pa v prvih desetletjih 20. stoletja. Priljubljene so bile po vsem takratnem cesarstvu.

Spodnja fotografija 23 x 18 cm

Ne gre za klasično vojaško enoto, temveč bolj verjetno za skupino orožnikov ali drugo uniformirano državno službo. Vsi so oblečeni v enake službene uniforme, na ovratnikih so vidne enake zvezdice oziroma oznake činov. Glede na število zvezdic so različno rangirani. Ni videti orožja, nahrbtnikov ali druge vojaške opreme, ki bi bila značilna za frontne ali terenske enote.

Na sredini stoji oseba z medaljo, ki jasno izstopa in je po položaju ter odlikovanju najverjetneje njihov predstojnik. Vse kaže, da gre za skupinski spominski portret osebja ene od enot ali postaj državne službe.

Takšni posnetki so bili običajno narejeni ob pomembnih prelomnicah – ob premestitvi, napredovanju ali upokojitvi, ko so se člani enote želeli dokumentirati v urejeni, uradni postavitvi.

Portretiranec seveda ni znan, vendar uniforma ponuja precej jasnih opornih točk.

Častnik nosi avstro-ogrski službeni suknjič (Waffenrock) s stoječim ovratnikom. Tri šestkrake zvezdice na ovratniku sodijo v obdobje 1908–1918 in označujejo čin stotnika (Hauptmann). Takšne oznake so bile v uporabi v večini rodov skupne avstro-ogrske vojske.

Tudi drugi elementi – pričeska, oblikovanje brkov, tip fotografskega kartona in način nošenja odlikovanj – vse skupaj dobro umeščajo portret v začetek 20. stoletja. Po vsej verjetnosti gre za častnika v zrelih letih, približno štiridesetletnika, torej v obdobju, ko je dosegel vrh svoje kariere.

Vse tri medalje visijo na značilnih avstrijskih trikotno prepognjenih trakovih. Na prvih dveh je jasno viden doprsni portret Franca Jožefa I. Prva je najverjetneje jubilejna medalja iz leta 1898. Ni nenavadno, da ima častnik več odlikovanj s podobo vladarja – poklicni častniki so skozi službo pogosto prejeli več jubilejnih in spominskih medalj.

Tretje odlikovanje pa izstopa. Okrogel srednji del s štirimi izstopajočimi kraki in lovorov venec kaže na obliko, ki močno spominja na vojaški zaslužni križ (Militärverdienstkreuz). To bi pomenilo, da ni šlo le za dolgoletno službo, temveč tudi za konkretne zasluge v vojaški karieri.

Anton Jerkič (1866–1924) je bil Slovenec, rojen v Št. Križu pri Dobravljah. Deloval je v Trstu in Gorici. Bil je znan in cenjen ateljejski fotograf, ki je izdeloval studijske portrete meščanov, družin in vojakov. Najverjetneje je dokumentiral tudi širše lokalno življenje v času Avstro-Ogrske. Na dLib je ohranjenih kar nekaj njegovih fotografij, med drugim tudi pogreb Simona Gregorčiča.

Na fotografiji je viden tudi napis »Prvi elektro fotografski atelje za moderno slikanje«. Okoli leta 1900 so številni fotografi v večjih mestih začeli uporabljati električno razsvetljavo, kar je bila takrat pomembna novost. Omogočala je fotografiranje tudi v slabših svetlobnih razmerah in predvsem krajše osvetlitvene čase, kar je izboljšalo kakovost in zmanjšalo tveganje za zamegljene posnetke. Takšen napis je bil hkrati tudi reklama – znak, da gre za sodoben, tehnično napreden atelje.

Portretiranec se je na fotografiranje očitno skrbno pripravil. Sveže je ostrižen in oblečen v svojo najboljšo obleko, ki je verjetno ni nosil prav pogosto. Pod suknjičem nosi telovnik, namesto srajce pa je – kot je bilo v tistem času v studijskih portretih povsem običajen fotografski pripomoček – sleparček.

Glede na obleko je preveč zlikan in svetal, da bi to bila srajca. Ovratniki pri srajcah so bili pogosto obrabljeni, da so kar cveteli. Pa tudi, ne znam si predstavljati srajce v tistem času, da bi bila tako svetla, čista in zlikana. Sleparček je bil samo prednji del srajce, kolikor jo je bilo videti izpod suknjiča. Zadaj ni bilo blaga, zavezalo pa se ga je čez hrbet s trakovi.

Oseba na tej fotografiji je zelo verjetno ista kot na prejšnji, če predpostavimo, da je ta nastala desetletje ali dve kasneje. Fotografija je bila posneta v fotografskem studiu, saj je za ozadje platno, kakršno so fotografi pred vojno pogosto uporabljali tudi pri nas.

Po tem ozadju bi bilo morda celo mogoče enkrat natančneje določiti atelje oziroma fotografa. Ni pa fotografija tehnično med boljšimi. Fotoaparat očitno ni bil popolnoma poravnan, osvetlitev pa je bila razmeroma šibka, saj je obraz portretiranca zaradi daljše ekspozicije nekoliko neoster.

Zadnja stran to potrjuje tudi z napisom na fotografskem papirju v italijanščini, kar kaže na kasnejši nastanek – verjetno v času med prvo in drugo svetovno vojno.

Očitno gre za sklop fotografij, ki so vse vezane na isto osebo. Najstarejša je verjetno skupinska fotografija uniformirancev, sledil je studijski portret častnika, nato pa še portret istega moža pri podeželskem fotografu nekaj let kasneje. Fotografija nabornikov je najverjetneje najmlajša v nizu in že prikazuje pripadnike mlajše generacije.

V prvih treh fotografijah se tako precej jasno riše ista življenjska zgodba – od mladega službovanja, do častniške kariere in kasnejših portretov v bolj vsakdanjem okolju. Na nobeni pa ni niti sledi žensk, kar celotni zgodbi pušča odprtih še nekaj pomembnih vprašanj.

In prav ta odprtost – da kljub več fotografijam še vedno ne poznamo celote – daje temu najdenemu nizu poseben značaj.

Kraj: Trst, neznan
Datum: 1913, neznan
Avtor: Anton Jerkić, ostali neznani
Zbirka: Leon Melink
Skenirano: 30. 6. 2026
Oblika: 4 fotografije