1925 Sv. Vid – Gostilna pri Ponikvarju

Sv. Vid nad Cerknico ali Žilce ima 846 m nadmorske višine Prelepi kraj in kraj moje mladosti sedaj skorajda sameva. Le malo prebivalcev je še v teh vidovskih hribih, in to večinoma starejši ljudje. Ni več nobene gostilne, ne trgovine, ne šole in ne mladine, da bi se zbirala na vasi in se veselo zabavala.

Vedno pa ni bilo tako. V časih, ko je nastala ta slika, med leti 1930/40 vse tja do vojne, je bilo tu veliko prebivalcev, otrok, mladine, praznovanj in dogodkov. Imeli smo svojo občino, župana in osnovno šolo, kjer nas je še leta 1948 bilo čez sto učencev in dve učiteljici. V sami vasi Sv. Vid so bile tri gostilne: Pri Ponikvarju, pri Bavdku in pri Ruparju, pa še trgovina pri Zalarju. Tudi na Rudolfovem, ki je sedem hiš, je bila gostilna in trgovina pri Makovcu. Torej lepa fara Sv. Vida, naseljen in živahen kraj.

Kakorkoli lahko ugibam, gostje pri Ponikvarju so se imeli lepo, pa to ni trajalo dolgo. Leta 1942 so gospodarja Stankota (morda je na fotografiji) in njegovega brata ustrelili Italijani, prav tako gostilničarja Ruparja. Te dve gostilni sta bili od takrat zaprti. Stara Bavdkova gostilna pa je sedaj prenovljena in se imenuje »Hiša na Purgi«, nisem pa prepričana, kakšnemu namenu služi.

Morda bo kdo od bralcev kakšnega na sliki prepoznal, da bomo prispevek dopolnili.

Da so se znali zabavati in si privoščili lep popoldan, ki se je verjetno prevesil v večer, je videti po tej sliki. Polna miza praznih steklenic od piva in pa še na pol prazen liter, če ne celo štefan, dokazujejo, kako so se lepo sprostili in si ga privoščili. Gostilničar je bil moder človek, da je puščal prazne steklenice na mizi, kajti to mu je zelo olajšalo obračun z dobro alkoholno izobraženimi gosti.

In kdo so pravzaprav ti možakarji. To je bila prav gotovo nedelja ali praznik, morda Veliki ponedeljek, ali Sv. Štefan, saj na ta dva praznika je bila navada podaljšati sv. Mašo pozno popoldan, ali celo do večera, Polkna na oknu so zaprta, pomeni, da je bila že tema. Morda so imeli po maši sestanek Občinski odborniki, kajti dva od njih se mi zdita po podobi zelo znana, in če je moja domneva prava, so bili to občinarji.

Moški s kozarcem v roki je Anton Tekavec (Matičevc) iz Tavžljev, takratni župan občine Sv. Vid. Župan je bil verjetno že leta 1940, prav gotovo pa do smrti 23. 4. 1942, ko je bil ubit.

Vsekakor so bili lepo urejeni, v lepih klobukih, belih srajcah, kravatah. Mislim pa, da te srajce niso povsem srajce, temveč imajo na sebi »sleparčke«. To je bilo oblačilo najbolj podobno telovniku, le da je bilo iz finega belega blaga, imelo je dobro poštirkan ovratnik in lepe bele gumbe. To je moški nataknil čez glavo povrh srajce, ki je imela lahko spodaj obrabljen ovratnik – po navadi je bil to ruski ovratnik ali »kažolca«, kot je videti to na moškemu, ki stoji med vrati, saj je ta sleparček vse to pokril. Prav tako so spadale zraven bele manšete z gumbi, ki so se preprosto nataknile za zapestje in moški je bil urejen.

Prepoznali smo moškega, ki je naslonjen na polkno. To je Zalar (Tomažev) iz Lešnjakov. Moški v beli srajci je najverjetneje Stanko Ponikvar, takratni gostilničar.