1946 Iga vas – Malka

Ta posnetek poznam že od malega. Na njem je moja starejša in neskončno občudovana sestrična, ko je bila še majhna … Lepa podoba, ki jo je leta 1946 hkrati s še eno sliko, kjer sta ta deklica in njena teta, v Podcerkvi pred Mavkovo hišo napravil Franc Truden.

Deklici je ime Malka, stara je pet let in mama ji je sešila komplet jopiča in hlač, ki malo spominja na vojaško uniformo, kakršna je bila – skrbno očiščena, razparana in prelikana – tudi vir blaga, ki ga je takrat povsod zelo primanjkovalo. Pod jopičem ima deklica svetlo bluzo z ujemajočim se ovratnikom, pokrita je v titovko temnejše barve, morda modre, da tako spominja na pionirko, čeprav je za to še veliko premajhna. Iz žepka ji kuka lepo zložen robček, poleg pa binglja srček iz blaga, podoben tistim, ki so jih gospodinje imele za zabadanje šivank in bucik. Malo prej ali pozneje ji je bila mama iz vojaške deke sešila tudi plašček, ki pa ga je otrok hitro prerasel. Visoko zavezani čevlji so videti obrabljeni, toda čisti in skrbno namazani.

Mama Rezka, izurjena in iznajdljiva šivilja se je tudi tokrat zelo potrudila, da je “iz nič” oblekla svojo prvo hčerko. Znala je izkoristiti vsak, še tako majhen košček blaga in tako je najbrž nastal tudi tisti srček na žepku. Njeni izdelki so bili lično in natančno sešiti, žepi in oprsje predpasnikov mojstrsko opucani s kontrastnim blagom, gumbi skrbno izbrani in prišiti, čeprav kdo ve kolikokrat ponovno uporabljeni. Predelana, razširjena, podaljšana, zakrpana in vštukana krila, obleke, plašči ali jakne so bili okusno kombinirani z ostanki drugega blaga …

Rezkin dom je bil leta 1942 do tal dvakrat požgan, mož in dva brata ubita, preostala družina pregnana in se zdaj po vojni prebija, kot ve in zna. Ona je, potem ko so jih pregnali, ostala v Iga vasi. V velikem pomanjkanju živita s hčerko v majhni prepišni sobici hiše, ki je deloma last njenega strica. Rezka noč in dan šiva in dela na njivah. Za šivanje dobi nekaj mleka za hčer, jesta pa krompir, krompir in samo krompir, pridelan na njivi, ki jima jo je dal v najem kmet Čampa iz Vrhnike. Bil je tako prijazen, da jima je njivico tudi zoral, drugače bi morda kar umrli od lakote …

Na svojega očeta ima Malka samo dva spomina. Zelo bežen in meglen je tisti, ko jo mama drži v naročju vrh stopnic pred njuno sobico v Sigi, oče pa se ozira nanju od spodaj, jima pomaha in nekaj reče. Potem odide … Od poletja 1942 do razpada Italije je preživel na Rabu, takoj potem je šel v partizane in iz tega obdobja je edini hčerkin spomin nanj, ko ga je videla živega. Drugi je tisti, ko ga v viševski mrtvašnici vidi ležati v krsti. Čez čelo ima belo obvezo. Tja je priletela krogla, ki ga je ubila. Malka ima dobra tri leta.

Čez nekaj let je dobila očima, dobrega, delavnega in pametnega človeka iz soseščine, ki se je poročil z njeno mamo. Ko sta se preselili k njemu, je mraza in pomanjkanja vajena Malka v njegovi hiši, kjer je bil sosed Hribar v delavnici ravno ometal stene in napravil peč, ves dan prepevala, ker je bilo tam tako toplo, da kar ni mogla verjeti.

Ko je bil komplet hlač in jopiča gotov, skrbno zlikan in oblečen, sta se nekega dne Rezka in Malka odšli fotografirat. Morda sta bili prej še v cerkvi pri maši in si tam malo odpočili od pešačenja iz Sige … Seveda sta se ustavili tudi pri Rezkini sestri Zofiji na dnu Podcerkve, ki je potem šla z njima k fotografu. Ali pa je bil z Malko kdo drugi? Menda ja ni prišla sama?! … Ali pa je bila morda v Sigi na obisku Zofija in je Malko ona pripeljala k sebi in nato k fotografu? Nikoli ne bomo vedeli in tudi zelo važno ni. Vse je že davno mimo, le fotografija je ohranila trenutek in priklicala spomine.

Ko pa ob pogledu na to sliko pomislim na zgodbo, ki se skriva za njo, me vedno stisne pri srcu: vojna sirota. Ostati brez očeta – strašno. Še bolj strašno je, da je bilo v tistih letih veliko takih otrok – ob neki povojni šolski sliki sem jih naštela kar tretjino v razredu; nekakšna kruta in neusmiljena normalnost je bila to. In niso se utegnili smiliti sami sebi, treba je bilo potrpeti, se učiti, delati, se postaviti na noge, če naj življenje ne razpade …

Slovarček:

• opucan: okrašen
• vštukan: vstavljen, dodan, podaljšan

Viri:

• Malka Kandare, Stari trg, 2026, ustno

Kraj: Iga vas
Datum: 1946
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 20. 6. 2012
Oblika: fotografija