1954 Podcerkev – Punčka s konjičkom / Otroške igre V.

Rolica ali čufka las na glavi, cofki na jopici in pikaste hlačke pa lesen konjiček s kolesci, čisto nov, je poleg deklice tisto, kar oko najprej opazi na tej Trudnovi sliki iz časa verjetno nekje po letu 1954. Deklica ima obvezne klobasice na nogah in bister pogled, ko da bo nekaj vprašala. V rokah ima lesenega konjička, kakršne je bilo mogoče kupiti le občasno od potujočega Ribničana, drugače pa pravzaprav ne vem še kje. Bilo pa je teh igrač vseeno kar nekaj: spomnim se lesenih kokošk, pritrjenih na deščici in skozi luknjice povezanih pod njo, da so se ob potegu premikale in zobale narisana zrnca. Potem so bili možički, ki so ob potegu vrvice poskakovali in brcali (tak je možiček kopitljaček v Župančičevi pesmici), kakšna račka na kolescih, ki je ob vlečenju ali potiskanju pritrjena na daljši palici zamahovala s krili, voziček, zibka in podobno. Še vedno imam ohranjen miniaturen perilnik in računalce s kroglicami iz tistih časov. Pravzaprav je bila vsaka od teh igrač domiselna mojstrovinica, ki bi danes po mojem pobirala oblikovalske in vzgojne medalje …

Ker ima deklica v rokah lesenega konjička, naj bosta tu opisani igrici povezani s konji, obe v različicah, doma na Babnem Polju:

Prvi smo rekli kar kova-kova, kakor se začne in nadaljuje z ritmičnim ponavljanjem besedic kova-kova, ten-ten-ten, kova-kova, ten-ten-ten! Gre seveda za oponašanje kovanja konja. Odrasli drži na trebuhu ali kako drugače ležečega otroka za stopalo, rahlo udarja po peti s pestjo namesto kovaškega kladiva in ritmično govori te besede. Pri večjih otrocih se lahko igrico nadgradi z oponašanjem kovačevega dela: kako obreže, poščipa in porašpla razcefrano ali preveč razraščeno kopito, kako prisloni podkev, zabije žeblje,(ki jih otrok lahko šteje, če že zna), pobrusi, pobarva, namaže in zlošči kopito …

Otroci so od nekdaj radi jahali na kolenu – Oton Župančič je o tem napisal očarljivo pesmico, kjer se govori diči diči, diča, urno na konjiča … Igor Cvetko pa igrice z jahanjem na kolenu imenuje dičnice. Na Babnem Polju so imeli čisto svoje besedilce v istem ritmu:

Pri “Mica puočǝ!” se konj malo splaši in skoraj vrže/poči jezdeca s kolena …

Slovarček:

• čufka: čopek
• Mi-ca Ica, / koj-na ica, / kojn pos-kuo-čǝ, / Mi-ca puo-čǝ!/: Mica Ica konja ica, konj poskoči, Mica poči!
• icat’: jahati

Viri:

• Oton Župančič, Mehurčki, Lj., 1954
• Igor Cvetko: Najmanjše igre na Slovenskem, Didakta, Radovljica 2000

Kraj: Podcerkev (?)
Datum: okoli 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija