Preskoči na vsebino

1945 Brežice – Predmeti iz zapuščine Vinka Bavca

5. 05. 2023

Predmeti iz zapuščine Vinka Bavca

Predmeti iz zapuščine Vinka Bavca
Stareslike, april 2023Po oceni vnuka Stojana Dominka iz Brežic, ki je lastnik zapuščine Vinka Bavca, je žal ohranjena le desetina fotografij in plošč. V svoji zbirki hrani okoli 1000 fotografij različnih velikosti, okoli 600 kosov steklenih plošč velikosti 10 x 15 cm, 30 kosov velikosti 15 x 24 cm in okoli 100 kosov celuloidnih plošč. V zbirko sodi tudi okoli 100 raznih predmetov, povezanih s fotografijo: 1000-vatna reflektorska žarnica, 3 delujoči reflektorji, retuširna mizica, ateljejsko stojalo za fotoaparati, stojalo za sušenje plošč, nekaj pečatnikov, napeto ateljejsko platno, naslikano fotografsko ozadje slikarja Lojzeta Perka v velikosti 4,5 x 5,5 m in nekaj drobnega materiala. Posebne omembe je vredna vremenska postaja. Gre za promocijsko aparaturo družbe Lomberg, ki je izdelovala filme leica-formata. Bavec jo je namestiti v veži pred ateljejem, pozneje pa so jo prenesli v nadstropje. Naprava, ki še danes korektno deluje, je bila fotografu v veliko pomoč, ko je načrtoval fotografiranje na terenu. Zbirko dopolnjuje več kot 30 dokumentov (prošenj, pritožb itn.), ki dokumentirajo Bavčevo življenje in delo. Del opusa je tudi v Posavskem muzeju Brežice. Tu hranijo okoli 50 razglednic in čez 100 fotografij. Zato je večino opisanih predmetov Stojan Dominko poklonil Posavskemu muzeju Brežice. Zaradi omenjene donacije, mu je Slovensko muzejsko društvo 15. maja 2015 podelilo častno Valvasorjevo priznanje.

Med letoma 1923 in 1924 je Vinko Bavec spoznal svojo bodočo ženo Marijo Lovšin iz Sajevca pri Ribnici, rojeno l. 1904 v Ribnici na Dolenjskem. Pisma, ki jih ji je pošiljal leta 1924, pričajo, da je bil neodvisni trgovski potnik s sedežem v Zagrebu. V pismih jo je ljubkovalno imenoval Mimi. Pod tem imenom jo je poznala večina znancev. Poročila sta se leta 1925 v Plečnikovi cerkvi v Šiški v Ljubljani. Njun poročni portret je narisal Lojze Perko. Leta 1927 sta se z ženo, ki je končala dvoletno trgovsko šolo v Novem mestu, preselila na Senovo, kjer je dve leti vodila trafiko. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Slavka (Senovo, 1926), Sonja (Rajhenburg/Brestanica, 1930) in Milan (Brežice, 1938–1995).

Bavčeva fotografska dejavnost se je do neke mere prepletala tudi s slikarstvom. Po pričevanju znanca in prijatelja inženirja rudarstva Antona Seherja naj bi bile že leta 1928/29 v stanovanju na Senovem po stenah obešene oljne slike tihožitij, ki jih je Vinko posvetil svoji ženi Mimici; oljno sliko z gozdno motiviko pa je naslikal nad vhodom v tamkajšnji Delavski dom. Po svojih močeh je zato podpiral tudi umetnike. Tako je kot pomočnika v fotografskem ateljeju v Rajhenburgu zaposlil svojega prijatelja, slikarja Lojzeta Perka, da je ta lahko preživljal sebe in svojo družino.

Po osvoboditvi maja 1945 se je Bavec z družino vrnil v Brežice. Hiša je bila zapuščena, zadnji del celo porušen. Kočevarska fotografska družina Dornig, ki je med vojno živela in delala v njej, je proti koncu vojne aprila leta 1945 pobegnila v Avstrijo. S seboj so odnesli le najnujnejše. Pustili so fotografsko opremo, pohištvo, glasbene inštrumente in fotografsko gradivo. Po vojni so se Dornigovi kot begunci naselili v Gradcu. Bavec je kot stanovski kolega z njimi ohranil stike in jim je po koncu vojne celo izplačal pohištvo in fotografsko opremo, ki so jo pustili ob svojem odhodu. Njihovo dragoceno fotografsko gradivo v Brežicah se žal ni ohranilo. Ohranilo se je le nekaj glasbenih inštrumentov, steklenih plošč in predmetov. Tri Dornigove violine je leta 1958 Vinko Bavec podaril sosedu profesorju Branku Ruehu, ki je učil na Glasbeni šoli v Brežicah. Ostala sta tudi Dornigova stikalna ekspozicijska ura in Dornigova preša za ravnanje fotografij.

Iz knjige Fotografi družine Bavec avtorja Dejana Vončine, Orbis, Ljubljana, 2014

* Nekdanji Bavčev fotoatelje v Brežicah, 2014, foto V. Benedik
* Retuširna mizica, foto Stojan Dominko, 2014
* Stojalo za sušenje plošč, foto Stojan Dominko, 2014.
* Fotoaparat Agfa, foto Valentin Benedik, 2014
* Fotoaparat Flexsaret, Automat, foto V. Benedik, 2014
* Fotoaparat Lubitel 2, foto V. Benedik, 2014
* Fotoaparat Praktica MTL 3, foto Valentin Benedik, 2014
* Lojze Perko: Marija in Vinko Bavec, poročni portret, olje na platnu, 1925, foto V. Benedik, 2014
* Naslikana kulisa ozadja v Bavčevem fotoateljeju v Brežicah, foto V. Benedik, 2014
* Suhi žig
* Sušilec fotografij, foto V. Benedik, 2014
* Vremenska postaja družbe Lomberg, 30. leta 20. stoletja, foto V. Benedik, 2014
* Žigosnika, foto Stojan Dominko, 2014
* Dornigova preša za ravnanje fotografij, 30. leta 20. stoletja, foto Stojan Dominko
* Dornigova stikalna ekspozicijska ura, 30. leta 20. stoletja, foto Stojan Dominko

Poročno sliko hrani s. d., ostali predmeti so v lasti Posavskega muzeja Brežice.
Prispevek je napisal: Dejan Vončina, april 2023.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.

Kraj: Brežice
Datum: 1945 (postavitev ateljeja v Brežicah)
Avtor: Stojan Dominko, Valentin Benedik, Lojze Perko
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: —
Oblika: datoteka

1946 Beograd – Tito, popravljena fotografija

4. 05. 2023


Slika Tita ni najboljša. Zaradi slabe kakovosti so s svinčnikom zarisali našite žepe in reverje. Dokaj dobro so vidne vojaške oznake in medalja. Ena sama je verjetno zato, ker jo je prejel s strani sovjetskega voditelja.

več..

1959 Zaječar – Pri vojakih

3. 05. 2023


Ko je Jože Sterle s Škrilj od marca leta 1959 naprej dolgih 21 mesecev služil vojaški rok, je precejšen del tega preživel ob tromeji Jugoslavije, Bolgarije in Romunije. Njegova “baza” je bila v Zaječarju, njegova dolžnost pa delo osebnega šoferja podpolkovnika Milorada V. iz Valjeva, ki ga je po obširnem teritoriju med Knjaževcem, Zaječarjem in Negotinom prevažal v ameriškem jeepu.

več..

1983 Cerknica – Delovna akcija stanovalcev soseske Za vrtovi

2. 05. 2023


Če se spomladi sprehajamo po cerkniških ulicah, z vseh vrtov hiš poleg ptičjega petja slišimo tudi zvoke krampov in motik, ki prekopavajo od zime zbito zemljo, motornih žag, ki režejo od snega in ledu polomljene veje, ter tudi že prve kosilnice. Pomlad je torej čas, ko si končno lahko zopet uredimo svoje priljubljene domače zelene kotičke.

več..

Cerknica 1972/73 – 3. b razred

1. 05. 2023


V šolskem letu 1972/73 je bila v 3.b razredu razredničarka Marija Kopitar. Učenci živahni, prisrčno nabriti.

več..

1930-60 Notranjska – Vinko Bavec in Notranjska po 2. svetovni vojni

30. 04. 2023

Vinko Bavec in Notranjska po drugi svetovni vojni

Vinko Bavec in Notranjska po drugi svetovni vojni
Stareslike, april 2023

Po osvoboditvi maja 1945 se je Bavec z družino vrnil v Brežice. Hiša je bila zapuščena, zadnji del celo porušen. Kočevarska fotografska družina Dornig, ki je med vojno živela in delala v njej, je proti koncu vojne aprila leta 1945 pobegnila v Avstrijo. S seboj so odnesli le najnujnejše. Pustili so fotografsko opremo, pohištvo, glasbene inštrumente in fotografsko gradivo.

Po vojni so se Dornigovi kot begunci naselili v Gradcu. Bavec je kot stanovski kolega z njimi ohranil stike in jim je po koncu vojne celo izplačal pohištvo in fotografsko opremo, ki so jo pustili ob svojem odhodu. Njihovo dragoceno fotografsko gradivo v Brežicah se žal ni ohranilo. Ohranilo se je le nekaj glasbenih inštrumentov, steklenih plošč in predmetov. Tri Dornigove violine je leta 1958 Vinko Bavec podaril sosedu profesorju Branku Ruehu, ki je učil na Glasbeni šoli v Brežicah.

* Birmanka z botro, Stari trg pri Ložu, 30. leta 20. stoletja. Zbirka Š. J. Z., Markovec

Takoj po vojni je Bavec skušal nadaljevati s svojo obrtjo, a je bilo foto material zelo težko dobiti. Zaradi pomanjkanja je nove posnetke velikokrat delal na stare steklene plošče. Po izjavi Vinka Bavca so bili nekateri sovražno naperjeni proti njemu in so dosegli, da je tri mesece prebil v preiskovalnem zaporu, ob aretaciji pa so mu zaplenili dragoceni fotografski aparat Leica, ki ga je uporabljal v partizanih.

Ko so ga oprostili, je popravil poškodovano hišo in se ponovno začel ukvarjati s fotografsko obrtjo. Sosed Primož Rueh se Bavčevih spominja takole: »Naš desni sosed je bil fotograf Vinko Bavec z ženo Mimi, sinom Milanom ter hčerama Slavko in Sonjo. Bili so zanimiva, svojevrstna družina. Že zaradi njihove fotografske obrti v središču mesta je bilo pri njih precej živahno, kajti k njim so se prihajali fotografirat za osebne dokumente različni ljudje iz mesta in podeželja.«

* Mlin pri Renkočih (Janežičih), Markovec 1939 – 1940. Z leve Danica Hlebec, Ivanka Potencin, Sonja Bavec in Ivanka Janežič, zbirka Š. J. Z., Markovec

Prav tako je Bavec ohranil tesne stike z družino Janežič v Markovcu. Iz Brežic jim je ob božičnih in novoletnih praznikih pošiljal voščila iz Brežic. Tako so se ohranila voščila na hrbtni strani razglednice Brežic 14. oktobra 1946 in na fotografiji družine Bavec v Brežicah, ki jo je poslal kot razglednico 23. decembra 1949. Z družino jih je večkrat obiskoval in jih ob obiskih tudi fotografiral. Izstopajo; lep portret Ivanke Janežič na klopi ob vodi v Markovcu leta 1946/47 in pa lepi skupni potreti Štefke Janežič in njene sestrične Lidije Matičič ob domači hiši ob potoku Obrh v Markovcu leta 1954. Iz leta 1959 se je ohranila poročna fotografija Štefke Janežič (por. Zapušek) in Darija Zapuška, ki ju je Bavec fotografiral v svojem ateljeju v Brežicah.

* Ivanka Janežič, Markovec, 1946 – 1947, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Ivanka Janežič, Markovec, 1946 – 1947, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Z leve sestrična Lidija Matičič in Štefka Janežič, Markovec, 1954, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Z leve sestrična Lidija Matičič in Štefka Janežič, Markovec, 1954, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Z leve Štefka Janežič in sestrična Lidija Matičič, Markovec, 1954, zbirka Š. J. Z, Markovec

* Štefka Janežič v sredini s prijateljicama, 50. leta 20. stoletja, Markovec, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Štefka Janežič verjetno s sinom, 50. leta 20. stoletja, Markovec, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Božična in novoletna voščilnica za leto 1955, zbirka Vladimira Janežič, Markovec

Vinko Bavec je bil kot partizanski fotoreporter vseskozi aktiven ter priljubljen med starimi Maistrovimi borci in je bil zato vse do svoje smrti, 10. decembra 1969, krajevni predsednik koroških borcev za severno mejo v Brežicah. Nova oblast pa ga je kljub temu, ker je vinjen kritiziral državo, na okrajnem sodišču v Brežicah obsodila na petmesečno zaporno kazen. Po pritožbi so mu kazen zmanjšali na štiri mesece. Prav tako je bil na podlagi ovadbe zaradi kritiziranja oblasti obsojen na šest mesecev zapora tudi njegov sosed klepar Rueh.

* Portret Vinka Bavca 1945

* Vinko Bavec v Loški dolini (Markovec), 50. leta 20. stoletja

* Skupinski portret ob poroki hčere Sonje s Hranislavom Petrovićem, Brežice, 1957; desno stoji Vinko Bavec, druga z leve žena Marija, v sredini spredaj v naročju sin

* Portret moškega z revijo, Brežice, november 1956 ali 1957

Ker je bil Vinko Bavec zelo poznan in cenjen fotograf, je bil tudi njegov pogreb 10. decembra 1969 nekaj posebnega. Hčerka Sonja, fotografinja in slikarka je o očetovem pogrebu napisala:

»Očeta ni bilo več. Bil je to najlepši pogreb, če se tako lahko reče o pogrebu. Sijalo je sonce, kot da se je nebo veselilo njegovega prihoda oziroma odhoda. Zastekljeni voz sta počasi vlekla dva prekrasna vranca. Bila sta črna z modrim odbleskom. Med ušesi na vrhu glave sta imela 15 cm visoke črne čope. Kljub temu da ju je kočijaž na trdo držal z nategnjenimi vajeti, sta se v hodu enakomerno premikala s svetlikajočimi črnimi kopiti, ki so jih namazali z lakom. Griva jima je vihrala, ker je bil zelo močan veter, ki je menjal smer. Pripravljalo se je k dežju. Čeprav je sonce sijalo, so se od zahoda začeli zbirati oblaki, ki so hitro menjali oblike zaradi vrtinčastega vetra. Po lepem sončnem dnevu se je pripravljalo k nevihti. Sonce je zašlo za oblaki raznih barv, zvečerilo se je in nastopil je mrak. Na zahodu pa je nebo žarelo, kot da bi gorelo visoko skoraj do polovice neba. Bila je to čudna svetloba. Vsi, ki so spremljali očeta na zadnji poti, so že odšli, jaz pa sem opazovala oblake. Oblaki so bili beli in skoraj rožnati zaradi sončne svetlobe; spodaj pa oranžno roza z modrimi lisami od neba. Zahajajoče sonce je izgubilo svoj beli svetleči sijaj, postalo je oranžno in v oblakih so se menjale barve iz oranžne v karmin rdeče in kasneje v temno modro, skoraj črno. Sonce je le še skozi luknje v oblakih pošiljalo žarke, ki so v svetlečih snopih božali pokrajino ob Krki. Sonce, ki je zašlo iznad temnih oblakov, je še nekaj časa žarelo nebo v oranžno rumeni svetlobi. Še je žarelo nebo v ognjenih barvah, ko je močan veter dvignil smeti in prah v višino, pripogibal je drevesa in veje, zabliskalo se je in zagrmelo. Vlil se je močan dež, bila sem v hipu premočena. Počasi sem se napotila domov. Nebo je jokalo, čeprav mi je bilo pri srcu hudo, jokati nisem mogla.«

* Portret Vinko Bavec, 60. leta 20. stoletja

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, april 2023

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.

Kraj: Notranjska
Datum: 1930 – 1960
Avtor: Vinko Bavec
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka

1928 Rakek – Razglednica

29. 04. 2023


Razglednica Rakeka z neobičajnega razgledišča. Oko najprej ujame Sokolski dom. Hrast, ki je v ospredju, še stoji. Na levi je Belletova opekarna. Od te smreke proti železniški progi, nasproti Sokolskega doma, smo nabirali šmarnice in kukavice. Zvončki so bili drugje, kronice pa stran od zvončkov. Vse smo prešnofali. Cele dneve nas ni bilo, nikogar ni skrbelo. Lačni nismo bili, žejni tudi ne. Tudi klopov nismo nalovili. Prve zvončke in šmarnice je vedno nabrala Milka. Z informacijami ni bila skopa kot gobarji in je povedala, kje rastejo. Ponavadi jih je nesla komu na grob. Za cigareto ali dve pa so rožice krasile tvoje bivališče.

več..

1976 Nadlesk – Kamion, ki se je vdrl v greznico

28. 04. 2023

Jože Sterle, Mlakarjev s Škrilj, se je več desetletij preživljal z avtoprevozništvom.

več..

1941-45 Ljubljana – Dr. Jakob Prešeren, pričevalec okupirane Ljubljane

27. 04. 2023

Dr. Jakob Prešeren, fotografski pričevalec okupirane Ljubljane

Dr. Jakob Prešeren, fotografski pričevalec okupirane Ljubljane
Stareslike, april 2023

Gede na to, da je cerkniški fotograf Jože Žnidaršič – Bajček kot mlad fant preživel italijansko in nemško okupacijo v Ljubljani med drugo svetovno vojno, ga lahko povežemo s Prešernovimi fotografijami, ki nazorno kažejo na vojno vzdušje v zavzetem mestu.

Ko sem delal kot kustos v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije, sem videl dva lepo urejena foto albuma s Prešernovimi komentarji s čez 400 črno-belimi fotografijami iz let 1941–1945. Šele med adaptacijo muzeja v začetku 90. let 20. stoletja sem med selitvijo fotografskega gradiva v prenovljeni depo v lični kartonasti škatlici odkril 14 Prešernovih barvnih diapozitivov z njegovimi podpisi v glavnem italijanske okupacijske vojske aprila 1941. Foto albuma so poimenovali po Prešernu, prav tako so bile dokumentirane njegove črno-bele fotografije v fotografskem zborniku NOB. Kdaj je prinesel dr. Jakob Prešeren albuma ni bilo podatka, prav tako niso ničesar o njem vedeli starejši kolegi. Po nekem naključju sem govoril s fotografom iz Begunj na Gorenjskem, od koder je Prešeren izhajal. Imena fotografa se žal ne spomin, povedal pa mi je kar nekaj podatkov. Zame je bil izziv, da sem uspel v nekaj letih napisal njegovo življenjsko zgodbo, okoli leta 2005 sem jo dopolnil z novimi podatki, na katere me je v Planinskem vestniku opozorila moja življenjska sopotnica Nadja Adam.

Dr. Jakob Prešeren, pravnik, fotoamater in planinski pisatelj in domoljub se je rodil 9. julija 1888 v Begunjah na Gorenjskem. Študiral je Ljubljani (1899-1907), pravo na Dunaju (1907-1912) in tam doktoriral. Bil je v sodni službi v Novem mestu, Kranju, Radovljici, Krškem, Velikovcu in Škofji Loki, vmes vojak na italijanski fronti (1915-1918). Od 1934 sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani; od leta 1936 do upokojitve leta 1945 pa je bil sodnik apelacijskega sodišča v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je v svoj fotoaparat ujel pomembne dogodke okupirane Ljubljane in je poleg zunanjega dopisnika Jutra Mirana Pavlina ter italijanskega vojaka in antifašista Diega de Henriqueza najpomembnejši fotografski kronist okupirane Ljubljane in okolice. Prešeren ni deloval v okviru OF Kot domoljub je ilegalno samoiniciativno dokumentiral življenje v zavzetem mestu, okupatorje posege v mestno tkivo in ter upor prebivalcev.

Naredil je čez štiristo dokumentarnih črno-belih fotografij – dva lepo urejena in fotografsko dokumentirana albuma nam povesta, da je tudi dr. Jakob Prešeren zelo vestno beležil dogodke v okupirani Ljubljani in njeni okolici. Tudi na njegovih fotografijah, so vidni prvi znaki upora, ki so bili izraženi z različnimi napisi po zidovih. Ob okupaciji Ljubljane aprila 1941 je posnel 13 unikatnih barvnih leica diapozitivov, italijanske okupacijske vojske, panoramske posnetke Ljubljane in barvni posnetek grobov talcev na ljubljanskih Žalah 25. avgusta 1942. To so edini barvni diapozitivi iz okupacije Ljubljane, kar še povečuje njihovo vrednost.

Prav tako so kvalitetne njegove številne črno-bele fotografije okupirane Ljubljane, obdane z bunkerji in bodečo žico. Njegovi posnetki so čisti, ostri in kompozicijsko usklajeni. Dr. Jakob Prešeren je posnel impresivno serijo posnetkov grobov talcev v Ljubljani, ki so jih italijanske fašistične enote ustrelile; predvsem izstopajo grobovi talcev v Dragi pri Begunjah, ki so jih ustrelili nemški vojaki. Ti posnetki nam kažejo Prešernov pogum, da si je kljub smrtni nevarnosti upal fotografirati kraje smrti. Prešeren je po Ljubljani vestno dokumentiral številne proglase o streljanju domoljubov, ter številne italijanske in pozneje nemške propagandne letake, ki so blatili komunizem, partizansko gibanje in zaveznike. Zanimivi in kvalitetni so njegovi posnetki osvobojene Ljubljane maja 1945 okrašene z raznimi napisi, zastavicami, fotografijami Tita in Stalina …

Kako je mogoče, da je dr. Prešeren uspel poleg črno-belih posnetkov narediti tudi barvne? To mu je po vsej verjetnosti omogočal položaj v sodstvu in poglobljeno znanje o fotografiji, ki ga je pridobil že pred vojno. Tako je bil seznanjen s fotografsko kompozicijo, zlatim rezom. Že pred vojno je posnel številne vaške motive iz Begunj na steklene plošče 8 x 10 cm in 6 x 9 cm, Že leta 1940 je fotografiral na barvni dia film, ki ga je dobil od strica v Ameriki. Svoje znanje o fotografiji je dr. Prešeren koristno uporabljal med okupacijo v letih 1941 – 1945. Zaradi svoje pokončne drže in ostrega kritičnega jezika je po vojni prejemal nizko pokojnino, ki mu ni dovoljevala drugega, kot da je na starost živel skromno, dokaj odmaknjeno in osamljeno življenje, a vendarle v najtesnejši družbi z naravo, s svojim podgorskim svetom pod Dobrčo, Begunjščico in Stolom. Umrl je 13. februarja 1975 na Jesenicah.

* Italijanska okupacijska vojska, Ljubljana, april 1941
* Italijanska okupacija – dvojezični napisi, Ljubljana, april 1941
* Vrste zaradi racionaliziranja prehrane, 11. junij 1941

* Šenklavška procesija svetega Rešnjega telesa se vrača v cerkev, Ljubljana, 21. junij 1941. Spredaj v sredini je visoki komisar Emilio Grazioli, desno general Mario Robotti, levo general Taddeo Orlando. Prešeren jih je v svojem fotografskem albumu poimenoval trije rablji.

* Mejni bloki v Šentvidu pri Ljubljani – trikolora in kljukasti križ, 28. junij 1941

* V je začetna črka latinske besede victoria, kar pomeni zmaga. Postala je simbol odporniškega gibanja v vsej Evropi. Pri vhodu v Frančiškansko cerkev, Ljubljana, 13. julij 1941

* Ljubljana v trikolorih, Kazina 5. septembra 1941

* Grobovi talcev na ljubljanskem pokopališču, 1942

* Bunkerji v Šiški, Ljubljana 1942

* Nemški razglas o streljanju talcev, 1943

* Italijanski propagandni plakat, Ljubljana 1943

* Žične pregrade v Šiški, april 1944

* Domobranski propagandni plakat, Ljubljana 1944

* Okrašena Ljubljana ob osvoboditvi, 9. maj 1945

Fotografije in zapis o dr. Jakobu Prešernu sta objavljena v monografiji Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, avtorjev Franca Fabca in Dejana Vončine, Modrijan, Ljubljana, 2005. Fotografsko gradivo hrani Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, april 2023

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1941-1945
Avtor: dr. Jakob Prešeren
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka

1936 Postojna – Italijanska šola

26. 04. 2023


Slika drugega ali tretjega razreda je nastala v Postojni za časa italijanske okupacije. Učenci so uniformirani. Sedijo ločeno – deklice skupaj, dečki na drugi strani. Vsi imajo roke na hrbtu. Tudi mi smo v prvem razredu morali tako sedeti kadar je učiteljica razlagala kaj za nas novega. Sedeli pa smo pomešano in to z enim samim razlogom – da nismo klepetali. Čeprav nas nekaterih to ni motilo.

več..