Stare slike

Vinko Bavec in Notranjska po drugi svetovni vojni
Stareslike, april 2023

Po osvoboditvi maja 1945 se je Bavec z družino vrnil v Brežice. Hiša je bila zapuščena, zadnji del celo porušen. Kočevarska fotografska družina Dornig, ki je med vojno živela in delala v njej, je proti koncu vojne aprila leta 1945 pobegnila v Avstrijo. S seboj so odnesli le najnujnejše. Pustili so fotografsko opremo, pohištvo, glasbene inštrumente in fotografsko gradivo.

Po vojni so se Dornigovi kot begunci naselili v Gradcu. Bavec je kot stanovski kolega z njimi ohranil stike in jim je po koncu vojne celo izplačal pohištvo in fotografsko opremo, ki so jo pustili ob svojem odhodu. Njihovo dragoceno fotografsko gradivo v Brežicah se žal ni ohranilo. Ohranilo se je le nekaj glasbenih inštrumentov, steklenih plošč in predmetov. Tri Dornigove violine je leta 1958 Vinko Bavec podaril sosedu profesorju Branku Ruehu, ki je učil na Glasbeni šoli v Brežicah.

* Birmanka z botro, Stari trg pri Ložu, 30. leta 20. stoletja. Zbirka Š. J. Z., Markovec

Takoj po vojni je Bavec skušal nadaljevati s svojo obrtjo, a je bilo foto material zelo težko dobiti. Zaradi pomanjkanja je nove posnetke velikokrat delal na stare steklene plošče. Po izjavi Vinka Bavca so bili nekateri sovražno naperjeni proti njemu in so dosegli, da je tri mesece prebil v preiskovalnem zaporu, ob aretaciji pa so mu zaplenili dragoceni fotografski aparat Leica, ki ga je uporabljal v partizanih.

Ko so ga oprostili, je popravil poškodovano hišo in se ponovno začel ukvarjati s fotografsko obrtjo. Sosed Primož Rueh se Bavčevih spominja takole: »Naš desni sosed je bil fotograf Vinko Bavec z ženo Mimi, sinom Milanom ter hčerama Slavko in Sonjo. Bili so zanimiva, svojevrstna družina. Že zaradi njihove fotografske obrti v središču mesta je bilo pri njih precej živahno, kajti k njim so se prihajali fotografirat za osebne dokumente različni ljudje iz mesta in podeželja.«

* Mlin pri Renkočih (Janežičih), Markovec 1939 – 1940. Z leve Danica Hlebec, Ivanka Potencin, Sonja Bavec in Ivanka Janežič, zbirka Š. J. Z., Markovec

Prav tako je Bavec ohranil tesne stike z družino Janežič v Markovcu. Iz Brežic jim je ob božičnih in novoletnih praznikih pošiljal voščila iz Brežic. Tako so se ohranila voščila na hrbtni strani razglednice Brežic 14. oktobra 1946 in na fotografiji družine Bavec v Brežicah, ki jo je poslal kot razglednico 23. decembra 1949. Z družino jih je večkrat obiskoval in jih ob obiskih tudi fotografiral. Izstopajo; lep portret Ivanke Janežič na klopi ob vodi v Markovcu leta 1946/47 in pa lepi skupni potreti Štefke Janežič in njene sestrične Lidije Matičič ob domači hiši ob potoku Obrh v Markovcu leta 1954. Iz leta 1959 se je ohranila poročna fotografija Štefke Janežič (por. Zapušek) in Darija Zapuška, ki ju je Bavec fotografiral v svojem ateljeju v Brežicah.

* Ivanka Janežič, Markovec, 1946 – 1947, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Ivanka Janežič, Markovec, 1946 – 1947, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Z leve sestrična Lidija Matičič in Štefka Janežič, Markovec, 1954, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Z leve sestrična Lidija Matičič in Štefka Janežič, Markovec, 1954, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Z leve Štefka Janežič in sestrična Lidija Matičič, Markovec, 1954, zbirka Š. J. Z, Markovec

* Štefka Janežič v sredini s prijateljicama, 50. leta 20. stoletja, Markovec, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Štefka Janežič verjetno s sinom, 50. leta 20. stoletja, Markovec, zbirka Š. J. Z., Markovec

* Božična in novoletna voščilnica za leto 1955, zbirka Vladimira Janežič, Markovec

Vinko Bavec je bil kot partizanski fotoreporter vseskozi aktiven ter priljubljen med starimi Maistrovimi borci in je bil zato vse do svoje smrti, 10. decembra 1969, krajevni predsednik koroških borcev za severno mejo v Brežicah. Nova oblast pa ga je kljub temu, ker je vinjen kritiziral državo, na okrajnem sodišču v Brežicah obsodila na petmesečno zaporno kazen. Po pritožbi so mu kazen zmanjšali na štiri mesece. Prav tako je bil na podlagi ovadbe zaradi kritiziranja oblasti obsojen na šest mesecev zapora tudi njegov sosed klepar Rueh.

* Portret Vinka Bavca 1945

* Vinko Bavec v Loški dolini (Markovec), 50. leta 20. stoletja

* Skupinski portret ob poroki hčere Sonje s Hranislavom Petrovićem, Brežice, 1957; desno stoji Vinko Bavec, druga z leve žena Marija, v sredini spredaj v naročju sin

* Portret moškega z revijo, Brežice, november 1956 ali 1957

Ker je bil Vinko Bavec zelo poznan in cenjen fotograf, je bil tudi njegov pogreb 10. decembra 1969 nekaj posebnega. Hčerka Sonja, fotografinja in slikarka je o očetovem pogrebu napisala:

»Očeta ni bilo več. Bil je to najlepši pogreb, če se tako lahko reče o pogrebu. Sijalo je sonce, kot da se je nebo veselilo njegovega prihoda oziroma odhoda. Zastekljeni voz sta počasi vlekla dva prekrasna vranca. Bila sta črna z modrim odbleskom. Med ušesi na vrhu glave sta imela 15 cm visoke črne čope. Kljub temu da ju je kočijaž na trdo držal z nategnjenimi vajeti, sta se v hodu enakomerno premikala s svetlikajočimi črnimi kopiti, ki so jih namazali z lakom. Griva jima je vihrala, ker je bil zelo močan veter, ki je menjal smer. Pripravljalo se je k dežju. Čeprav je sonce sijalo, so se od zahoda začeli zbirati oblaki, ki so hitro menjali oblike zaradi vrtinčastega vetra. Po lepem sončnem dnevu se je pripravljalo k nevihti. Sonce je zašlo za oblaki raznih barv, zvečerilo se je in nastopil je mrak. Na zahodu pa je nebo žarelo, kot da bi gorelo visoko skoraj do polovice neba. Bila je to čudna svetloba. Vsi, ki so spremljali očeta na zadnji poti, so že odšli, jaz pa sem opazovala oblake. Oblaki so bili beli in skoraj rožnati zaradi sončne svetlobe; spodaj pa oranžno roza z modrimi lisami od neba. Zahajajoče sonce je izgubilo svoj beli svetleči sijaj, postalo je oranžno in v oblakih so se menjale barve iz oranžne v karmin rdeče in kasneje v temno modro, skoraj črno. Sonce je le še skozi luknje v oblakih pošiljalo žarke, ki so v svetlečih snopih božali pokrajino ob Krki. Sonce, ki je zašlo iznad temnih oblakov, je še nekaj časa žarelo nebo v oranžno rumeni svetlobi. Še je žarelo nebo v ognjenih barvah, ko je močan veter dvignil smeti in prah v višino, pripogibal je drevesa in veje, zabliskalo se je in zagrmelo. Vlil se je močan dež, bila sem v hipu premočena. Počasi sem se napotila domov. Nebo je jokalo, čeprav mi je bilo pri srcu hudo, jokati nisem mogla.«

* Portret Vinko Bavec, 60. leta 20. stoletja

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, april 2023