Preskoči na vsebino

1928 Pariz – Doktor

18. 08. 2023


Slika ima naslov »Doktor«. En star ofucan zdravnik posluša pljuča ali pa srce res luškani deklici – z ušesom, ker je stetoskop »pozabil« v ordinaciji. Recimo. Razglednica je kromolitografija. Ustvaril jo je Albert Andréj Guillaume, francoski žanrski slikar (1873 – 1942). Poleg razglednic je risal oziroma slikal še plakate, ilustracije in karikature. Na njih je satirično prikazoval meščansko življenje v Parizu. Kmalu so odkrili njegov talent in začel je dobivati naročila znanih publikacij: Le Figaro, Gil Blas, Le Pays de France in Le Frou-Frou. Risal je reklamne plakate in napovedi gledaliških predstav. Skupaj z bratom Henrijem sta ustvarila umetniški prispevek za svetovno razstavo v Parizu leta 1900 pod naslovom »Théâtre des Bonshommes Guillaume«. Za upodobitev znanih osebnosti v podobi satiričnih lutk sta bila nagrajena z bronasto medaljo in deležna velikega javnega priznanja. Predstavo je akustično spremljal fonograf. Guillaumova najboljša in najuspešnejša dela so bila objavljena v zbirki “Les maîtres de l’affiche”, kar v prevodu pomeni “Mojstri plakata”.

več..

1977/78 Stari trg – 5. a razred

17. 08. 2023


Vse šolske skupinske slike so leta 1978 nastale na istem mestu. Najbrž si je fotograf izbral to mesto pred šolo, potem pa vsak razred tu fotografiral. Skoraj polovica teh nasmejanih brezskrbnih otrok si je ustvarilo življenje v Loški dolini, drugi pa so našli svoj prostor pod soncem tam, kamor jih je zanesla služba, ljubezen, ali pa tam, kjer so uresničili svoje sanje.

več..

1935 Rakek – Mihlnova Štefka (1910-2001)

16. 08. 2023

Foto J. Pogačnik Ljubljana

Fotografija se je znašla med starimi slikami domačega arhiva. V začetku nisem vedel kam s sliko. No kmalu smo ugotovili, da je na fotografiji bližnja soseda Štefka, ki je bila prijateljica moje mame, kateri je dala to fotografijo. Začelo se je zbiranje podatkov. Fotografija je nastala po vsej verjetnosti okoli leta 1935. Poznali smo jo kot Mihlnova Štefka.

več..

1959 Podcerkev – Štiri dekleta s kolesi

15. 08. 2023


Neolistano drevje na gmajni proti svetemu Martinu, suha trava in zimski plašči nakazujejo, da je Franc Truden fotografiral ta dekleta iz Viševka in Kozarišč nekega sončnega dne, najbrž v nedeljo nekje ob koncu zime ali pozno v jeseni.

Štiri lepa dekleta, dve sestri in dve sestrični, vse pa prijateljice in morda sodelavke, so se s kolesi pripeljale v Podcerkev k Hlepinovim, da bi jih Franc Truden fotografiral. In jih je. Po mojem z veseljem. Prva na levi je Tilka Plos, Jernusova, zadnja levo je njena starejša sestra Marija Plos, poročena Debevec v Žerovnico. Druga z leve stoji Županova Marija iz Kozarišč, poleg nje pa sestrična Mara, pozneje poročena Kraševec, iz Viševka. Ena lepša od druge, v cvetu mladosti, pridne, zdrave in delavne … Kako bi sicer prišle vsaka do svojega kolesa, ki je bilo tedaj že kar omembe vredno premoženje. Frizure so vsaj pri treh trajno nakodrane, le prva, Tilka ima bogate kite, ki bi jih bilo smrtni greh odrezati.

več..

Nova vas 1971/72 – 6. razred

14. 08. 2023


V šolskem letu 1971/72 se je šesti razred osnovne šole Nova vas slikal pred svojo šolo. Poleg razredničarke so se jim tokrat pridružili tudi ostali učitelji. Slovenščino je učila Ivica Škrabec. Razredničarka Milena Kulič je učila zemljepis. Kristina Hace  je učila matematiko in njen mož Vinko Hace je bil učitelj telovadbe. Srečko Bavčar je učil po potrebi od fizike, kemije do tehnike. Marjana Širaj je učila tuj jezik, in sicer nemščino. Biologijo pa je poučevala učiteljica, katere imena se žal ne spomnimo. Z nami je bila samo eno leto.

več..

1923 Postojna – Oprema fotografa Jakoba Zirmanna

13. 08. 2023

Oprema fotografa Jakoba Zirmanna

Oprema fotografa Jakoba Zirmanna
Stareslike, avgust 2023

Pogledi na razstavo Fotoatelje Jakoba Zirmanna in oprema ter pripomočki, ki jih je Jakob Zirmann uporabljal pri delu

Letos je, kot smo že omenili, 100. letnica prihoda fotografskega mojstra Jakoba Zirmanna v Postojno (1923). Srečna okoliščina je, da so njegovi nasledniki Zirmann Murovec že 80. let na isti lokaciji blizu Občine Postojne v središču Postojne Fotoatelje Digital foto in da zelo cenijo družinsko fotografsko zapuščino, ki jo še vedno dopolnjujejo. Ob koncu italijanske okupacije je leta 1943 eno lepših hiš v Postojni kupila Zirmannova žena Ljudmila, ki je skrbela, da je posel nemoteno potekal, medtem ko je Zirmann fotografiral na terenu. To omenjeno neprekinjeno fotografsko delovanje na enem mestu je omogočilo, da se je ohranilo kar nekaj fotografskih pripomočkov in fotoaparatov, ki so jih pri svojem delu uporabljali Zirmanni, in ki so glede na današnji čas zelo dragoceni. Še preden predstavimo pripomočke za obdelovanje fotografij in fotoaparate, si oglejmo fotografije razstave Fotoatelje Jakoba Zirmanna, kjer je lepo vidna umeščenost pripomočkov, fotoaparatov in fotografij, ki so jih pri svojem delu uporabljali Zirmann in njegovi nasledniki. Razstava je bila odprta ob 90. letnici prihoda fotografskega mojstra Jakoba Zirmanna v Postojno od 6. februarja do 5. maja 2013 v Notranjskem muzeju v Postojni.

* Po snežni plohi, 15. minut ped odprtjem razstave Fotoatelje Jakoba Zirman; foto Milan Murovec; 6.2.2013

* Pred odprtjem razstave Fotatelje Jakoba Zirmana se je zbralo lepo število obiskovalcev. Foto Milan Murovec, 6. 2. 2013

* Pogled na del razstave; 6.2.2013; foto: Milan Murovec

* Vitrina s fotoaparati, ki jih je uporabljal Zirmann; Notranjski muzej; foto Tine Benedik.

* Virina s fotoaparati in potrebščinami, ki jih je uporabljal Zirmann; foto Tine Benedik.

* Pogled na razstavo, v ospredju je lepo koloriran portret Miljane Kutin.; foto Tine Benedik.

* Poleg Miljane Kutin sta vidna moška portreta in fotografski povečevalnik; foto Milan Murovec.

* Pogled na desno stran razstave, poleg portretov v paspartujih so lepo vidni obarvani portreti. Foto Milan Murovec, 6. 2. 2013

* Lepo vidna portreta Miljane Kutin poleg dveh moških portretov; foto Tine Benedik.

Oprema in pripomočki, ki jih je Jakob Zirmann uporabljal pri delu

Na prenosnih retuširnih mizicah so fotografi z retuširnimi svinčniki in tankimi čopiči poskušali izboljšati negativ ali pozitiv.

* Retuširna mizica; foto Tine Benedik

Negative so izboljšali z odpravljanjem madežev, poškodb in lis. Z retušo so odstranili gube, brazgotine in druge nepravilnosti na obrazu. Nato je sledila retuša pozitiva, ki pa ni bila vedno potrebna. Njen namen je bilo odpravljanje napak na fotografiji, ki so nastale med postopkom izdelave. Prav tako so popravljali praske in napake zaradi prahu, ki je padel na stekleno ploščo med osvetljevanjem. Retuširali so s tankim čopičem in črno barvo na vodni osnovi.

* Pribor za retušo črno-belih negativov, plošč in pozitivov; foto Tine Benedik

Nekatere fotografije so se po končanem črno-belem postopku z dodatnim koloriranjem spremenile v barvne fotografije. Črno-belo fotografijo so s čopičem in posebnimi prozornimi barvami Pelikan Eiweiss Lasurfarben počasi in natančno barvali, tako da je bila videti kot barvna fotografija.

* Pribor za koloriranje fotografij; foto Tine Benedik

Osvetljene steklene plošče so razvijali in fiksirali v popolni temi. Razvito in retuširano stekleno ploščo so vstavili v povečevalnik, napravo za osvetljevanje fotografskega papirja. Povečevalnik je bilo treba nastaviti na pravo višino glede na velikost fotografije in jih nato izostriti. Pod povečevalnik so položili fotografski papir, ki so ga nato osvetljevali pri rdeči temnični luči. Osvetljen fotografski papir so kot prej stekleno ploščo, razvili, fiksirali in sprali v vodi ter posušili. Za razliko od negativnega postopka so za izdelavo fotografij uporabljali razvijalec za pozitive, ki je v osnovi enak razvijalcu za negative, čeprav razvija hitreje in bolj kontrastno. Razvijalca se razlikujeta v razmerju razmerju dodanih kemikalij in v višini temperature pri razvijanju. Po kemijski obdelavi je bilo treba plošče sprati v vodi in posušiti.

* Fotografski povečevalnik Leitz; foto Tine Benedik

* Stari mojstri fotografske obrti so ročne obrezovalnike z nazobčanim rezilom uporabljali za obrezovanje fotografij in izdelovanje nazobčanih robov.

* Obrezovalnik fotografij; foto Tine Benedik

Fotoaparati

Dvooki zrcalno refleksni fotoaparat v izdelavi od leta 1932 do 1939; v začetku fiksni fokus, nato z možnostjo ostrenja (1938). To je fotoaparat srednjega formata za film 120 (12 posnetkov formata 6 x 6 cm). Tovarna v Braunschweigu v Nemčiji.

* VOIGLATLANDER BRILLIANT; foto Tine Benedik

Zložljivi fotoaparat kovinske konstrukcije, z mehom, nemške izdelave: Voigtlander A. G. Braunschweig. Za posnetke na steklene plošče 6,5 x 9 cm: v izdelavi leta 1930.

* VOIGTLANDER BERGHEIL; foto Tine Benedik

Leica št. 555032, izdelana leta 1951 za perforirani film leica formata. Ta model so izdelovali od 1950 do 1952 in so razmeroma pogosti (izdelanih jih je bilo 71.000).

* LEICA 3f, foto Tine Benedik

* EHO; foto Tine Benedik

Preprostejši zložljiv fotoaparat, kovinske konstrukcije, z mehom, za posnetke 6 x 9 cm. Izdelek ameriške tovarne Eastman Kodak Co.

* KODAK JUNIOR 620; foto Tine Benedik

Zložljiva mehovka na zviti 120 film, za posnetke formata 6 x 9 cm. Izdelek nemške tovarne iz Dresdna (Ihagee Kamerawerk), ki je izdelovala tudi znane fotoaparate Exakta. Fotoaparat sam je standardne izvedbe, barva pa je bolj neobičajna, saj ima svetlo rdečkasto-rjavo ohišje in svetlo rjav meh.

* IHAGEE; foto Tine Benedik

Zložljiva mehovka na plošče (manj pogosta), formata 9 x 12 cm je izdelek tovarne Leonar Kamerawerk iz Hamburga, ki je izdelovala tudi fotomaterial.

* LEONAR; foto Tine Benedik

Lesen ateljejski ali potovalni fotoaparat z mehom za fotografiranje na steklene plošče 10 x 15 cm, ki jih je bilo treba vložiti v posebne kasete. Ateljejsko uporabo dokazuje tudi stabilno leseno fotografsko stojalo, starejše konstrukcije od samega fotoaparata. Izdelek dunajske firme Herlango, za izdelavo fotografske opreme, ki je bila ustanovljena leta 1917, po združitvi različnih izdelovalcev. Ime je sestavljeno iz priimkov Hrdliczka, (Her), Langer, (lan), Goldman, (go). Zaradi lažje izgovorjave so za črko »H« vrinili še »e«. Zirmanni so ga uporabljali do leta 1970.

* HERLANGO; foto Tine Benedik

Avtorja: Dejan Vončina in Tine Benedik
Vir: Dejan Vončina: Katalog Fotoatelje Jakoba Zirmanna, Postojna, samozaložba, 2013

Prispevek sta napisala: Dejan Vončina in Tine Benedik.

Viri:

  • Dejan Vončina: Katalog Fotoatelje Jakoba Zirmanna, Postojna, samozaložba, 2013

Kraj: Postojna
Datum: 1923 (odprtje ateljeja), 2013 (razstava)
Fotografije: Milan Murovec, Tine Benedik
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: —
Oblika: datoteke

1911 Ljubljana – Gospodična

12. 08. 2023


Slika je iz albuma Jerneja Malovrha. Gospodična na sliki je lepa. Frizuro ima pa prekrasno. Tako izgledajo zdravi, negovani lasje. So naravne barve. Tekom let so jih skrbi in tegobe vsakdanjega življenja prebarvale v sivo. Ima pa umetno skodrane.

več..

1935 Podcerkev – Fantje z velni

11. 08. 2023


Nekoč pred vojno, denimo okoli leta 1935, je na leseno steno fotograf Franc Truden obesil poslikano platno in predenj skrbno stoje in sede razvrstil neznane fante v nedeljskih oblekah, s šopki na prsih – skrajna dva z belima, ostale tri z – najbrž- rdečimi. Tista dva na straneh sta v temnih, diskretno črtastih oblekah, trije v sredini v svetlejših, morda sivih špricanih. In kar je še posebej presenetljivo: vsi imajo enake frizure.

več..

1977/78 Stari trg – 7. c razred

10. 08. 2023

Ti učenci so na predmetni stopnji kar trikrat zamenjali razrednika. V petem razredu jih je vodila Boža Grmek, v šestem in sedmem razredu Milan Batis, v osmem pa jih pospremila do konca Irena Šfiligoj. Vsi trije so bili predmetni učitelji biologije in kemije. Boža in Milan sta na šoli poučevala krajši čas, Irena pa je tu delala do upokojitve.

Slikani so pred staro šolo. Zadaj se dviga Ulaka, v sredini se vidi veličasten spomenik padlim žrtvam NOV.

več..

1846/1933 Lož – Gregor Lah, Špelin iz Loža

9. 08. 2023

Gregor Lah - Špelin

Gregor Lah – Špelin
1846 – 1933

* Gregor Lah Špelin, župan mesta Lož proti koncu devetnajstega stoletja, ko je Lož štel okoli 800 prebivalcev. Povprečno je živelo okoli 10 ljudi v hiši, torej je bilo okoli 80 gospodinjstev.

V rojstnih knjigah se je kot oče svojih otrok z ženo Frančiško Meden iz Begunj pri Cerknici deklariral kot mestnjan in katoličan. Gregor Lah – Špelin je rojen l. 1846, na fotografiji pa, ocenimo, je star pribl. 40 let. Fotografija je torej posneta okoli 1886. V naši družini, kot se spominjam, so o njem govorili zelo spoštljivo.

* Moja prastara mama Frančiška Meden Lah iz Begunj pri Cerknici in moj prastari oče Gregor Lah – hišno ime Špelin

Fotografija, ki je velika in zavzema častno mesto v naši dnevni sobi, kot se je nekoč reklo »ta lepi« sobi, je morala nastati nekje ob koncu devetnajstega stoletja. Gregor Lah je bil letnik 1846, Frančiška 1848, poročila sta se 1868, torej je bil on star 22, ona pa 20 let. Razlika med njima je le 2 leti, a Gregor zgleda bistveno starejši kot Frančiška, z nenavadno fantovsko frizuro za tiste čase. Morda je fotografija posneta ob petindvajsetletnici poroke, torej l. 1893, ali petdesetletnici Gregorja Laha torej l. 1898.

Gregor Lah iz Loža in Frančiška Meden iz Begunj pri Cerknici sta se spoznala takole:

Gregor Lah in Jakob Meden, brat Frančiške Meden, sta bila skupaj na orožnih vajah. V pogovorih je Gregor Lah omenil, da išče punco, Jakob Meden pa da ima eno sestro, Frančiško – Franjo. Spoznala sta se in pozneje poročila v Begunjah. Živela sta v Ložu. Imela sta 6 otrok.

Iz družinskega pripovedovanja vem, da se je Gregorja Laha onikalo, prav tako tudi ženo Frančiško Meden Lah. Pri nas v družini se za očetovega očeta ni reklo ded ali deda ali dedek, ampak Stari oče. Tako je Gregor Lah moj prastari oče, ne pa praded(ek). Prastari oče je persona, njegova beseda »šteje« kot presoja iz življenjskih izkušenj, njegova beseda je racionalna, včasih tudi ostra. Je spoštovanja vreden človek, kar ne velja samo za vnuke, ampak tudi za vse ostale.

Špelini okrog leta 1916

* Prva vrsta: Frančiška Meden, Gregor Lah, v njegovem naročju vnuk (moj oče) Milan Lah, r. 1913, Alojzija Lah (snaha Gregorja Laha) ima v naročju (mojega strica) Franclna Laha, r. 1914.

* Druga vrsta, stojita: Rudolf Lah (r. 1879) sin Gregorja Laha in Frančiške Meden in drugi sin (moj stari oče) Milan Lah (r. 1880).

Očitno je Milanu Lahu mojemu očetu kot prvemu vnuku Gregorja Laha bilo namenjeno nadaljevanje družine in družinske tradicije: predenj so postavili konjička in mu dali »gajžlo« v roke.

Glede na ocenjeno starost otrok, mojega očeta Milana Laha – 3 leta (r. 1913) in strica (r. 1914) je fotografija posneta okoli l. 1916.

Spominjam se, da je moj oče – vnuk Gregorja Laha – pripovedoval, da ga je Gregor Lah enkrat peljal v Ljubljano in je za njega/svojega vnuka v restavraciji na železniški postaji naročil »najboljšo ribo«. Prav enako velja za (pra)staro mamo, ki ni »bila« (pra)babi ali (pra)babica. Tako kot se stari ata onika se tudi stara mama ali »stara mat« onika. Poimenovanje stari oče ali stara mama danes ni več v rabi. Mimogrede, sam razmišljam, da bi se preimenoval v starega očeta za svoje vnuke, ne da bi me onikali.

* Frančiška Meden Lah in Gregor Lah, poročena 60 let – diamantna poroka l. 1928

Za njima na zidu je obešen tepih, kot dekoracija za posebno slavnost. Oba imata enaka pušelčka. Frančiška nosi rokavice. Frančiška pokaže križec, da ima krščanske vrednote. (Na prejšnji sliki na verižici imela srček. Ali je to sprememba vrednot v starosti?) Gregor s ketnco pokaže, da ima v žepu uro; to niti ni izraz neke premožnosti, bolj je izraz neke simbolne »gosposkosti«. »Ketnca« in ura kažeta, da Gregor Lah ima čas pod kontrolo. Pa ne samo čas, ampak lahko bi rekli »življenje«. Ne reče se zastonj, da nekdo vedno ve »koliko je ura«.

* Proslava diamantne poroke 60 let Frančiška Meden in Gregor Lah – prva vrsta, sedita v sredini

Nad njima stoji njun sin Milan Lah in snaha Alojzija Lah, ter drugi sin Rudolf Lah. Med Milanom Lahom in Alojzijo Lah je njun najmlajši otrok Anton Lah (r. 1921). Fant zgoraj desno (s prečo, lasje navzgor) je moj oče Milan Lah, (r. 1913), fant v sredini pred vrati je njegov brat Frančišek Francl Lah (r. 1914).

Skrajno levo pa, mislim, da stoji Anton Kajfež, (drugi) mož Olge Lah na njegovi desni stani (r. 1877) hčere Gregorja Laha in Frančiške Meden.

Pred vrati so bile stopnice, tako da so ostali lahko bili lepo vidni. Fotografija je iz l. 1928.

Spodnja slika prikazuje lokacijo, kjer je slika bila posneta, in sicer na stopnicah pred vhodom v nekdanjo družinsko hišo v Ložu. Hiša je bila požgana avgusta 1942. Danes je na tem mestu spomenik NOB.

* Fotografija je iz zbirke Muzeja novejše zgodovina Slovenije.

* Tako mogočno pa je Špelinova hiša v Ložu izgledala okrog leta 1900, v času Gregorja Laha. Na fotografiji še ni občinske hiše, ki so jo zgradili kasneje. (zbirka Knjižnice Jožeta Udoviča iz Cerknice)

Prispevek je napisal: Marko Lah, avgust 2023

Prispevek je napisal: Marko Lah.

Kraj: Lož
Datum: 1846 – 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Marko Lah, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Skenirano: 24. 3.  in 27. 4. 2023
Oblika: 5 fotografij, 2 datoteki