Preskoči na vsebino

1937 Selšček – Vas s Slivnico v ozadju

19. 11. 2022

Miloš Toni, brez katerega te strani in teh objav ne bi bilo, tukaj zapiše: “Odlična slika. Lahko bi pripravil zelo drobne izreze. Spredaj je Mačkova kovačija, levo Strgulcova hiša. Ljudi bi se dalo prepoznati. Leva (vzpetina) je Medvednica, desna pa Slivnica. Skupina ljudi na sliki se je vzpenjala po grebenu proti Špički. Po sencah sodeč, je bilo pozno popoldne, pozno jeseni ali spomladi.”

več..

1973 Slovenija – Mobilni telefoni

18. 11. 2022

220401 Stareslike Mobilni telefoni

Naš rojak in vizionar Nikola Tesla je že leta 1909 zapisal, da bo moč v prihodnosti prenašati brezžična sporočila po vsem svetu. Predvidel je celo napravo, ki ne bo večja od ročne ure in bo omogočala prenos govora, glasbe in slike širom sveta. Prvi javni telefonski pogovor je bil opravljen 3. aprila 1973. Med sprehodom po New Yorku je Martin Cooper s prototipom mobilnega telefona, imenovanega cegu, poklical vodjo razvoja konkurenčnega podjetja. Prenosni telefon si je želel že od tedaj, ko je videl, da to zmore tudi James Bond v svojem filmu.V Ameriki so prišli prenosni telefoni v uporabo leta 1984. Razvoj mobilnega omrežja v Sloveniji pa se je začel leta 1991, ko je bila ustanovljena družba Mobitel. Aparati so bili težki in strastni požiralci energije. Težave je povzročala tudi nezdružljivost sistemov. Julija 1991 so v Sloveniji priklopili prve naročnike. Cena priključka naj bi bila 99.000 dinarjev (po Markovićevem tečaju 14.130 nemških mark), plačali so »le« osem tisoč mark. Porast mobilne telefonije se je začel leta 1988. Takrat je Mobitel lansiral znamko Mobi. Telefoni so postali cenovno dostopni vsem. Klicanje je bilo omogočeno s predplačniškimi karticami. Najuspešnejša Mobija sta bila Mobireglja (zgoraj na sliki) in Mobičuk. Sledili so še drugi paketi, imenovani po slovenskih pticah: Mobidetel, Mobibelka, Mobikosec. Slike teh ptic so bile tudi na karticah za »polnjenje« mobilnega telefona.

SLIKA 2
Čuk je bil v rumeni ali zeleni barvi in lažji kot reglja. Ravno tako je omogočal dve uri pogovorov. Namenjen je bil mlajšim uporabnikom. Starši so ga lahko zaklenili tako, da je delovalo le devet številk za hitro klicanje.

SLIKA 3
Reglja je imela preprost zeleno-črn zaslon, ki je »zmogel« le dvanajst znakov besedila. Ni imela ure. Nastavljenih je bilo nekaj melodij, ki smo jih znali vsi na pamet. Jaz sem imela naštimano konjenico v napadu. Baterija je v stanju pripravljenosti zdržala 83 ur oziroma naj bi. Zdaj, ko imamo, se moramo pogovarjati. Kakšno stanje pripravljenosti neki! Pogovarjal si se lahko dve uri. Za ene premalo, za druge za cel mesec. V 14 dneh so prodali enajst tisoč paketov reglje in tri tisoč petsto čukov.

Vsi vemo, da moški ostanejo otroci, le igrače so vedno dražje. Tako je bilo z mojim stricem in tako je z mojim sinom. Filozofija genov je res neverjetna. Takoj, ko so se pojavile Mobireglje, sin nujno eno rabi. Skrajni argument je bil, da ga bom lahko vedno poklicala. Kot da sem ga kontrolirala! Šla sva na rakovško pošto in kupila Mobiregljo. Cena paketa je bila 19.900 tolarjev (moja plača je bila 117.238 tolarjev). Sin je bil tudi jamar. Problem je nastal, ko so šli v kakšno jamo, ki se nahaja tam, kjer se parijo volkovi in ni bilo signala.

»Strokovnjaki« so ugotovili, da je to zato, ker ima telefon premalo hercev. Na herce se pa ne spoznam, razen na tiste pri pokru, in nimam pojma, kaj to pomeni oziroma če to dejansko drži. Sklep je bil, da je treba kupiti nov telefon. Ampak ne kar enega, ker takega že imamo. Ne. Treba je bilo iti v Italijo po boljšega in seveda dražjega. Izbral si je lepega, kovinsko modre barve. Ker je sin povedal, zakaj rabi nov telefon (ker star ne »vleče«), je trgovec dejal, da ima ta pa toliko hercev, da bo vlekel tudi v Baški grapi. Kako neki je vedel zanjo? Smo ga kupili. Če bolj natančno povem, ga je vzel sin, plačala pa jaz. V spominu imam številko 80.000. Ne vem pa več, ali je bil toliko lir, ali je imel toliko hercev. Kmalu za tem je nastopil 31. oktober. Kot vsako leto sem peljala mamo na pokopališko turnejo. Ko smo bili le še tri ovinke od tetine hiše, je mama sinu rekla: »Zdaj pa le pokliči teto Olgo, da bo vedela, da prihajamo.« Je klical pa telefon ni delal. Ni bilo signala. Mi se nismo spomnili, da brez oddajnika ne dela, trgovec pa je živel v razviti državi, kjer je bil oddajnik za vsakim vogalom, pa tudi Italija je precej ravna in verjetno ni pomislil, da imamo v Sloveniji le en par oddajnikov.

SLIKA 4
Paket mobireglja je poleg telefona vseboval kartico Sim s telefonsko številko, kodo PIN/PUK, vrednostno kartico za tisoč tolarjev, navodila za uporabo sistema Mobi in telefonskega aparata, polnilnik baterije, zaponko za pas, garancijo, povratnico z vprašalnikom, pogoje poslovanja, certifikat in cenik. Vse to je še nekje doma. Razen telefona in kartic nisem našla. Še ne. Ko je sin dobil nov telefon, sem tole regljo podedovala jaz. Nekoč sem ga nekaj vprašala, kako se naredi. Dejal mi je: »Ne vem, kako si gimnazijo naredila, če še telefonirat’ ne znaš.« Znam, samo na onega starega. Pa še to. On je imel telefon, ko je še v osnovno šolo hodil. Ko smo dobili stacionarne telefone, sem bila jaz že na pol poti do penzije, ko smo dobili mobilne pa že skoraj tam. Nosila sem zataknjenega za pasom, dokler mi ni starejša kolegica-psihologinja rekla, da telefon seva, jaz ga pa nosim pri ledvicah. Potem sem ga nosila v roki in ga ob prvi priliki pozabila na kotličku v WC-ju. Tam ga je našla prav ta sodelavka in mi ga prinesla. Kako smo včasih sploh preživeli brez mobitelov.

SLIKA 5
Da bi reglja lepše izgledala, so bile prednje ploščice na voljo v različnih barvah. Možno je bilo kupiti manjšo anteno in zmogljivejšo baterijo. Potem je prišla Nokia 3310. Telefon je bil uspešnica v svetu in najbolj razširjen telefon v Sloveniji. Prodajati so jih pričeli leta 2000 in do leta 2005 so jih prodali 126 milijonov. Če drugega ne, je bila baterija nadpovprečno zmogljiva. Imel je še druge funkcije, ki jih dotedanji mobiji niso imeli: glasovno izbiranje številk, računalo, opomnik in časovnik. Ko si je sin kupil ta telefon, sem dobila italijanskega. Nokio pa ne dolgo za tem, ki si je nabavil Blackberryja. Nokia je bila res fejst, z menijem za butle in sem takoj zapopadla. Nekega dne je prišel domov od nekod in prvo, kar mi je rekel: »Veš, mati, en gospod Ericsson je živel. Izumil je prenosni telefon. Prenosni se imenuje zato, ker ga lahko nosiš s seboj.« Ja, me je klical, pa se nisem javila, ker sem bila na njivi. Blackberry je bil prvi pametni telefon, s katerim si lahko pošiljal elektronsko pošto. Tudi tega sem dobila, ko si je kupil prvi pametni telefon. Pametnega telefona sem se otepala z vsemi štirimi, dokler se je dalo. Končno me je postavil pred dejstvo, da ga le še jaz nimam in da bom dobila njegovega, ker on rabi novega. Zdaj sva tudi midva s telefonom pametna – vsak po svoje. Če česa nisem znala, je me podučila osemletna vnukinja. Namestila mi je tudi aplikacijo Viber, »da se bova lahko zastonj pogovarjali« in še nekaj drugih aplikacij, ki naj bi jih potrebovala. Kasneje sem porabila cel, dan, da sem pogruntala, kako jih odstraniti in to tudi naredila. Nimava se rada, moj pametni telefon in jaz, nekako pa le peljeva.

SLIKA 6
Na levi je današnja telefonska kartica, na desni pa Mobiregljina. Zmogljivost kartice je obratno sorazmerna z velikostjo.

SLIKA 7
Tako pa sta videti kartici z druge strani.

SLIKA 8
Za potrebe starih slik sem odbrala tri kartice za polnjenje telefonskega računa. Na prvi je belka, majhna ptica iz družine poljskih kur. Kartica z njeno podobo je izšla v nakladi sto tisoč z veljavnostjo do 31. 12. 2001. Naslednja kartica ima podobo kosca. Je ptica selivka iz družine tukalice. Prisoten je tudi na Cerkniškem jezeru. Kartica z njegovo sliko je izšla v nakladi tristo tisoč in je veljala do 31. 12. 2001. Na zadnji kartici je kmečka lastovka, ki jo poznamo prav vsi, saj je prva znanilka pomladi. Nekoč mi je prijateljica reka, da bo kmalu pomlad, ker je pri njih že ena lastovka. »Daj, no«, sem ji dejala, »saj veš, da ena lastovka še ne prinese pomladi«. »Tiho bodi! Kaj pa ona ve!« Kartica z lastovko je veljala do 31. 12. 2000 in izšla v nakladi štirideset tisoč kosov. Vse kartice imajo nominalno vrednost tisoč tolajev. V službi smo imeli eno punco, ki je bila naravna rjavolaska, barvala se je pa na blond. V tem primeru je bilo to upravičeno. Nekoč nam je povedala: »Sem šla na pumpo kupit eno kartico za Mobitel za jurja. Potem sem pa vprašala, koliko stane, so se mi pa vsi smejali.« Bejž, no? Potem smo se ji pa še mi.

SLIKA 9
Na zadnji strani je številka, ki je bila pokrita z zaščitnim premazom, kot na srečkah. Po odstranitvi premaza si se držal navodil pod številko in napolnil telefon z dinarčki za nadaljnjo uporabo.

Viri:
https://www.24ur.com/novice/it/pred-38-leti-opravljen-prvi-klic-z-mobilnim-telefonom.html
https://www.muzej-nz.si/si/1939
https://old.delo.si/20let/zgodbe-dveh-desetletij/reglja-telefon-ki-je-mobiliziral-slovenijo.html
https://colnect.com/sl/phonecards/phonecard/678005-Kme%C4%8Dka_lastovka_Swallow_Hirundo_rustica-Birds-Mobitel-Slovenija
https://colnect.com/sl/phonecards/phonecard/678165-Belka_Rock_Ptarmigan_Lagopus_mutus-Birds-Mobitel-Slovenija
https://colnect.com/sl/phonecards/phonecard/91503-Kosec_Corncrake_Crex_crex-Birds-Mobitel-Slovenija

Kraj: Slovenija
Datum: 1973 (opravljen prvi javni pogovor z mobilcem), 2022
Fotografije: Miloš Toni
Zbirka: telefonske aparate so posodili Janez Turšič, Bojan Štefančič in Ivanka Gantar
Fotografirano: 1. 4. 2022
Oblika: fotografije

1969/1970 Stari trg – 6. b razred

17. 11. 2022

Zvedavi, simpatični, nekateri tudi nezaupljivi otroci na fotografiji so imeli na predmetni stopnji kar tri razredničarke. V 5. b je bila to učiteljica Silva Šepec, v 6. b in v 7. b Inka Trape, v osmem razredu pa sta se paralelki združili v en razred, ker je bil med šolanjem osip prevelik in je ostala v razredu le dobra polovica učencev. Nastala je nova razredna skupnost z novo razredničarko Nado Mercina, ki jih je popeljala do zaključka osnovne šole. Spominska fotografija je nastala na stopnicah pred vhodom v TVD Partizan, kjer so izvajali športne aktivnosti, si krepili telo in duha. Pred njimi je bilo takrat športno igrišče.

več..

1970 Rakek – Steklenička 4711

16. 11. 2022

Na sliki je steklenička kolonjske vode 4711 originalno zapakirana, še nerabljena. V njej je 170 ccm dišave. Ker me je zanimalo, kako pravzaprav diši, sem odprla svojo stekleničko, ki drži 3 mililitre. Enkrat je šel naš direktor službeno v Köln in je tajnici in meni, njeni prijateljici in namestnici, prinesel mali spominek. Je res mali. Zase je verjetno kupil pol litra, saj se je rad polival z dišavami. Najraje s Pitralonom. Ko je odšel drugam, je njegova pisarna še pol leta dišala po borovih vejah. Vonj kolonjske 4711 se mi ne zdi nič posebnega. Spominja na Črno mačko.

več..

1935 Selšček – Trije starci

15. 11. 2022

“Milena, mislim, da je desni tisti, ki je bil na parah v tvojem prispevku,” mi je pomagal urednik, ko je pripravljal sliko. To je res prav mogoče, a ga je težko zanesljivo identificirati. Še vedno pa so mi on in oba druga na sliki popolnoma neznani.

V svoji plemeniti preproščini, osvobojeni vsega nebistvenega, so videti prav svetopisemsko … Trdo preizkušani in zato izkušeni, modri, prekaljeni in zadovoljni, da je mir in nedelja in še celo fotograf je prišel in slikal jih bo … Tak hec! A Peter Naglič je dobro vedel, kaj dela – spet enkrat je otel pozabi neponovljiv trenutek, kakršnega ne bo več in tri značilne notranjske očake – kakršnih tudi že davno ni več.

več..

Cerknica 1975/76 – 8. b razred

14. 11. 2022

Ob koncu šolskega leta 1975/76 se je takole slikal številčni 8. b razred pred osnovno šolo v Cerknici. V svoji sredini imajo razredničarko Jožico Kovačič. Na sliki je kar 34 učencev, ki so pred življenjsko prelomnico. Poraja se težko vprašanje, kam naj gredo po uspešno zaključeni osnovni šoli. Nekateri komaj čakajo, da zapustijo domače okolje, da gredo v svet, kjer jih ne bo stalno nekdo nadziral. Pa bo res tako? Spet drugi s strahom zrejo v prihodnost, saj še ne bi šli radi od doma. Pa vendar se je treba prepustiti toku življenja. In zato lahko čez leta s ponosom pogledaš nazaj in si rečeš: “Uspelo mi je!”

več..

1959 Slivice – Gospodarica sredi njive pšenice

13. 11. 2022

Lucija Perko se je ponosno postavila pred objektiv sredi pšenice na njivi Pri šrangah. Tovrstna pšenica je bila v tistem času nekaj novega – če se prav spomnim so rekli, da je amerikanska, običajno so takrat sejali resasto pšenico. Pšenica je zrasla kar visoko, segala ji je skoraj do podpazduhe, pa moja mama ni bila prav majhne rasti. Pšenica se že bliža zrelosti, kmalu bo na vrsti žetev.

Še nekaj je bilo povezano z žitnimi polji, kar danes pogrešam na že tako redkih njivah s pšenico, to je bil mak. Takole pravi Oton Župančič:

Mak, mak, mak sredi polja kima,
mak, mak, mak rdečo kapo ima.

več..

1970 Rakek – Brut

12. 11. 2022

Brut je blagovna znamka moške negovalne kozmetike, ki jo je leta 1964 začelo izdelovati podjetje Fabergé. V Slovenijo ga je uvažalo podjetje Unilever v Ljubljani. Imelo pa je podružnice tudi v ostalih jugoslovanskih republikah. Na sliki je dezodorant. V času množičnih romanj v Trst so fantje tam kupovali predvsem parfum Brut 33. Prodajati so ga pričeli leta 1968. Vseboval je le še 33 % dišav prvotnega izdelka. Zaradi lažje dostopnosti, glede na ceno, so začeli uporabljati plastične stekleničke. V oglasih so ga/ga imenujejo »bistvo človeka«, v Ameriki pa ga prodajajo kot tradicionalno moško moč.

več..

1952 Kampor – Pri Marijinem grobu

11. 11. 2022

Kako sklepanje ob starih slikah včasih ubira bližnjice! “Tudi nekdo od sorodnikov Petra Nagliča je umrl na Rabu,” je bila prva misel ob tej sliki dveh žena na pokopališču v Kamporju na otoku Rabu ob grobu, s šopkom cvetja, ki ima tablico z napisom N34, Naglić Maria. Vendar se je takoj postavilo vprašanje, kdo je bila Marija Naglić in kako to, da se je znašla na Rabu, saj je domnevni sorodnik, fotograf Peter Naglič doma iz krajev, ki so bili med drugo svetovno vojno v nemški okupacijski coni, v taborišče na Rabu pa so ljudi iz takratne Ljubljanske pokrajine internirali izključno Italijani …

Pomagal mi je g. Slavko Malnar iz Tršća na Hrvaškem, tudi sam preživeli otrok iz koncentracijskega taborišča na Rabu, ki med drugim vse življenje ozavešča ljudi o tem, kaj je v resnici pomenil Rab. Napisal je več zgodovinskih in narodopisnih knjig, med njimi pa nadvse pretresljiva pričevanja in spomine na Rab z naslovom Izgubljeno djetinjstvo.

več..

1912 Cerknica – Broška, peča, ovratna ruta in kiti

10. 11. 2022

221016 Stareslike Marija Caserman

Marija Caserman
Stareslike.cerknica.org
16. 10. 2022

Slika 1
Marija Caserman, rojena Ipavec (1879-1932). O njej in njeni družini smo že pisali, vendar bi si želeli v tem prispevku osredotočiti na stvari, ki jih je nekoč posedovala in so se ohranile. Marija si je za fotografiranje pod ovratnik pripela broško, ki si jo bomo danes podrobneje ogledali.

Slika 2
Skupinska fotografija Ipavčih, kot se je reklo po domače, je nastala pred 110 leti. Podatki o osebah na sliki je na hrbtno stran lepo zapisala Ivankina hčerka Lojzka.

Broška

Slika 3
Broška je velika 4 cm, široka 2,5 cm. Osrednji del zavzema cvet planike, umetelno ozaljšan s pestičem in prašniki. Pod njo sta dva lipova lista, med njima je vitica vinske trte. Vsi trije so tudi slovenski simboli, kar priča o narodni zavednosti Ipavčih.

Planika velja za slovenski narodni simbol, je tudi simbol alpinizma in razgibane lepote v Alpah in Karpatih.

Lipov list predstavlja lipovo drevo, ki je za Slovence sveto. Lipa sredi vasi je bila središče vsega političnega in kulturnega življenja. V času turških vpadov, so zasadili lipo tam, kjer so Turke premagali (drevo zmage). Ljudsko izročilo postavlja lipo na osrednje mesto, z njo so povezani kralj Matjaž, Martin Krpan … V Karantaniji je prvič upodobljeno lipovo drevo že v 10. stoletju.

Lipa je bila središče vaškega življenja. Naši predniki so jo zasajali na vaških trgih. Pred njo so se ljudje zbirali, pogovarjali, odločali, pa tudi pravdali. Prav zaradi tega je simbol miru in prijateljstva.

Vitica je simbol življenjske energije in odraz zdrave rasti.

Slika 4
Detajlov broške s prostim očesom niti ne opazimo. Dobro narejena fotografija in povečava nas popelje v skrivnosti detajlov.

Peča

Slika 5
Peča je velika 104 x 104 cm. Izvezena z raznimi motivi, med katerimi izstopajo peterokrake cvetlice, morda spet planike. Rob je bogato okrašen s čipkami.

Peča je žensko ljudsko naglavno pokrivalo, značilno predvsem za Kranjsko. Prvič jo omenja furlanski zgodovinar Francesco di Toppo, ki je leta 1334 zapisal: »Žene s Kranjskega so nosile na glavi belo strnjeno ruto, ki je visela doli po hrbtu in del tega zakrivala«. Po obisku Notranjske jo omenja tudi Valvasor, ki jo imenuje »die Petchen«. Ženske so jo nosile ob svečanih dogodkih, cerkvenih ali posvetnih. Iz slovenske zgodovine jo izrine težnja po modernizaciji narodne noše v začetku 20. stoletja, ki je takrat potekala pod zanimivim imenom »slovenske dečve«.
Slike 6

Ovratna ruta

Slika 7
Ruta je velika 80 x 80 cm in se ni uporabljala kot naglavno pokrivalo, ampak okoli vratu kot del slovenske narodne noše. Ruto si je dekle nadelo okoli vratu, poveznilo preko ramen, spredaj je bila speta z okrasno broško.

Slike 8
Živobarvno blago je izvezeno s cvetličnimi listnimi motivi. Rob ima dodane okrasne resice.

Kiti

Slike 9
Kiti sta pripadali Mariji Caserman, ki je preminula po dolgi bolezni leta 1932. Vsaka kita je dolga 35 cm. Zakaj so spravili njene lase, mi ni znano. Lasje so si bile vedno simbol moči, morda so na ta način želeli, da je del moči preminule ostal z njimi. Lasje so prepleteni v kiti, na vrhu prešiti s črnimi trakovi.

Lasje so imeli v človeški zgodovini veliko pomenov. Tako so imele na primer neveste spleteni dve kiti, ena je bila za njo in ena za moža. Verjeli so, da so ženski lasje izvor življenjske moči, modrosti in energije. Da bi poudarile to moč, so svoje kite okraševale z barvnimi trakovi in tako še dodale magično moč.

Obratno, odstranjevanje las pomeni odstranjevanje identitete, kjer se »jaz« spremeni v «mi«. Tako se zgodi, ko nabornik pride k frizerju kot civilist, odide pa kot vojak.

Slika 10
Kito sestavljajo lepi rjavi lasje, med katerimi je le nekaj sivih. Marija je umrla v 53. letu starosti.

Literatura:

Kraj: Cerknica
Datum: okoli 1912
Avtor: neznan, fotografije predmetov Miloš Toni
Zbirka: Matjaž Žnidaršič
Skenirano: 9. 1. 2022
Oblika: fotografija