1966 Novi Kot – Šmerinov Slave s svojimi otroki

Šmerinov Slave, tako smo ga klicali, ker se pri hiši po domače reče pri Šmerinovih, se je poleti leta 1966 nedaleč od hiše ponosno postavil pred objektiv s svojimi otroki. Bila je nedelja. Ne vem, ali so se odpravljali v gozd, ali so samo pozirali hišnemu prijatelju in daljnemu sorodniku, Alojzu Mikliču, ki je aparat vedno nosil s seboj, da bi jim ostal spomin na otroška leta, kako so očetu pomagali vlačiti hlode iz gozda. Bolj možna je druga predpostavka, ker so vsi čisti, nobenega blata ni videti in majčke so snežno bele.
1932 Dane – V Francijo, na tuje

Fotografijo neznanega avtorja je posodil Anton Kandare iz Starega trga, prihaja pa iz Dan in vsi fantje na njej naj bi bili od tam. Petindvajset jih je, kar je ogromno za vas, ki šteje komaj kakih štirideset hiš z zaselkoma Škrilje in Klance vred. Vseh fantov (ali moških?) v sami vasi Dane pa naj bi bilo petinštirideset.
1935 Pekel – Razgledi po soteski (4)
1935 Pekel – Razgledi po soteski (3)

Po stopnicah se povzpnemo do razgledne ploščadi ob vznožju tretjega slapa. Imenujejo ga tudi Kozjak zaradi gamsove silhuete na skali poleg slapa. Visok je 18 metrov. Najprej drsi po žlebu, ki se nato prevesi tako, da voda pada 14 metrov do prečne razpoke in nato še 4 metre do tolmuna. Od tu je lepo videti železno silhueto gamsa na drugi strani soteske.
Nova vas 1967/68 – 2. razred
1935 Pekel – Razgledi po soteski (2)
1935 Pekel – Razgledi po soteski (1)

V Pekel se lahko podamo peš ali z avtomobilom. S slednjim prav povsod ne bo šlo. Od Gostišča Pekel krenemo mimo Brancelj-Koširjevega mlina čez brv. Ob vstopu v sotesko stoji lesena skulptura peklenščka, ki kraljuje nad Peklom in peklom, v katerega sicer vodi daljša, a zanesljiva pot, če se le malo potrudimo. Po par sto metrih ponovno prečkamo strugo Borovniščice. Kraj se imenuje Galerija. Na desni vidimo lomljenje dolomita v ravnih ploskvah.
1945 Brežice – Predmeti iz zapuščine Vinka Bavca
1946 Beograd – Tito, popravljena fotografija
1959 Zaječar – Pri vojakih

Ko je Jože Sterle s Škrilj od marca leta 1959 naprej dolgih 21 mesecev služil vojaški rok, je precejšen del tega preživel ob tromeji Jugoslavije, Bolgarije in Romunije. Njegova “baza” je bila v Zaječarju, njegova dolžnost pa delo osebnega šoferja podpolkovnika Milorada V. iz Valjeva, ki ga je po obširnem teritoriju med Knjaževcem, Zaječarjem in Negotinom prevažal v ameriškem jeepu.






