1956 Lopar – Taborjenje ob Rajski plaži (1)
Po kosilu počivamo v prijetni senci borovega gozda na vzpetini ob Rajski plaži v neposredni bližini naselja Lopar na otoku Rabu, kjer smo se utaborili. Poleti leta 1956 nas je posnel moj stric Jaroslav Franke, brat moje matere. Na fotografiji smo skoraj vsi, manjka le Jaroslavov in Verin sinček, in seveda avtor posnetka: od leve proti desni sedi na otroškem vozičku teta Vera, žena avtorja posnetka, zraven stoji moj oče Marjan; na klopi -deski sedi moja moravska babica Emilija, poleg nje pa moja mati Mira in jaz. Moj notranjski ded Janez sedi na zložljivem stolu. Ni kaj reči, bili smo kar pisana druščina od treh do oseminšestdeset let.
več..
Cerknica 1969/70 – 2. a razred
Pisalo se je šolsko leto 1969/70 in učenci 2.a razreda so se veselo razporedili na pripravljenem prostoru za slikanje. Na dan slikanja je v šoli vladalo eno samo pričakovanje na trenutek, kdaj bo razred dobil zeleno luč za slikanje. Vse je potekalo po ustaljenem sistemu. Stoli so že čakali, fotograf pripravljen. Sledila je klasična razporeditev. Dekleta in učenci nižje rasti spredaj, fantje in višji učenci zadaj. Po možnosti še najboljši prijatelji skupaj. Nato pa nasmeh in že se je vse skupaj zaključilo. Kratko, ampak sladko. In tako razred za razredom. Ob svojih učencih je bila vedno tudi njihova razredničarka. Tokrat je bila to Stanka Knez.
1960 Fara – Zvonik farne cerkve
Župnija Bloke je zelo stara. Kot samostojen vikariat se je iz pražupnije Stari trg izločila še pred letom 1332, že leta 1366 pa je bila samostojna župnija. Še dolgo po ustanovitvi je obsegala vse ozemlje današnjih župnij Loški Potok, Sveta Trojica in Sveti Vid nad Cerknico. Po vrsti so te župnije postajale samostojni vikariati oziroma lokalije, leta 1666 Loški Potok, 1754 Sveti Vid in 1808 Sveta Trojica. Kot popolnoma samostojne župnije so nastale v poznejših letih. Najstarejše podružnice bloške župnije Sv. Mihaela so omenjene leta 1422 podružnica Sv. Filipa in Jakoba v Ravnah, nato so sledile podružnice Sv. Nikolaja na Hudem Vrhu, Sv. Antona Padovanskega v Metuljah in Sv. Janeza Krstnika na Studenem. Nato so sledile še ostale podružnice. Danes sta v bloški občini župniji Sv. Trojica in Bloke – Fara z enim župnijskim upraviteljem, ki ima ponovno na skrbi tudi faro Sv. Vid.
1908 Planina – Malni
Za zmeraj mlinar je odšel
in stari mlin je onemel,
se mlinski kamen ne vrti,
le voda kot poprej šumi. *
1902 Rakek – Vlačugarica se iztira iz občine
Iz zapisnika 5. 3. 1902:
Gosp. odbornik župnik Regen Jožef predlaga da se naj vlačugarica M. R. ( dajmo le inicialke) izstira iz občine. Predlog enoglasno sprejet, ter se naroča županstvu vse potrebno nastopiti da se stvar izvrši, zaprosi naj županstvo pri c. kr. okr. glavarstvu orožniško pomoč.
Gospod župnik je imel iz zaupnih virov gotovo veliko informacij o tej nesrečni vlačugarici.
1966 Bileća – Šola za rezervne pehotne oficirje
Na sliki stoji prvi z desne Aleksander Kovač, prvi z desne pa čepi Mitja iz Mengša. Rdeča hiša na Rakeku je prispevala dva Bilećanca, saj je poleg Aleksandra Kovača tedaj iz nje šel služit vojsko tudi Tone Urbas. Poleg njiju so v sloviti šoli za rezervne pehotne oficirje služili vojaški rok med drugimi tudi Rakovčani Edo Lenarčič, Jože Arko, Bojan Smodila, Janez Štritof, pa Mihajlo Mišič z Unca, Franc Levec in Branko Troha iz Loške doline, Jože Truden z Gornjega jezera in številni drugi. V vsem času skupaj približno 6500 Slovencev. Izkušnje iz te šole so bile zelo koristne za pripadnike naše teritorialne obrambe. Tako imata Aleksander Kovač in Tone Urbas čin majorja, Edo Lenarčič pa čin stotnika v rezervi. V osamosvojitveni vojni je večina poveljniškega kadra izhajala iz šolanja v Bileći.
1938 Gornje Jezero – Razglednica iz Francije
Ostanki odtrgane znamke dajo slutiti, da je kartica prispela iz Francije, pa tudi natisnjen napis (založnika?) na hrbtni strani temu pritrjuje: H. Brunot, 17, rue Alph.-Daudet, Paris 14…
Najprej me je ob pogledu nanjo presunil pogled na polje enakih križev, kjer vsak pomeni ubitega ali umrlega vojaka. Niti približno nisem mogla ugotoviti, kje se nahaja ta spomenik nepojmljive strahote človeške razdiralnosti, eden od mnogih. Lahko bi bil tudi pri nas v Logu pod Mangartom, na primer.
Potem sem skušala prebrati sporočilo na razglednici in v njem našla imena, ki se posredno tičejo tudi mene, nikakor pa mi ni uspelo uganiti, kaj so ti naši ljudje počeli v tem francoskem kraju, ki mu še imena ne morem ugotoviti. Še najbolj verjetno se zdi, da so šli tja s trebuhom za kruhom, iz besedila pa pronica prikrito domotožje, ki tudi ob pogledu iz takšne časovne oddaljenosti ni obledelo.
1954 Rakek – Avtošped
Pred nekdanjo rakovško telovadnico je del voznega parka in delavcev podjetja Avtošped. Leta 1961 (za ostala leta ni podatkov) je imelo 13 tovornih vozil in tri prikolice. Prepeljali so 37 ton blaga in tako napravili 415 kilometrov poti. Podobno sliko je že objavil gospod Miro Juvančič le da so bili tam na sliki le delavci podjetja.
Grahovo 1970/71 – Dekleta 8. razreda
Slika deklet iz 8. razreda leta 1971 v Grahovem. Slikane pred spomenikom žrtvam NOB, pred svojo šolo. Slika je nastala v sklopu vsakoletnega spominskega slikanja razredov na šoli. Očitno so si dekleta zaželela ob klasični skupinski sliki še solo, žensko sliko. In fotograf Jože Žnidaršič se ni pustil prositi in že so bile v škatlici. Lepo je videti sošolke in dobre prijateljice skupaj. Kdaj se bomo še lahko takole skupaj slikale? Verjetno so že razmišljale o odhodu v srednje šole, kako se bodo vključile v novo okolje, ali bodo znale navezati stike in si pridobiti nove prijateljice, ali se bodo pogrešale … Veliko neodgovorjenih vprašanj se jim je podilo po glavi. Vsaka lepa stvar enkrat mine in pusti za seboj spomine. Če pa poleg spominov ostane še slika, je spomine veliko lažje obuditi. Prijateljice za vedno!
1957/58 Bloke, Rodik – Spričevali
Z ženo Ireno nama je ob ne vem katerem listanju najine Prve čitanke pogovor zašel na najin 1. razred osnovne šole v šolskem letu 1957/58. Spomnila sva se predmetov, učiteljic, takratnega poteka pouka v različnih krajih in šolah. Ob koncu najinega prvega razreda je bilo osnovno šolstvo ponovno reorganizirano in ugotovila sva, da se to pozna tudi v najinih spričevalih. Osnovno šolstvo je bilo po drugi svetovni vojni, tako kot vsa druga področja, deležno velikih sprememb, zavračanja vsega starega in prilagojeno novi družbeni stvarnosti. Zmeda je bila velika, mladi ljudje pa smo bili primeren material za pričetek vzgoje novega rodu.
Stare slike 