1957/58 Bloke, Rodik – Spričevali

Z ženo Ireno nama je ob ne vem katerem listanju najine Prve čitanke pogovor zašel na najin 1. razred osnovne šole v šolskem letu 1957/58. Spomnila sva se predmetov, učiteljic, takratnega poteka pouka v različnih krajih in šolah. Ob koncu najinega prvega razreda je bilo osnovno šolstvo ponovno reorganizirano in ugotovila sva, da se to pozna tudi v najinih spričevalih. Osnovno šolstvo je bilo po drugi svetovni vojni, tako kot vsa druga področja, deležno velikih sprememb, zavračanja vsega starega in prilagojeno novi družbeni stvarnosti. Zmeda je bila velika, mladi ljudje pa smo bili primeren material za pričetek vzgoje novega rodu.

Takoj po vojni je bilo osnovno šolanje neenotno organizirano, prilagojeno krajevnim razmeram, razpoložljivim kadrom, prostorom in materialnim pogojem. S šolskim letom 1947/48 je bila uvedena za celo državo Jugoslavijo enotna sedemletna osnovna šola. Sestavljena je bila iz 4. razredov nižje osnovne šole ter treh višjih razredov osnovne šole. Ob tem je bila dodatno uvedena tudi 4-letna nižja gimnazija. Za večino jugoslovanskih republik je bil ta zakon pozitivna sprememba, za Slovenijo pa je pomenil nazadovanje, saj je bila v bivši Dravski banovini že pred vojno uvedena osemletka. Osnovna šola v Novi vasi je uvedla ves opisani sistem, Osnovna šola v Rodiku pa je bila le nižja osnovna šola s štirimi razredi, v višje razrede ali nižjo gimnazijo pa so učenci hodili v Hrpelje – Kozina ali v Divačo. V tistih časih je bilo ponavljanje razredov pogosto in kar nekaj učencev in učenk ni prestopilo praga višjih razredov, saj so šolanje končali že na nižji stopnji.

S šolskim letom 1958/59, torej v najinem drugem razredu, je bila uvedena enotna osemletna osnovna šola, ki je prinesla enotnost na osnovni stopnji šolanja. Diferenciacija je sledila po 15. letu starosti. Prej zahtevnejše nižje gimnazije so bile ukinjene, možnost vpisa v srednje šole so bile izenačene za vse, ki so končali osemletko.

V Osnovni šoli Rodik so imeli ob koncu šolskega leta 1957/58 na zalogi še stare knjižice spričeval. V spričevalu Irene je tako na prvi strani vpisana rubrika: Leto in kraj prvega vstopa: v Osnovno šolo; v Gimnazijo. Kot okraj je naveden Koper, Ljudska republika Slovenija (LRS). Občina ni navedena. V njenem spričevalu so še po starem imenovani predmeti, kot so: prirodopis, risanje, ročna dela in petje.

V mojem spričevalu, ki je bilo izpolnjeno istočasno, pa je na uvodni strani vpisana rubrika: Leto in kraj prvega vstopa v šolo. Kot okraj je navedena Ljubljana in občina Cerknica. Žig na isti strani pa vsebuje: Ljudska republika Slovenija, Osnovna šola Nova vas – Bloke, Okraj Postojna. Žig so zamenjali šele naslednje leto. Imena predmetov so v mojem spričevalu že spremenjena in se imenujejo: spoznavanje prirode in družbe, likovni pouk, tehnični pouk in glasbeni pouk. Ne vem, če nas je učiteljica Jolanda Udovič v Novi vasi učila kaj drugega kot Marica Ban v Rodiku. Razlike v predmetniku in poimenovanju predmetov so se med šolami vlekle do konca najine osnovne šole.

Oba sva prvi razred končala z odličnim uspehom in začela drugi razred šole, ki se je že imenovala osemletka. Pri nas na Blokah je že v drugem razredu v žigu okraj Postojna nadomestila občina Cerknica, pri Ireni pa je sprememba prišla šele, ko je v petem razredu pričela šolanje v Divači. Okraj Koper je v žigu nadomestila občina Sežana. Oba sva končala osnovno šolo v SFRJ. Osemletno šolanje je tako ostalo do uvedbe devetletke, ki se je začela uvajati v letu 1999. Z devetletko so učenci vstopili v šolo s šestimi leti, uvedene so triade, spremenili so se predmeti, ocenjevanje itd.

Ob spremembah v času najinega šolanja še zanimivo strokovno utemeljevanje o slabostih gimnazijskega izobraževanja, ki ga je ob uvedbi enotne osnovne šole podal takratni jugoslovanski strokovnjak Milivoje Urošević: Gimnazija je tipično buržoazna šola. Dijaki gimnazij so postavljeni v nenaravne pogoje življenja, saj ne vidijo praktičnih sadov svojega učenja. Zato so nagnjeni k hinavščini, prilizovanju in varanju. Moralna vzgoja takih šol je sumljiva. Gimnazijci žive od vsega začetka v breme skupnosti.

Morda bi našli kakšno primerjavo v današnjih diskusijah o smereh izobraževanja.

Še zanimivost: Na prvi strani mojega spričevala je napisan moj priimek Mazij. Oče se v rubriki podpis staršev ali skrbnikov ni nikoli podpisal s tem priimkom, ampak vedno Mazi. Kaj hočemo, zmedo so povzročili župniki sredi 19. stoletja ob prehodu iz pisanja v gotici v pisanje latinice. Ne vem, kateri priimek je bil prej. Na koncu je tudi oče umrl s priimkom Mazij.

Viri:

• Wikipedia

Kraj: Bloke, Rodik
Datum: 1957/58
Avtor: Jolanda Udovič – Lah, Marica Ban, učiteljici
Zbirka: Alojz Mazij, Irena Mazij roj. Počkaj
Skenirano: 18. 3. 2021
Oblika: 2 dokumenta