Preskoči na vsebino

1979 Rakek – Dojc na železniški postaji

10. 11. 2023

Legendarni dojc, TAM 4500 na železniški postaji Rakek. Bil je v lasti rakovškega prevoznika Antona Ravšlja, ki je z njim prepeljal na stotine ton tovora, med drugim tudi klaftre. Fotografija prikazuje še skrajno neurejene površine na tovornem delu postaje, kjer so bila blatna jezera in vsa nesnaga, ki je padala na tla med pretovarjanjem tovora.

več..

1943/44 Slovenija – Partizanski fotograf in zdravnik Janez Milčinski – Peter

9. 11. 2023

Partizanski fotograf in zdravnik Janez Milčinski – Peter
Stareslike, oktober 2023* Janez Milčinski, avtoportret, Kočevski Rog 1944 -1945.

Dr. Janez Milčinski – Peter je eden vidnejših partizanskih zdravnikov in fotografov med drugo svetovno vojno med leti 1943 in 1945. Naš namen ga je predstaviti predvsem kot partizanskega fotografa. Bil je prvi, ki je v partizanskih bolnišnicah fotografiral življenje ranjencev in bolnišničnega osebja. Kljub strogi konspiraciji v bolnišnicah v Kočevskem Rogu njegov fotografski opus presenetljivo obsega čez tisoč fotografskih dokumentov. Kvalitetno ostrino mu je omogočala prav njegova Leica. Zato ni čudno, da so ob pogledu na njegove fotografije večkrat mislili, da jih je posnel znani slovenski umetnik Božidar Jakac. Pri reinventarizaciji njegovega medvojnega fotografskega opusa pred nekaj leti so v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije »odkrili« za medvojni čas kar nekaj njegovih barvnih diapozitivov, ki se nanašajo predvsem na ranjence, bolnišnično osebje in motiva žumberške pokrajine. Kar daje njegovemu medvojnemu fotografskemu delovanju še dodatno težo.

V osemdesetih letih 20. stoletja sem takrat kot kustos dokumentalist v Fototeki Muzeja novejše zgodovine imel priložnost spoznati dr. Janeza Milčinskega. Večkrat sem pripravil izbor njegovih fotografij za črno-bele diase, ki so dopolnjevali njegova predavanja o partizanskem zdravstvu v Sloveniji. Zanimivo, da ni omenil svojih medvojnih barvnih diapozitivov, verjetno zato, ker je takrat prevladovala še črno-bela tehnika fotografij. Z dr. Janezom Milčinskim sva vzorno sodelovala vse do njegove smrti 28. Junija 1993 v Ljubljani. Med ostalim je muzeju poleg leica filmov poklonil orožje, ki ga je imel v partizanih in pa Titovo posmrtno masko. V spominu ga bom ohranil kot dostopnega prijaznega človeka, velikega humanista s smislom za humor in kot izjemnega partizanskega fotografa, ki se je vseskozi zavedal pomena dokumentarnih posnetkov za slovensko zgodovino.

Dr. Janez Milčinski, fotoamater, doktor prava, medicine in akademik; eden izmed štirih otrok kasacijskega sodnika, advokata in pisatelja Frana Milčinskega. Kot zanimivost naj napišemo, da se je njegov oče Fran Milčinski, pravnik, slovenski pisatelj, humorist in dramatik, rodil 3. decembra 1867, v Ložu, Loška dolina na Notranjskem. Umrl je 24. oktobra 1932, v Ljubljani. Šolal se je v Ljubljani, kamor se je družina preselila. Po končani gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga tudi uspešno končal. Služboval je v Ljubljani in številnih krajih po Sloveniji, še najdalj pa v Idriji. Literarno delo Frana Milčinskega obsega pravljice, dramska dela in pa predvsem humoristične in satirične črtice in povesti. V zadnjo kategorijo sodi tudi vsem znana knjiga Butalci. To so smešne in poučne zgodbe o Butalcih, ki jim nič ne manjka, razen pameti. V času, ko je bil v Ljubljani sodnik za mladinsko prestopništvo, je napisal vzgojno povest Ptički brez gnezda.

Janez Milčinski se je rodil v Ljubljani 3. maja 1913. Po gimnaziji je šel na Ljubljansko univerzo študirat pravo, pozneje pa se je vpisal še na medicino. Kot stažist je šel na Patološko – anatomski inštitut, kamor ga je napotil dr. Lavrič. Tu se je čedalje bolj zavedal pomena dokumentacijske fotografije, ki je dopolnjevala njegovo delo. Hotel se je posvetiti kirurgiji v Ljubljanski bolnišnici, kjer ga je leta 1941 tudi doletela vojna vihra. Že v prvih mesecih okupacije je navezal stike z zdravniki in bolničarji, ki so začeli delati za Osvobodilno fronto.

Dr. Janez Milčinski se je sredi julija 1943 pridružil roškim bolnišnicam, zaradi načela konspirativnosti fotoaparata ni prinesel s seboj. Štirinajst dni kasneje so mu ga s pošiljko sanitetnega materiala poslali iz Ljubljane. Dr. Pavel Lunaček in dr. Franc Novak, ki sta vodila partizansko sanitetno službo, sta bila do fotografiranja v bolnišnici sprva zadržana. Popustila sta, ker sta se zavedala pomembnosti dokumentacije o partizanskem zdravstvu po koncu vojne.

* Portret Olge Vipotnik ob kapitulaciji italijanske vojske v Novem mestu septembra 1943

* Prenos ranjenca v bolnišnice v Kočevskem rogu, pomlad, 1944

V roških bolnišnicah in njihovi okolici je dr. Janez Milčinski – Peter posnel čez štiristo fotografij. Največ posnetkov se nanaša na bolnišnico Zgornji Hrastnik z okolico, kjer je konec leta 1943 prišel za upravnika in zdravnika. Pod njegovim vodstvom so bolnišnico razširili in dodatno opremili za zahtevne kirurške operacije. Ob raznolikem delovanju in življenju v roških bolnišnicah primernih motivov ni bilo težko najti.

* Dr. Janez Milčinski in medicinka Marija Jeras pri operaciji, Zgornji Hrastnik, 1944

* Ranjenci se sončijo, Kočevski rog, 1944.

* Partizanska poroka; dr. Pavel Lunaček – Igor in njegova žena, 1944

* Notranjost barake za ranjence v bolnišnici Ajdovec, Kočevski rog, 1944. MNZS

* 7. Levo Rusinja Tamara Buškova in medicinka Marija Jeras, Zgornji Hrastnik, Kočevski rog, poleti 1944.

* Osebje bolnišnice Vinica, Kočevski rog, 1944

* Portret lažje ranjene bolnice, baraka Pesjak, Zgornji Hrastnik, 1944. MNZS

Milčinski je fotografiral partizane v postojankah, utrujene borce, izmučene obraze ranjencev, operacije in najrazličnejše bolnišnične objekte, včasih pa tudi lirične motive iz narave. Posnel je pogorišče roške partizanske bolnišnice Daleč hrib, ki so jo v ofenzivi avgusta 1942 požgali italijanski vojaki, dolinsko bolnišnico Novi Tabor, kjer so ranjence prevezovali kar v skednju, komandanta brigade, ki je moral brzostrelko zamenjati z opornicami, evakuacijsko bazo v Srednji vasi pri Črmošnjicah, kjer so ranjenci čakali tovornjake, oddelek za pljučno tuberkulozo na Planini, bolnišnice Lesen kamen, Zgornji Hrastnik, Spodnji Hrastnik, Jelendol, Jelenbreg ipd. Milčinski, ki ga je z maloštevilnimi filmi, ki jih je tudi sam razvijal, zalagal njegov bivši pacient France Cerar, je s svojo preprosto Leico vestno dokumentiral vsakdanje tegobe ranjencev ter požrtvovalno delo zdravnikov in osebja, ki so glede na skromne pogoje zdravljenja dosegali velike uspehe. Fotodokumentiral je tudi zelo pomembno pridobitev partizanskega zdravstva – operacijsko barako, imenovano aseptika, kjer so operirali težke ranjence. Aseptika je bila v partizanskih bolnicah edini prostor, kjer so operirali v skladu z ustreznimi higienskimi kriteriji in tako zmanjševali možnost okužb. Septembra 1943, v obdobju med odhodom italijanskih in prihodom nemških okupacijskih sil, je Milčinski posnel serijo portretov partizanskih zdravnikov, bolnišničnega osebja in ranjencev v Kočevskem Rogu. Zaradi kvalitete in vsebinske zaokroženosti sodi cikel v sam vrh slovenske portretne fotografije.

* Osebje partizanske bolnice Zgornji Hrastnik, Kočevski Rog, 1944. Z leve zavezniški pilot, Marija Jeras, spredaj Tamara Buškova

* Dr. Janez Milčinski – Peter in njegova žena Marija Jeras, 1944

* Jaka Avšič, partizanski komandant, Kočevski Rog, 1. september 1943

* Metod Mikuž, verski referent, Kočevski Rog,1. september 1943

* Vodja bolnice Stari Log dr. Marijan Južnič – Niko, 1. september 1943

* Vodja bolnice Vinica dr. Miro Gerbec, 1. september 1943

* Vodja rekovaliscentnega oddelka medicinka Marta Šavelj, 1. september 1943

* Ranjenci čakajo na evakuacijo, Srednja vas pri Črmošnjicah, poleti 1944

Zavedal se je pomena neponovljivih fotografskih dokumentov časa in okolja ter njihove neprecenljive vrednosti za zgodovino: »Te dokumente nimamo pravice skrivati zase, ker niso ne moji in ne vaši, temveč last nas vseh, saj kažejo na veličastnost narodnoosvobodilnega boja.«

Izstopajo pa tudi motivi pokrajin, prenosa ranjencev, partizanskih kolon, kulturnih mitingov, požganih zaselkov, grobov, šolanja medicinskega osebja, medicinskih pripomočkov. Večina njegovih portretov je vedrih, nasmejanih ne glede na težke vojne razmere; na ta način Milčinski kaže njihov optimizem in željo po boljšem življenju in osvoboditvi. Zanj je značilen psihološki in celostni pristop do portretirancev, katerih oblačila razkrivajo hkrati dobršen del njihove tedanje oblačilne kulture.

* Pokrajina s pokopališčem, Žumberak 1944

* Zamaskiran član partizanske izvidnice, 1944

* Predavanje dr. Milčinskega, Sanitetna šola VII. korpusa. Žumberak, Dučići, december 1944

* Kolona ranjencev, bolnikov in invalidov na poti v Zadar marca 1945

* Pogled na porušeni Zadar po bombardiranju, februar, 1945. MNZS

Višek tehničnega razvoja partizanske fotografije so prav njegovi barvni diapozitivi njegovih sodelavcev in okolja, v katerem so delovali. Ugotavljamo, da je kljub strogi konspiraciji še posebej v roških partizanskih bolnišnicah posnel presenetljivo veliko črno-belih in celo nekaj barvnih posnetkov. To mu je navsezadnje omogočal njegov položaj uglednega partizanskega zdravnika in neposredni stik z ranjenci ter bolnišničnim osebjem.

* Zimska krajina, Žumberak 1944 – 1945

* Mlad ranjenec na klopi, verjetno Bela Krajina, pomladi 1945.

Ob koncu vojne je Milčinski fotografiral tudi evakuacijo ranjencev v Zadar (marec 1945), porušeni Zadar, takoj po vojni pa izropane barake v Rogu ter tako izrazil svojo čustveno navezanost in pripadnost roškim partizanskim bolnišnicam. Kadarkoli je imel čas, je obiskoval roške bolnišnice, še posebej lepo vzdrževano bolnišnico Zgornji Hrastnik, kjer je preživel največ časa kot upravnik in zdravnik. Ob obiskih je številnim mladim obiskovalcem obrazložil pomen in humanost slovenskega partizanskega zdravstva. Pretresljiva so bila njegova pričevanja o težko ranjenih borcih, ki so kljub za medvojno obdobje solidni negi umrli in bili pokopani v neposredni bližini bolnišnice. Z dosežki partizanskega zdravstva je kot predsednik SAZU v bolnišnici Zgornji Hrastnik seznanjal tuje delegacije. Za objavo o slovenski partizanski saniteti je posredoval številne svoje fotografske dokumente, dnevniške zapise itn. Iz tega je nastala serija zapisov, ki so izhajali v Zdravstvenem vestniku pod naslovom: “Mi pa se nismo uklonili …”, pozneje leta 1965 pa so dopolnjeni zapisi izšli leta v temeljnem zborniku Poslanstvo slovenskega zdravnika, ki ga danes dopolnjujejo še druge knjige o slovenski partizanski saniteti.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.

Kraj: Slovenija
Datum: 1943 do 1945
Avtor: Janez Milčinski
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Skenirano:  –
Oblika: datoteke

1963 Pudob – Petnajstletnik v orodjarni za skobeljnim strojem

8. 11. 2023


Bilo je pred 60 leti, jeseni leta 1963, ko je petnajstletni Franc Bavec iz Podcerkve po končani osnovni šoli nastopil delo v orodjarni Kovinoplastike, da bi se priučil za orodjarja. Za njim je na sliki ob rezkanem stroju malce starejši, leta 1947 rojeni France Telič, Martinov iz Iga vasi, ki se je pozneje odselil v Avstralijo. Franc Bavec se precej natanko spominja tistih prvih dni za skobeljnim strojem:

“Prvi moj obdelovanec v primežu na skobeljnem stroju, ki smo mu po domače rekli šeping, je bil kos za ti. škarje, ki so bile vgrajene v stroj za brizganje plastičnih izdelkov. Tudi v livarni v Markovcu so rabili te škarje. Material mi je tistega dne prinesel Jože Grajš, ki mi je kos kovine tudi že označil, da sem ga lahko pravilno obdelal. Moj prvi izdelek je bil torej vgrajen v enega od plastinjektorjev, ki so jih takrat v Kovinoplastiki za lastno rabo izdelali kar domači orodjarji. Vodja skupine za izdelavo strojev je bil Ivan Poje, tam pa je delal tudi moj bratranec Jože Gorše, pa tudi Adolf Nelc in drugi. Orodja in kalupe za posamezne izdelke pa je izdelovala druga skupina.”

več..

1923 Kraljevina SHS – Jadranska straža

7. 11. 2023


Na sliki so oznake Jadranske straže: rokavni trak s položajno oznako, značka in vžigalice. Simbol Jadranske straže je bil Markov buzdovan, napol potopljen v morje in črki JS. Stvari hrani in jih je fotografiral dr. Uroš Košir.

več..

Sveta Trojica 1974/75 – Skupinska slika

6. 11. 2023


Na podružnični šoli Sveta Trojica, ki je spadala pod osnovno šolo Nova vas, so se tokrat slikali vsi učenci od male šole, prvega, drugega, tretjega in četrtega razreda. Z njimi so se slikale obe učiteljici Milka Mišič in Zdenka Železnik, šolska kuharica Micka Štrukelj in tudi ravnatelj iz Nove vasi Janez Praprotnik. Slika je nastala ob njihovi šoli pod lepo cvetočim sadnim drevjem.

več..

1971 Cerknica – Prvo sveto obhajilo

5. 11. 2023


Slika prvoobhajancev iz Cerknice in bližnjih vasi iz leta 1971. Slikani zadaj za župniščem, pred svojo učilnico. V sredini ponosno sedi župnik g. Jože Pungerčar.

več..

1945 Dolenje Poljane – V soboto zjutraj

4. 11. 2023

Okoliševa kašča na Dolenjih Poljanah, kjer se je 10. februarja 1945 zgodil opisani dogodek

Veliko je že napisanega o povojnih pobojih slovenskih domobrancev, vrnjenih iz Vetrinjskega polja in hrvaških ustaših, pobitih v zaključnih bojih, kakor tudi vrnjenih v Jugoslavijo v maju 1945. Za to kvizlinško soldatesko je slovenska država namenila že veliko proračunskega denarja, porabljenega za ugotavljanje in prekopavanje prikritih grobišč (Huda jama, Teharje, Kočevski rog …). Postavljenih je že veliko spominskih obeležij sodelavcem okupatorja širom po Sloveniji. Ustanovljena je komisija za odkrivanje prikritih grobišč, ki je namenjena predvsem za odkrivanje grobišč tistih, ki so v sodelovanju z nemško in italijansko okupatorsko vojsko storili številne zločine nad upornim slovenskim prebivalstvom.

več..

1959/63 Pudob – Delavke za plastinjektorji

3. 11. 2023


Na sliki, nastali med leti 1959, ko je Kovinoplastika začela s proizvodnjo plastičnih izdelkov v Zadružnem domu v Pudobu, in letom 1963, ko se je moja mama, ki je tudi na sliki, ponesrečila in potem ni več delala tukaj, vidimo tri delavke pri strojih za brizganje izdelkov iz plastične mase.

Nemalo sem bila presenečena, ko mi je Franc Bavec povedal, da so prve plastinjektorje, kot se tem strojem učeno reče, izdelali domači konstruktorji in orodjarji v Kovinoplastiki, tisti, ki so delali v Orodjarni v nekdanjem hotelu!

več..

1946 Rakek – Tek na Blaževcu

2. 11. 2023


Fizkulturno društvo Rakek je 1. maja 1946 priredilo tekmovanje v teku čez drn in strn pod imenom »Prvenstvo Notranjske za leto 1946«. Tekmovanje je bilo pika na i prvomajskim proslavam. Lep sončen dan je na Rakek privabil številne navdušence za telesno kulturo, tekmovalce in gledalce, iz številnih krajev od blizu in daleč. Proga je bila težka, saj je potekala po hribovitem terenu. Na sliki je skupina članov na startu. Pomerili so se na dva kilometra dolgi progi. Prvih šest mest so zasedli tekmovalci JLA, sedmi je bil Rakovčan Leo Grom.

več..

1960/63 Pudob – Pred Orodjarno/Hotelom

1. 11. 2023


Kadar so se ob posebnih dogodkih slikale skupine, se je pogosto zgodilo, da je sliko za spomin dobil vsak član. Tako je najbrž bilo tudi s to fotografijo, ki smo jo že objavili leta 2011 z bogatim besedilom Anite Manfreda, zdaj pa se je ponovno pojavila kot sestavni del zbirke starih slik Franca Bavca. Skrbno jo hrani v spomin na očeta in lastne mladostne dneve, ki jih je preživljal prav v tej stavbi in s temi možmi …

Orodjarstvo v Kovinoplastiki je zaživelo v nekdanjem Hotelu Jelen v Pudobu kot posledica spoznanju vodstva podjetja, da brez lastne izdelave orodij ne bo šlo naprej.

Moški so slikani na dvorišču nekdanjega hotela, kjer se v ozadju vidijo okna strojne orodjarne, medtem ko je bila ročna v nadstropju; tam je bila tudi povsod nepogrešljiva administracija. Na tabli poleg zadnjega okna (najbrž blizu vhoda) se bere: Kovinoplastika, Orodjarna, obrat Pudob.

več..