1956 Ivanje selo – Obročarstvo 3.
Izdelava obročev
Na fotografiji, posneti oktobra 1956, obročar Vesel, s fajfo v ustih in obveznim klobukom na glavi, sedi na rezivnici in pričenja obdelavo leskove palice, seveda ob ženski kontroli in vzpodbudi.
Na vrsti je prva faza obdelave leskove palice. Leskovo palico obročar s sekirico na debelejšem koncu malo razkolje, potem pa ta začetni razcepljeni del porine preko količka na rezivnici, da palica razpade v dva enaka dela.
1956 Ivanje selo – Obročarstvo 2.
Pred obročarjevo hišo je precejšnja zaloga leskovih palic
Otovorjenega, gotovo tudi izmučenega 82-letnega obročarja Vesela je na hišnem pragu v Ivanjem selu jeseni leta 1956 pričakala žena. Verjetno s šilcem “kačje sline”, čeprav tega na fotografiji ni videti.
1956 Ivanje selo – Obročarstvo 1.
Začne se s pripravo leskovih palic
Na fotografiji je 82-letni Vesel, obročar iz Ivanjega sela pri sekanju leskovih palic nekje na območju Menišije. “Sedaj sekam palice in se pripravljam na zimo,” je pojasnil fotoreporterju, ki je obročarja Vesela srečal pri potepanju po Menišiji. Vesel se razveseli gosta in mu pove marsikaj zanimivega o tej stari domači obrti na Notranjskem: “Na jesen je leskov les ravno pravšen, ker je zdrav, in so obroči tudi mnogo bolj trpežni. Spomladi, ko les zori in je poln soka, se palic za obroče ne sme sekati. Obroči smejo biti samo iz leskovih palic. Palice morajo biti dolge najmanj 180 cm, največ pa do 3 m.”
Vesel še doda: “Danes ta obrt že izumira. Malo nas je, ki še to delamo in ko bomo mi minili, bo tudi obročarstva konec. V Ivanjem selu delamo še jaz in Kajžna dva na Uncu Šušterček (verjetno Šurčk op. Perko) in Bajtnik, nekaj jih je še v Menišiji, pa smo na koncu.”Vesel se povrne v svojo mladost in doda:” O, včasih so pa mnogo delali in palic ni bilo tako lahko dobiti kakor danes. Daleč smo hodili ponje.”
Cerknica 1973/74 – 3. a razred

V šolskem letu 1973/74 so se pred osnovno šolo v Cerknici slikali učenci 3.a razreda. Takole dobro razpoloženi so se postavili pred fotografa. Z njimi je slikana tudi njihova razredničarka Bibijana Bavdek. Učiteljica, ki je izžarevala neko posebno milino in dobroto. Svoje učence je imela zelo rada, kar je lepo videti tudi na sliki. Kar dva učenca sta bila deležna njene pozornosti. Zabavanje fotografa je vedno pričaralo nasmehe na obraze. Tudi poškodovana roka ni pokvarila razpoloženja.
1969 Lož – Srečanje upokojencev Kovinoplastike
1970 Cerknica – Vagoni na Brestu
1969 Rakek – Vabilo na pustovanje
Šparat je treba, pa naj stane kar hoče. Na sliki je vabilo na pustovanje iz leta 1961. Osem let kasneje so ga uporabili za »muštr« in dali natisniti prav takega z novimi informacijami. Plakat mi je podarila gospa Helena Lovrenčak. Ostal je v zapuščini njenega brata Danijela Pavlina, ki je bil zaposlen v tiskarni in je tam plakate tudi natisnil.
Stari trg 1974/75 – 5. b razred
Ne morem verjeti, da je minilo že petdeset let, odkar sem jih učila. Kar vidim jih, kako skačejo po razredu, si nagajajo, vprašujejo … in zopet resno sedijo, me gledajo in sledijo pouku.
Zdaj so odrasli ljudje. Mnoge srečujem in spremljam njihovo življenje. Nekaterih med njimi pa že dolgo nisem srečala. Mogoče jih na prvi pogled še poznala ne bi. Kaj vse dela čas?

Sodeč po ozadju, Franc Truden te slike ni posnel na običajnem mestu pred zidom Mavkove hiše, ampak nekje drugje. Tako tudi ni zanesljivo, da je nastala še pred letom 1954, vsekakor pa nekako v tistih letih. Moški na njej je videti nekam strog, avtoritativen, zelo gosposki. Kot otrok sem ga enkrat ali dvakrat videla, a ne vem kje. Na cesti, v Starem trgu, Iga vasi? Povezan je bil nekako, vsaj tako se mi zdi, s Kozariščami in gradom Snežnik, ki je bil takrat še državni protokolarni objekt. Je bil lovsko oblečen iz veselja ali morda službeno? Gozdar, lovski čuvaj?? Gotovo ga bo kdo prepoznal in morda povedal še drugim …








