1940 Jezero razglednica – Idila na jezeru
Čreda krav na Starih devcih – ‘starəhdevcah’.
Kot že tolikokrat poprej in še velikokrat pozneje.
Idila na jezeru. Čreda krav se mirno pase; zjutraj vzhajajoče sonce, prepredene pajčevine s tisoč in tisoč kristalnimi diamanti čez rosne trave, rože in grmovje , škrjančki v zraku in pastirice ob čredi, pesem murnov in zvečer, poslavljanje sonca za Javorniki z obljubo ”jutri spet pridem”.
Vas Dolenje Jezero je bila v času nastanka fotografije prava kmečka vas, pašništvo in živinoreja pa sestavni del le tega.
Kravar, pastir ali čejdnk so bili izrazi, s katerimi smo poimenovali Franceta. Prihajal je iz vasi Otonica ali Bečajev, ne spominjam se prav dobro, pa saj tudi na tako pomembno.
Vsako leto, nekako po prvem maju je prišel, pa tja do novembra, če je bilo lepo vreme. Če je pričela slana, je bila paša zaključena prej. Nastanil se je pri Mulcovih in se je začelo. Paša namreč. Kjer je prejšnje leto zaključil, je letos pričel ponovno. Za vsako kravo en dan in prav toliko dni je bil tudi na hrani pri tisti hiši. Ker je bilo v tistem času kar velika čreda, tja do stopetdest krav, sta bila za pašo potrebna dva pogajniča; glavni in pomožni. Pri hiši glavnega pogajniča je bil na hrani, drugi pogajnič je le pomagal. Vrstni red je bil tak, da je šlo po eni strani vasi dol, to je po levi in po desni nazaj gor. Pri nas smo imeli na paši običajno pet krav. Kakor sem zelo rada šla na pašo, pa je bilo zelo hudo če sem morala na pašo tudi v nedeljo. Joj, kako je bilo! Hudo, zato ker je bil to edini dan, ko sem smela na vas, drugače pa ne. In takrat sem bila prikrajšana. Zjutraj se je na pašo gnalo ob sedmi uri, domov smo prišli ob enajstih. Ponovno se je šlo na pašo ob treh popoldne, pa do sedmih zvečer.
Kravar se je vračal prvi proti domu, se postavil na zavrtno cesto in gledal če so vse krave. Včasih sem šla tudi jaz, ker jih nisem vseh poznala, sem jih morala prešeteti. Če je katera manjkala, se je odpravil nazaj in jih poiskalt .Te šaure so se včasih skrile kje med grmovje in so ostale zadaj.
Ampak najbolj hudo je bilo takrat, ko je bilo zelo vroče, polno muh in brencljev in so krave silile proti domu. Od dveh hiš so bile prav hude. Ko se je splašila ena, se je še druga, so začele dirjati, je šel rep v luft in so zbezljale. Ah takrat je bilo pa hudo. Sem jih lovila, priganala nazaj, pa so spet ušle…
Plačilo za pastirja je bila prehrana. V jeseni se je dalo za vsako kravo, mislim, da eno košaro krompirja, pa nekaj fižola v zrnju, in tudi kako zeljnato glavo. To smo peljali, jaz s kareto do Mulcovih, kjer je bil že pripravljen voz in smo dali vse to gor. Kdo je to odpeljal ne vem. Pozim pa je prišel še enkrat po plačilo. Ne spominjem se točno, ampak za vsako kravo je bilo potrebno dati nekaj masti, ali je bila to čista ali ocvirkova in pa kak košček klobase, pljučnice ali pa suhe.
Tako nekako se je France preživljal skozi življenje. Amapak najvažnejše bi pa pozabila. Bil je brez ene roke, zato si je svoj vsakdanji kruh služil tako. Nikoli ni bil poročen.
In tako dan za dnem, leto za letom. Samo enkrat v sezoni se ni gnalo na pašo. To je bil dan, ko je bilo na vasi žegnanje. To je ob prazniku sv. Petra, 29. junija Takrat je bila jutranja paša že zelo zgodaj. Krave so bile doma že do devete ure, poldne pa je bilo žegnanje. Lušnu!
Navajena sem ga bila v delovniški obleki. K maši v podružnično cerkvico je prišel v gvantu. In ko je odkril svoj klobuk, to sploh ni bil več čejdnk, ampak gospod France.
____________________________________________________________
Razglednica objavljena v Kabajevi knjigi (1925), Cerkniško jezero in okolica, med stranjo 24 in 25.
Fotografija je objavljena tudi v knjigi Janeza Kebeta: Loška dolina z Babnim poljem, 1996, na strani 345. (dopolnjeno 16. 2. 2011)
Razglednica je na zadnji strani potrjena od sreskega načelnika, da je prodaja dovoljena.
____________________________________________________________
Kraj: Jezero – Stari devci
Datum: 1940 ali prej
Avtor: Danica Kuralt
Založil: A. Sterle, akademski slikar
Zbirka: Boštjan Mulec, Dolenje jezero
Skenirano: marec 2010
Oblika: Razglednica
Taki opisi so tisto, kar manjka v zgodovinskih učbenikih. Tam piše vse, kar moraš vedeti o nekem času – da bi ga tudi začutil, moraš prebirati leposlovje. In gledati stare slike.
Večina krav ali šolk, kakor se jim je reklo pri nas je bilo sivih , ta pasma je bila najbolj priljubljena in najbolj hvaležna za rejo. Bile so srednje mlekarice(tja do 14 l mleka), tako so jih lažje vzdrževali, da niso bile preveč suhe-kumrne. Tako je bilo pri nas.
Se strinjam z Bojanom. V šoli so važne letnice, v bistvu so pa zgodbice tisto, kar naredijo stvar zanimivo. Marija, prav lušno je brati tvoje pripise fotografijam!
Da, tudi številke so še kako pomembne, čeprav z njimi in Lavrenčičevo nismo bili nikoli v dobrih odnosih.
Vedno imamo na izbiro vsaj deset možnih rešitev. Lahko se odločamo, v tem je naša svoboda. Lahko sem kot deček Kay iz Snežne kraljice, z ranjenim srcem in vidim le črva v vrtnici. Lahko pa vidim cel rožni grm in vso pokrajino, lahko vonjam omamni vonj tega čudovitega cveta. Izbira je moja.
Odločila sem se v sebi in drugih videti dobro.
Še dopolnitev o plačilu pastirja.
Očetovi blagajniški podatki so bili zelo natančni. Konec pašne sezone plačilo v denarju.
27.10.1959. – Krvavarju plačilo od 4 krav po 250 din kar znese 1000 din.
Za primerjavo:
19.11.1959. -Par delovniških čevljev 3625 din.
Naslednje leto se plačilo zelo poveča.
12.10.1960. – Čedniku od 4 glav po 550 din znese 2200 din.
Primerjava. Kaj bi za ta denar lahko kupil.
Nakup soli v vreči 50 kg po 46 din je 2300 din.