1917 na zahodni fronti

Razglednica z Goriške

Goriška, Soška fronta, saperji

Krvava je bila, pravzaprav vse vojne so.

Pod zastavo avstro-ogrske cesarsko-kraljeve vojske je  odšlo kar nekaj jezerskih fantov in mož.  Skoraj je ni bilo hiše v vasi, iz katere ne bi šel vsaj eden: Korošcova dva, eden na vzhodno fronto. Tam so se bojevali  na šturm – bajoneti nasajeni na puške,  Kebetov, Rožentov, omenjen v tem pisanju, Juretov Janez , Buclov Janez , Lovričkov Jakob,  Šemetov Janez , Čopetov, od naše hiše dva  Tone in Ludve.

Kompanija  vojakov, naštela sem jih  petdeset,  se je pred fotografa postavila pred stavbo, ki je krita z bobrovcem. V sestavu saperjev, so sami zelo mladi moški, le njihovi nadrejeni so malo starejši. Koliko izmed njih je Slovencev?   V oči mi najbolj pade kuhar.  Je starejši od vojakov, na sliki kar izstopa s svojo pojavnostjo. Glede na njegovo obilnost upam,  da jim je dobro kuhal.

Saperji, tehnični sestav vojske, je poskrbel med drugim tudi za kaverne. V eni izmed njih  je bilo napisano pismo , ki je sinhronizirano v Kobariškemm muzeju. Vredno posluha, ogleda in  razmisleka z željo, da se nikoli več ne ponovi.

______________________________________________

Anton Lovko – Vrdjanov, oče čolnarja na razglednici se je bojeval na soški fronti. Domov je pisal prijateljici iz vasi:

Ti pošiljam mnogo pozdraučkov iz taljanske fronte  glih nanovega lejta sem se pelal čez Rakek sem bil blizi doma pani blo mogoče prit pogledat Rožentou Tone je tudi tukaj še do zdaj ga nisem videl da bi ga poznal tuki smo naslikani  smo skupaj prišli iz petave. ( ali petane. Zadnja beseda ne vem, če je prav prepisana) Lovko Anton

Na eni strani pripis,  Čega še kaj pihnete (ali se kaj zabavate?) in na drugi, Pozderav A. Martinčič.

A. Martinčič je  Rožentov, ki ga omenja v pisanju. Kot kaže, sta se potem le srečala in je pripisal svoj pozdrav. Da gre res zanj, potrjuje črka d v besedi pozderav, ki  je drugače oblikovana. Črka se končuje s kaveljčkom  nazaj, pri zgornjem delu.   Črke d, ki jih je napisal Anton Lovko – Vrdjan,  so povsem ravno oblikovane v zgornjem delu.

Kdove,  kje je  vojak Tone napisal tole kartico? Je imel mizo, ali pa si je kartico  dal na kolena, vzel v roke svinčnik in besede  so govorile  o tem, kako blizu je  bil, pa ni mogel do doma. Nobene besede o krvavih spopadih ali o  mrazu, pač pa besede hrepenenja ”pa ni blo mogoče prit pogledat.”

Tončko Gnezda, kasneje poročena Kebe, smo že videli.  Prvič pred domačo gostilno leta 1920 v družbi matere in dveh sester in drugič, v gospodinjskem tečaju leta 1914.

	Naš  vojak – saper Tone.   So obarvana lica od mraza?  Kot veliko drugih tudi on s cigatero v roki. Srečno se je vrnil domov. Njegov rod se nadaljuje v domačem kraju, čeprav ga je potreba po delu in zaslužku odnesla za nekaj časa v Ameriko. Da smo vojaka Toneta   prepoznali je pomagala hčerka Francka Lovko, poročena Mele – Vrbča, za kar se ji prav lepo zahvalim.
	Ali srednji kaže prstan? Veliko mož je bilo med vojaki. Doma so jih čakale mlade žene, ali celo družine.
Cvet mladosti	Poleg mladosti, bi na sliko sodile od smeha razpotegnjene ustnice, šegav pogled in še kaj. Tega tu ne vidimo, pač pa zelo resne, v daljavo zazrte mlade moške, ki so silom vojnih razmer morali na hitro odrasti.
Oficirji	Oficirji z brki, prave  m’stafe imajo. Srednji  ima   dve  odlikovanji, dve oznaki na ovratniku  in cofka, ki  sta znak  dobrega strelca, katere  ima tudi desni. Ta  ima na ovratniku tri oznake, za pasom pa usnjeni torbici. Kaj ima v njih? V levi temnješi metke, vsekakor nekaj za v puško.  V vojškem muzeju v Logatcu, si lahklo ogledate, tako torbico in tudi svinčene metke, ki so sodili vanjo.Levi vojak se od drugih razlikuje po temnejši kapi,  na katero ima na njegovi levi strani nekaj zapeto.
Kuhar	Kuhar  z belim predpasnikom, z  imenitnimi brki, je malo starejši od vojakov in je pravi kerlc.
Mladeniči	Ni jim bilo lahko, kar se vidi iz izrazov na obrazih.  Kape s šilki imajo enako oblikovane, žepe tudi, ovratnike pa imajo različne. Sem in tja kuka izza pasu bajonet.
in še enkrat mladeniči	V gojzarje so  namesto nogavic ali mogoče čeznje ovili obujke. Kako so jih pritrdili ali zapeli, da jim niso drsele? Če pomislim na elastični povoj, s katerim si zaviješ nogo za preprečevanje krčnih žil, je to zelo sitna stvar, ker kar naprej drsi dol. Je bila  kar mala umetnost, si mislim. Nogavice natakneš, to pa kar traja preden si te povoje oviješ. In če  je bila uzbuna? Kako hitro so to ovili ali obuli? Dva izmed njih  imata povita prsta na rokah in veliko jih je s cigatero.
Zadnja stran fotografije	Žig 6. I.17. Praznik Svetih treh kraljev. Do podpisanega premirja in konca vojne je še daleč. Koliko fantov iz te kompanije  se je vrnilo domov?

Kraj: Goriška
Datum: 06.01.1917
Avtor: neznan
Zbirka: Boštjan Mulec
Skenirano: 21. 3.  2010
Oblika: razglednica