1917 na zahodni fronti
Goriška, Soška fronta, saperji
Krvava je bila, pravzaprav vse vojne so.
Pod zastavo avstro-ogrske cesarsko-kraljeve vojske je odšlo kar nekaj jezerskih fantov in mož. Skoraj je ni bilo hiše v vasi, iz katere ne bi šel vsaj eden: Korošcova dva, eden na vzhodno fronto. Tam so se bojevali na šturm – bajoneti nasajeni na puške, Kebetov, Rožentov, omenjen v tem pisanju, Juretov Janez , Buclov Janez , Lovričkov Jakob, Šemetov Janez , Čopetov, od naše hiše dva Tone in Ludve.
Kompanija vojakov, naštela sem jih petdeset, se je pred fotografa postavila pred stavbo, ki je krita z bobrovcem. V sestavu saperjev, so sami zelo mladi moški, le njihovi nadrejeni so malo starejši. Koliko izmed njih je Slovencev? V oči mi najbolj pade kuhar. Je starejši od vojakov, na sliki kar izstopa s svojo pojavnostjo. Glede na njegovo obilnost upam, da jim je dobro kuhal.
Saperji, tehnični sestav vojske, je poskrbel med drugim tudi za kaverne. V eni izmed njih je bilo napisano pismo , ki je sinhronizirano v Kobariškemm muzeju. Vredno posluha, ogleda in razmisleka z željo, da se nikoli več ne ponovi.
______________________________________________
Anton Lovko – Vrdjanov, oče čolnarja na razglednici se je bojeval na soški fronti. Domov je pisal prijateljici iz vasi:
Ti pošiljam mnogo pozdraučkov iz taljanske fronte glih nanovega lejta sem se pelal čez Rakek sem bil blizi doma pani blo mogoče prit pogledat Rožentou Tone je tudi tukaj še do zdaj ga nisem videl da bi ga poznal tuki smo naslikani smo skupaj prišli iz petave. ( ali petane. Zadnja beseda ne vem, če je prav prepisana) Lovko Anton
Na eni strani pripis, Čega še kaj pihnete (ali se kaj zabavate?) in na drugi, Pozderav A. Martinčič.
A. Martinčič je Rožentov, ki ga omenja v pisanju. Kot kaže, sta se potem le srečala in je pripisal svoj pozdrav. Da gre res zanj, potrjuje črka d v besedi pozderav, ki je drugače oblikovana. Črka se končuje s kaveljčkom nazaj, pri zgornjem delu. Črke d, ki jih je napisal Anton Lovko – Vrdjan, so povsem ravno oblikovane v zgornjem delu.
Kdove, kje je vojak Tone napisal tole kartico? Je imel mizo, ali pa si je kartico dal na kolena, vzel v roke svinčnik in besede so govorile o tem, kako blizu je bil, pa ni mogel do doma. Nobene besede o krvavih spopadih ali o mrazu, pač pa besede hrepenenja ”pa ni blo mogoče prit pogledat.”
Tončko Gnezda, kasneje poročena Kebe, smo že videli. Prvič pred domačo gostilno leta 1920 v družbi matere in dveh sester in drugič, v gospodinjskem tečaju leta 1914.
Kraj: Goriška
Datum: 06.01.1917
Avtor: neznan
Zbirka: Boštjan Mulec
Skenirano: 21. 3. 2010
Oblika: razglednica
Marija! Petava ali putava, to je stara beseda za pohod -pohodništvo.
Če se spomniš petavk ali putovk! To so bile starejše ženske, katere so hodile po vaseh od hiše do hiše. Imele so dvojno vlogo, vlogo preživetja in vlogo obveščanja!!!
Vloga preživetja, ko so prišle v hišo so jim dali za jesti. Ko so prišle k nam, jim je mama postregla s kosilom, poleg še obvezno, kos kruha, žlico masti in še kakšno jajce.
Jajca so potem prodale ali pa zamenjale v drugi hiši. Spomnim se ene, ki je redno prihajala, ko je bilo žegnanje in na god sv Ane. Sv.Ana je bila zavetnica moje stare mame in takrat sta bila tudi starša bolj otprtih rok.
Vloga obveščanja. Tudi novice, oziroma čenče so prenašale od vasi do vasi, od hiše do hiše. Saj so bile uboge! Danes bi jim rekli opravljivke. Takrat pa so bile del družbe. V tistih časih je naš ata gostil tako cigane, piskrovezarje, cunarje, petavke. Enkrat pa so nam cigani ukradli sanke, pa je petavka prišla povedat, da se nahajajo v neki hiši v drugi vasi, in smo jih šli iskat. Tako je bilo obveščanje včasih. To je bilo delo petavk ali putovk.
No to bi bilo to! Lep pozdrav! Ivanka
Še se najdejo dobri ljudje, ki z veseljem pomagajo. Tu je razlaga za obujke, ovojke, ki sem jo prejela po mailu.
Le glede obujkov bo treba še pogledati kakšen slovarček. Po SSKJ je obujek kos blaga za ovijanje stopala. Mi smo jim v JLA rekli šuferice. Gre za kvadratast kos lanenega blaga, okrog 40×40 cm, ki smo si ga ovijali okrog stopal, pa je po dolgem maršu – pohodu zlezel naprej. Potem smo se sezuli in šuferico osušili …
Vojaki planinskih enot, so pa nosili planinske hlače – tudi pumparice, namesto nogavic pa nekakšne ovojke – za izraz nisem povsem siguren! Gre za pas blaga v barvi uniforme, dolg okrog metra in širok 10 cm, z dvema vezalkama na vrhu, da je ovojek vojak zavezal pod kolenom. SSKJ pravi: ovojka: kos tkanine za ovijanje meči …
Saper, sapirati.
Sapirati namreč, pomeni kopati jarek do nasprotnika oz. na drugo stran!