Skip to content

1917 na zahodni fronti

18. 07. 2010

Razglednica z Goriške

Goriška, Soška fronta, saperji

Krvava je bila, pravzaprav vse vojne so.

Pod zastavo avstro-ogrske cesarsko-kraljeve vojske je  odšlo kar nekaj jezerskih fantov in mož.  Skoraj je ni bilo hiše v vasi, iz katere ne bi šel vsaj eden: Korošcova dva, eden na vzhodno fronto. Tam so se bojevali  na šturm – bajoneti nasajeni na puške,  Kebetov, Rožentov, omenjen v tem pisanju, Juretov Janez , Buclov Janez , Lovričkov Jakob,  Šemetov Janez , Čopetov, od naše hiše dva  Tone in Ludve.

Kompanija  vojakov, naštela sem jih  petdeset,  se je pred fotografa postavila pred stavbo, ki je krita z bobrovcem. V sestavu saperjev, so sami zelo mladi moški, le njihovi nadrejeni so malo starejši. Koliko izmed njih je Slovencev?   V oči mi najbolj pade kuhar.  Je starejši od vojakov, na sliki kar izstopa s svojo pojavnostjo. Glede na njegovo obilnost upam,  da jim je dobro kuhal.

Saperji, tehnični sestav vojske, je poskrbel med drugim tudi za kaverne. V eni izmed njih  je bilo napisano pismo , ki je sinhronizirano v Kobariškemm muzeju. Vredno posluha, ogleda in  razmisleka z željo, da se nikoli več ne ponovi.

______________________________________________

Anton Lovko – Vrdjanov, oče čolnarja na razglednici se je bojeval na soški fronti. Domov je pisal prijateljici iz vasi:

Ti pošiljam mnogo pozdraučkov iz taljanske fronte  glih nanovega lejta sem se pelal čez Rakek sem bil blizi doma pani blo mogoče prit pogledat Rožentou Tone je tudi tukaj še do zdaj ga nisem videl da bi ga poznal tuki smo naslikani  smo skupaj prišli iz petave. ( ali petane. Zadnja beseda ne vem, če je prav prepisana) Lovko Anton

Na eni strani pripis,  Čega še kaj pihnete (ali se kaj zabavate?) in na drugi, Pozderav A. Martinčič.

A. Martinčič je  Rožentov, ki ga omenja v pisanju. Kot kaže, sta se potem le srečala in je pripisal svoj pozdrav. Da gre res zanj, potrjuje črka d v besedi pozderav, ki  je drugače oblikovana. Črka se končuje s kaveljčkom  nazaj, pri zgornjem delu.   Črke d, ki jih je napisal Anton Lovko – Vrdjan,  so povsem ravno oblikovane v zgornjem delu.

Kdove,  kje je  vojak Tone napisal tole kartico? Je imel mizo, ali pa si je kartico  dal na kolena, vzel v roke svinčnik in besede  so govorile  o tem, kako blizu je  bil, pa ni mogel do doma. Nobene besede o krvavih spopadih ali o  mrazu, pač pa besede hrepenenja ”pa ni blo mogoče prit pogledat.”

Tončko Gnezda, kasneje poročena Kebe, smo že videli.  Prvič pred domačo gostilno leta 1920 v družbi matere in dveh sester in drugič, v gospodinjskem tečaju leta 1914.

Naš  vojak – saper Tone.   So obarvana lica od mraza?  Kot veliko drugih tudi on s cigatero v roki.

Srečno se je vrnil domov. Njegov rod se nadaljuje v domačem kraju, čeprav ga je potreba po delu in zaslužku odnesla za nekaj časa v Ameriko.

Da smo vojaka Toneta   prepoznali je pomagala hčerka Francka Lovko, poročena Mele – Vrbča, za kar se ji prav lepo zahvalim.

Ali srednji kaže prstan? Veliko mož je bilo med vojaki. Doma so jih čakale mlade žene, ali celo družine.

Cvet mladosti

Poleg mladosti, bi na sliko sodile od smeha razpotegnjene ustnice, šegav pogled in še kaj. Tega tu ne vidimo, pač pa zelo resne, v daljavo zazrte mlade moške, ki so silom vojnih razmer morali na hitro odrasti.

Oficirji

Oficirji z brki, prave  m’stafe imajo. Srednji  ima   dve  odlikovanji, dve oznaki na ovratniku  in cofka, ki  sta znak  dobrega strelca, katere  ima tudi desni. Ta  ima na ovratniku tri oznake, za pasom pa usnjeni torbici. Kaj ima v njih? V levi temnješi metke, vsekakor nekaj za v puško.  V vojškem muzeju v Logatcu, si lahklo ogledate, tako torbico in tudi svinčene metke, ki so sodili vanjo.Levi vojak se od drugih razlikuje po temnejši kapi,  na katero ima na njegovi levi strani nekaj zapeto.

Kuhar

Kuhar  z belim predpasnikom, z  imenitnimi brki, je malo starejši od vojakov in je pravi kerlc.

Mladeniči

Ni jim bilo lahko, kar se vidi iz izrazov na obrazih.  Kape s šilki imajo enako oblikovane, žepe tudi, ovratnike pa imajo različne. Sem in tja kuka izza pasu bajonet.

in še enkrat mladeniči

V gojzarje so  namesto nogavic ali mogoče čeznje ovili obujke. Kako so jih pritrdili ali zapeli, da jim niso drsele? Če pomislim na elastični povoj, s katerim si zaviješ nogo za preprečevanje krčnih žil, je to zelo sitna stvar, ker kar naprej drsi dol. Je bila  kar mala umetnost, si mislim. Nogavice natakneš, to pa kar traja preden si te povoje oviješ. In če  je bila uzbuna? Kako hitro so to ovili ali obuli? Dva izmed njih  imata povita prsta na rokah in veliko jih je s cigatero.

Zadnja stran fotografije

Žig 6. I.17. Praznik Svetih treh kraljev.

Do podpisanega premirja in konca vojne je še daleč.

Koliko fantov iz te kompanije  se je vrnilo domov?

Kraj: Goriška
Datum: 06.01.1917
Avtor: neznan
Zbirka: Boštjan Mulec
Skenirano: 21. 3.  2010
Oblika: razglednica

3 komentarji leave one →
  1. marijaleskoveckunstek permalink
    19. 07. 2010 20:42

    Marija! Petava ali putava, to je stara beseda za pohod -pohodništvo.
    Če se spomniš petavk ali putovk! To so bile starejše ženske, katere so hodile po vaseh od hiše do hiše. Imele so dvojno vlogo, vlogo preživetja in vlogo obveščanja!!!
    Vloga preživetja, ko so prišle v hišo so jim dali za jesti. Ko so prišle k nam, jim je mama postregla s kosilom, poleg še obvezno, kos kruha, žlico masti in še kakšno jajce.
    Jajca so potem prodale ali pa zamenjale v drugi hiši. Spomnim se ene, ki je redno prihajala, ko je bilo žegnanje in na god sv Ane. Sv.Ana je bila zavetnica moje stare mame in takrat sta bila tudi starša bolj otprtih rok.
    Vloga obveščanja. Tudi novice, oziroma čenče so prenašale od vasi do vasi, od hiše do hiše. Saj so bile uboge! Danes bi jim rekli opravljivke. Takrat pa so bile del družbe. V tistih časih je naš ata gostil tako cigane, piskrovezarje, cunarje, petavke. Enkrat pa so nam cigani ukradli sanke, pa je petavka prišla povedat, da se nahajajo v neki hiši v drugi vasi, in smo jih šli iskat. Tako je bilo obveščanje včasih. To je bilo delo petavk ali putovk.

    No to bi bilo to! Lep pozdrav! Ivanka

    Všeč mi je

  2. marijaleskoveckunstek permalink
    19. 07. 2010 20:52

    Še se najdejo dobri ljudje, ki z veseljem pomagajo. Tu je razlaga za obujke, ovojke, ki sem jo prejela po mailu.

    Le glede obujkov bo treba še pogledati kakšen slovarček. Po SSKJ je obujek kos blaga za ovijanje stopala. Mi smo jim v JLA rekli šuferice. Gre za kvadratast kos lanenega blaga, okrog 40×40 cm, ki smo si ga ovijali okrog stopal, pa je po dolgem maršu – pohodu zlezel naprej. Potem smo se sezuli in šuferico osušili …

    Vojaki planinskih enot, so pa nosili planinske hlače – tudi pumparice, namesto nogavic pa nekakšne ovojke – za izraz nisem povsem siguren! Gre za pas blaga v barvi uniforme, dolg okrog metra in širok 10 cm, z dvema vezalkama na vrhu, da je ovojek vojak zavezal pod kolenom. SSKJ pravi: ovojka: kos tkanine za ovijanje meči …

    Všeč mi je

  3. marijaleskoveckunstek permalink
    20. 07. 2010 20:23

    Saper, sapirati.

    Sapirati namreč, pomeni kopati jarek do nasprotnika oz. na drugo stran!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: