
Urbanov oče (ata) iz Podgore (oče našega mopedista) je zbral skupino delavcev iz Loške doline s katero so leta 1925 odšli v gozdove Slavonije po dodatni zaslužek.
Sezonski delavci so vsako jesen za zaslužkom odrinili v slavonske in druge gozdove. Iz župnijskih knjig je razvidno, da se je marsikdo tam tudi poročil, nekateri pa so se na delu tudi smrtno ponesrečili.
Zanimivo bi bilo vedeti, kaj je danes tam, kjer so naši predniki podirali tako mogočna drevesa. Če je tam še vedno gozd, takih ogromnih dreves zagotovo ni več. Najbrž pa niti gozda ni več.
______________________________________________________
 |
Martin Nelec – Urbanov je na sliki z žago amerikanko. Martin je bil visok okrog 1,8 m, torej je bila žaga dolga vsaj 2 metra. Desno od Martina je Alojz Škrbec – Carov iz Podgore. Naslanja se na sekiro plenkačo. Mož desno od Alojza, z brki, v roki drži nekakšen kotnik. Le čemu je služila ta priprava? Naslednji proti desni v roki drži palico. Najbrž je to priročni meter za odmerjanje posekanega lesa. Če to drži, je odmerjen na meter in pol dolžine. Je to mera za seženj?
Tudi nekateri drugi delavci so iz Loške doline, a se je žal pozabilo, kdo so. Skrajno desno je logar, slavonec, z dvocevko pod roko in klobukom v roki. |
 |
Otroka sta domačina. Le kaj sta počela v gozdu? Sta pomagala očetu ali sta prišli iz bližnje vasi pogledat to veliko podrto čudo – velikana med hrasti?
Tako kot večji deček, so se tudi delavci razkrili za fotografiranje. Ob zelo podrobnem pregledu slike sem naštela 7 pokrival.
Dečka imata za danes nenavadno obutev. |
|
 |
Delavec drži plenkačo. Plenkača je dvoročna sekira s tankim in dolgim rezilom, izdelana za tesanje.
V tistem času je vse delo potekalo ročno. Tudi tesali so na roke in to že v gozdu. Tesali so različne stvari kot so tramovi, švelerji, doge…
Švelerji so železniški pragovi.
Doge so deščice za sestavljanje lesene posode ali soda, ki so jih izdelovali iz hrastovega lesa. |
 |
Prvi mož z leve se šopiri s plenkačo, ki mu jo pomaga držati sodelavec. Naslednji proti desni ima v roki kar dvoje orodij. Z desno drži žago amerikanko, naslonjen pa je na nenavadno veliko sekiro.
Mož, ki sedi, po obleki sodeč ni navadni delavec. Tudi čevlji še zdaleč niso gozdarski. Je delovodja, mogoče nadzornik ali kaj drugega? |
 |
Mož v sredini ima največ orodja. Z levo roko pomaga držati plenkačo. Pred nogo ima zapičeno še eno sekiro. Z desnico drži bet (bət). To je nekakšno leseno, veliko kladivo za dodatno pomoč pri cepljenju. Kadar z zamahom sekire niso uspeli odsekati ali razklati lesa, so z betom udarjali po sekiri. Izdelana je iz lesa, da se ob tolčenju po sekiri le ta ni deformirala. Valj iz trdega lesa je bil ojačan s kovinskim obročem (rənkam), da se pri močnih udarcih ni razklal in prehitro obrabil. |
 |
Slika je zanimiva, zato je krožila naokrog, vsak si je na zadnjo stran kaj zabeležil. |
______________________________________________________
O sezonskem delu naših prednikov je župnik Gregor Jereb leta 1823 zapisal: “Ljudje se pretežno preživljajo s kmetijstvom in živinorejo.Večji del prebivalstva se ukvarja tudi z rokodelstvom in trgovino z deskami, za kar dajejo gozdovi dovolj možnosti. Vendar so ti izdelki čisto običajni in so bolj za iztrebljanje gozda; tako so bolj v škodo kot v korist ljudem, ki to delajo. Večji del tega sloja ljudi je namreč zelo predana pijači in zanemarja poljedelstvo. Več moških odhaja, posebno pozimi, na Hrvaško, da v tamkajšnjih gozdovih sekajo in tešejo les, kar jim je tudi v škodo, predvsem moralno. Ker so vedno v gozdu, posurovijo, le redko prihajajo k maši in se nezavedno navadijo živeti tja v en dan. Najhuje pri tem pa je to, da v gozdove hodijo predvsem mladi ljudje.” (knjiga Janez Kebe: Loška dolina z Babnim poljem, stran 236)
______________________________________________________
Fotografija je objavljena tudi v knjigi Janeza Kebeta: Loška dolina z Babnim poljem, 1996, na strani 237
______________________________________________________
Vir:
- Jože Urbiha
- knjiga Janeza Kebe: Loška dolina z Babnim poljem
______________________________________________________
Kraj: Slavonija
Datum: 1925
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Urbiha st., Podgora
Skenirano: 2. 8. 2010
Oblika: fotografija
Like this:
Like Loading...
Related
Huh! Kako so tole sploh podrli, deblo je veliko kot avtobus?! Na njem komot stoji devet ljudi, prostora pa je vsaj za enkrat toliko. Res je bilo vredno slikati! In napisati post!
Prav res, kako so podrli takšno drevo? Spodaj je videti, da so ga malo obsekali a le toliko, da so zravnali. Žage, ki so na sliki, so občutno prekratke. So za takšna drevesa imeli drugačne žage?
Drevo je res ogrooomno. Jaz si že to težko predstavljam, kako bi ga danes podrli, kako so pa to včasih počeli ročno, pa sploh ne. Tast, ki je dolga leta delal v gozdu, je ocenil, da bi moralo biti najmanj 7 odraslih mož, da bi ga objeli.
Prepoznali so delavca, ki drži plenkačo. To je Vladimir Malnar, starejši iz Prezida.
To je mož, ki je sam na izrezu.
Delavce, ki so hodili na sezonsko delo na hrvaško so klicali HROVATARJI.
Med tem, ko so delavci delali, je v kolibi, kjer so bili nastanjeni, kuhal “kolibar” – to je bil deček star med 12 in 14 let.
Torej sta dečka na sliki prav lahko kolibarja. Za zajtrk so običajno jedli koruzne žgance. To in še marsikaj zanimivega je o sezonskih delavcih zapisano tudi v drugi župnikovi knjigi: Loška dolina z Babnim poljem II, na strani 567.