1954 Cerknica – Jezero, poroka pri Lovričkovih
V zapravljivček vprežena, s šoparjem (izg. šwoparjem) okomatana in s pangelci pisanih barv opanglana konja, peljeta, sedaj že moža in ženo in poročni priči, k fotogafu Žnidaršiču – Bajčku in potem domov na Dolenje Jezero.
Ohcet je vesela. Harmonikaš veselo razteza svoj meh.
____________________________________________________________
Vsakdo izmed nas ima svojo življensko zgodbo, da bi o tem lahko napisali knjigo. Zelo se me je dotaknila je življenska pot Toneta (Twnčeta), kot smo ga tudi ljubkovalno klicali Jezerci. Že pred veliko leti mi jo je pripovedoval sam, ponovno sva jo obudili z njegovo hčerko Heleno – Ejo.
O furmanstvu infrohtu je pisala Janja, a vendar le o lesu in vinu. Tokrat o malo drugačnem prevozu.
V Gorskem Kotarju, pri starem očetu, v veliki revščini je rastel fantič Tone. Mama mu je je umrla, oče je bil na delu v Franciji. Dolgo je tuhtal in padla je težka odločitev. ”Grem v svet, slabše ne more biti”. Kdove kaj vse se je še pletlo v mali glavi devetletnega fantiča, ko je pričel svoje vandranje po svetu. Usedel se je zadaj na suro voza, ki je prevažal les na Rakek. Ždel je tiho kot miška, da ga furman, pravzaprav bila je ženska, ni opazila. Mogoče je bila to Sežonova Ivana z Velike gase? Saj žensk, ki so furale, ni bilo prav veliko. Ko so se v Podskrajniku ustavili, da bi napojili konje, se je prikazal. ”Kaj pa zdaj? Kaj naj naredimo z njim?” Tuhatali so in se odločili, da ga z naslednjo furo odpeljejo nazaj, domov. Prosil jih je in preprosil, da je ostal pri Porokovih, za pastirčka.
Prostor za pastirja je bil v hlevu. Ko je po nesreči domači otrok padel v gnojnico in bi skoraj utonil, ga je mali Tone rešil. Od takrat naprej mu je bil namenjen prostor v hiši, pa tudi prostor pri mizi. Kasneje je bil za hlapca v Ivanjem selu in še kasneje pri Klemenovih v Cerknici.
Nastopila je vojna. Fural je za partizane, ter bil v dveh taboriščih. Po vojni se je zaposlil v tovarni Brest, kot delavec. Izučil se je za cimpermana, ”brez da bi videl šolo od znotraj,” tako je vedno rekel.
Rad je imel svojo družino. Hčerke je ljubkovalno klical Ankica, Eja in Mili.
Nevesta, sedaj mama Ana, nam rada priskoči na pomoč pri prepoznavi obrazov, ko si obudi spomine na davno pozabljene dogodke.
Par je zaživel in si ustvaril družino.
 |
Nevesta in priči sta sestrični in bratranec. Njihovi starši so doma pri Juretovih. Nevesta Ana je hčerka Franceta Martinčič. Priča, Janez Martinčič, je sin Janeza Martinčiča.Marica Klammer je hči Ane Martinčič. |
 |
Če piše, da se peljejo k Bajčku, potem lahko z gotovostjo napišemo, da je avtor obeh fotografij Jože Žnidaršič, starejši. |
 |
|
 |
Enmaujo pa že drži za roko. Le zakaj ima ženin svoj šopek pripet na desni strani?Pa je Helena pojasnila:
”Veš kolikorat je bilo govora o tem, da sta bili menda punci nebrklanə (ne pa on!!!), ko sta očetu pripenjali šopek. Kriva je bila Marica in seveda mama, ker tega ni videla. Enostavno je pripet narobe. Tako je ostal. Vidiš, pri naši hiši ni bilo nobenih klišejev, še šopek je pripet drugače kot pri drugih ljudeh.”
|
 |
Muskontar je bil shribu, ampak se ne spomnijo njegovega imena. Od tam so bili najboljši. |
 Marica Klammerjeva iz Dolenje vasi in France Vičič – Olkov od Svetega Roka sta bila poročni priči. |
 |
Slovarček:
- brez da bi videl šolo od znotraj – ni hodil v osnovno šolo
- cimperman – tesar
- nebrklan – opit z vinom
- opanglan – okrašen s pangelci, raznobarvni pisani trakovi iz krep papirja
- vandrati – popotovati
- froht – plačilo za prevoz
- shribu – s hribov – področje Menišije in Blok
- sura – povezovalni drog ali ranta med prvo in zadnjo premo pri vozu
- šopar – lažji, praznični komat brez lejpkisa
Vir: Ana Malnar in Helena Frece
Kraj: Cerknica
Datum: 22. 8. 1954
Avtor: Žnidaršič Jože st. (dopolnjeno 2. 2. 2011)
Zbirka: Helena Frece
Skenirano: 1. 6. 2010
Oblika: dve fotografiji
RSS - Posts
Vsaka zgodba je zgodba nekega življenja.
Vsak dogodek je delček le tega. Včasih je vesel, drugič upogne koleno. Po koščkih nas razodeva.
Le če si dovolimo, da se odpremo in delimo naše trpke preizkušnje, ki nas navzven jeklenijo, a v sebi smo še vedno ranljivi..
Predvsem tu čutim spoštovanje do ljudi, ki kljub nemogočim razmeram vzdržijo in nam dajejo poduk DA SE DA, ter v sebi ne gojijo zamer.
Na sliki, kjer so se vsi postavili skupaj za fotografiranje, se v ozadju pri vhodu v Budkovičevo hišo vidi otroški voziček. Ali pa so to mogoče kulca- ročni voziček za na njivo?
Nekdo bo moral enkrat zapisati vse naše soznačnice:
bajček = fotograf – po legendarnem fotografu Jožetu Žnidaršiču st.
selim = slaščičar – po Selimu Mehmedoviću, prvemu sladoledarju na Rakeku in kasneje v Cerknici (prodajal je tudi fantastičen “turški med” in cikorjo)
…
Kadar napišemo bajček z malo začetnico, to pomeni fotograf. Isto velja za selima.
Dobra ideja.
Ko imam poleti kake obiske, gremo radi na sladoled. Ko rečem: ”gremo še k selimu na sladoled,” me samo čudno gledajo, potem se popravim in rečem ”k slaščičarju.”
Dober je bil, ko je ob nedeljah s svojim triciklom vozil sladoled tudi po vaseh. Poleti sladoled, jeseni je pekel kostanj pred Hrenovo železnino.
Da dopolnim soznačnice iz Cerknice;
Maks = grem k Maksu ali Maks te že išče ali Maks za tabo škarje meče – Maksimiljan Turšič je imel brivsko-frizerski salon v Cerknici z moškim in ženskim delom.
brešar = vse kar je v zvezi z vozniškimi izpiti ali prometnimi dovoljenji – grem k brešarju – legenda Janez Brešar.
Saj vam vedno napišem, da je jezero kot naš drugi dom. Tako sta praznovanje obletnice imela na otočku Gorica. Takrat še ni bilo tako zaraščeno in smo imeli lep pogled na jezero in na nasip. Zajca so pekli. Mi vaška otročad smo pa firbca pasli zraven.
Poroka pri Lovrickovih kako lepo kako presenetljivo in ganljivo.Moja mama je bila Mestkova iz Dol.Jezera roj.1910 ko je bila stara 2 leti ji je umrla mama in takrat so jo Lovrickovi vzeli za svojo (nevem zakaj). Pri Lovrickovih je bil moj drugi dom od leta 1944 pa do osvoboditve. Ancka pa je bila moja varuska (pajstrna) leta 1937 v Podskrajniku sliko se vedno hranim. Po vojni pa sem vedno hodil po mleko k Lovrickovim bil sem pri njih kakor doma.Tudi kadar je bila njihova vrsta sem sel pogajnat se dobro se spominjam cejdnka Jrca.
Pozdravljen,
spomini, spomini.
Mnogo zgodb bi lahko napletel. Tudi ti. Povezan z Jezerom in s spomini na neka življenja. Ko jih izluščimo, globoko iz sebe- jih z novimi leti-spet odnese čas. Spomini pa se vračajo v sanje.
Pozdrav tja daleč, dragi Slavko.
Takrat so se delale električne trajne oziroma vroče kodranje las:
http://www.pavicevic.si/trajno-kodranje-las/
Vroče kodranje las na lasišču: na dobro zaščitenem lasišču z alkalnimi raztopinami, navijalkami in grelci na električni tok ustvarimo čvrste trajne kodre krepastega videza. To je bila prva oblika trajnega kodranja las, ki se ne uporablja več. Lasje so ostali skodrani dolgo časa – do enega leta.
slika: aparat in pribor za vroče kodranje las
Vir: Srednja frizerska šola Celje, mentor Eva Pavičevič
Malce nenavadno vprašanje, pa ga bom vendarle zastavil. Raziskujem usodo strica mojega očeta, ki se ni vrnil iz nemških taborišč in do nedavno nismo natanko vedeli kaj se je z njim zgodilo. Samo to, da se ni več vrnil. Z digitalizacijo taboriščnega gradiva in dostopnostjo le tega na spletu je bilo moč ugotoviti, da je bil od marca 1944 del skupine Slovencev Hrvatov in Ukrajincev, ki so gradili taborišče Litomerice na Ćeškem. Našel sem njegovo taboriščno številko in v google vpisal nekaj imen, ki so bili zapisani poleg njegovega. Med drugim je pod številko 7422 zapisan Anton Malnar iz Cerknice. Zanima me če je bil Anton Malnar iz slike rojen 28.8.1921? bil interniran najprej v Taborišču Dachau in nato še v Litomericah na Češkem? – Zapisali set namreč, da je preživel dve taborišči. Če je to on, potem je imel isto pot, kot stric mojega očeta. Zanima me če je slučajno ohranjen kakšen zapisan Antonov spomin iz tistega sicer strašnega obdobja – morda kakšen intervju?. Poleg njega sta bila iz Cerknice zaprta še Frank Orlov in Edvard Knap – oba sta dočakala svobodo. Kakršna koli informacija/zapis v zvezi s tem bi bila neprecenljiva… Hvala, lp
Igor
Spoštovani g. Igor,
odgovor na vaše vprašanje je DA.
O vsej kalvariji taboriščnikov ni zapisanega nič. Spomnim se par drobcev, saj oče ni govoril o taboriščih in življenju v njih. Kadarkoli pa je stekla beseda o tem, je jokal. Kot otrok tega nisem razumela in tudi nisem spraševala. Kot vem pa je bil tudi premeščen, ne vem niti kdaj niti od kod, v Theresienstadt (torej je bil v treh taboriščih). Iz pripovedovanja se spomnim le omembe krajev. Gospoda, ki ste ju navedli- g. Orlov (živel je v Lj in nas je obiskoval) ter g. Knap (pri njih je služil kot hlapec) sta pokojna. Mogoče bi poiskali stik z njunimi otroci. Če bom lahko, vam z veseljem pomagam.
Lep pozdrav
Helena Frece
Spoštovana ga. Helena,
Najlepša hvala za vaš odgovor! Tudi sam sem bil med preučevanjem tega obdobja presenečen, da je izredno malo raziskanega ali zapisanega o omenjenih taboriščih. Verjamem, da je eden izmed razlogov tudi ta, da je bilo in je še vedno o teh stvareh pogosto težko govoriti.
Glede na podatke, ki so dostopni sta vaš oče in stric mojega očeta en del te kalvarije preživela skupaj. Vaš oče je bil pripeljan v Dachau 7.12.1943, moj sorodnik pa dober mesec kasneje – 16.1.1944. Usoda ju je združila ko sta bila 25.3.1944 skupaj s 500 ostalimi ujetniki iz Dachau-a odpeljana najprej v taborišče Theresienstadt na Češkem (kot ste že omenili), kjer so bili na začetku zaprti v trdnjavi Kleine Festung (Mala Pevnost) in od koder so bili nato prepeljani v Litomerice, z namenom izgradnje taborišča! To taborišče je bilo eno izmed t.i. satelitov večjega taborišča Flossenburg v Nemčiji. Sto izmed njih so nato prepeljali v Flossenburg. Kot zaenkrat kaže večina izmed teh, ki so jih odpeljali iz Litomeric v Flossenburg ni dočakala osvoboditve. Med njimi je bil tudi moj sorodnik. Vaš oče je ostal na Češkem in je bil eden izmed le 50tih, od tistih iz prvega transporta, ki so prišli domov. Že nekaj časa raziskujem in skušam rekonstruirati celotno pot in zaporedje dogodkov, pri tem pa bi mi za čas ujetništva v Litomericah lahko predvsem pomagal kakšen zapis katerega izmed teh 50tih preživelih.
Če morda slučajno poznate otroke dveh omenjenih gospodov bi bil zelo hvaležen informacije ali je kdo izmed njih kdarkoli zapisal kaj o tem. Drugače pa Imam tudi nekaj skeniranih podatkov na katerem je zapisano tudi ime vašega očeta. Če vas zanima, vam dokumente lahko pošljem po elektronski pošti. Moj naslov je igor_medo@yahoo.com
Hvala še enkrat in Lep pozdrav,