Skip to content

1964 Cerknica – Zadnje sankanje na Peščenku

1. 02. 2011

Sankanje samo po sebi ne bi bilo  nič posebnega,  če se ne bi sankali  s Peščenka, izpred Štentove hiše, ki se lepo vidi v ozadju,  naravnost na glavno cesto.  Ravno prav  utrjeno cestišče, ne preveč spluženo in ne preveč zvoženo,  je bilo nadvse  primerno sankališče.  Nasploh je nekoč mularija od blizu in daleč  uživala v sankaških radostih na najbolj pripravnih prometnih klancih v kraju, na Mali gasi, na Veliki gasi, Pod kaplanijo in še kje.  Če uporabim znane besede še bolj znane slovenske  ambasadorke Unicefa, je bilo to v tistih časih, ko “smo otroci še imeli krila”.

Ta del Peščenka je bil rezerviran za mladino  z bližnjih domačij,  Mozetičeve , Urbanove, Štentove, Dovičeve, Bokalove, Cibove, Žitkotove,  Kranjcove, Kosove… Vsi so bili precej starejši od mene. Če je bil privilegij, da sem se v prisotnosti razposajenega starejšega brata smela pridružiti  Peščenkarjem pri nevarni zimski pustolovščini (moje vrstnice tega niso smele), pa se s tem moj privilegij mlajše sestre tudi konča.

Fantje so seveda držali skupaj in me z  bratskimi fintami (zvijačami) nenehno odganjali proč od svojih sankaških podvigov.  Ko so se že vsi z nasmehom spuščali navzdol, sem jaz šele trudoma  rinila navgor. Starejši so večinoma z glasnim smehom spremljali dogajanje.

Včasih pa so mi sankači le dovolili priklopiti se v vlak (pripeti, navezati se), seveda čisto na koncu. To smo naredili tako, da je sprednji sankač špago (vlečno vrvico) naslednjih sank zataknil za prednje  deščice svojih sani. Kolovodja (vodja naveze) je moral biti močan in znati dobro krajmati (usmerjati).   Raje  sem videla, da je sankač pred mano samo sedel na moji špagi, da sem se  lahko ob njegovem padcu snela iz naveze,  kajti sicer me je ob iztirjenju vlaka po zakonih fizike najmočneje vrglo s sani. Fantje  pa so med sabo tekmovali tudi v tem, kdo se ob padcu najbolje vrže po tleh. To je najbrž imelo  čisto praktičen pomen, kajti ne spomnim se, da bi se kljub nevarnemu početju kdo kdaj resneje polomil. Sanke so bile nadvse trdne, ne vem pa, čemu je služila tista špica (konica) na desni krivini bratovih sank, razen temu, da bi se dalo nanjo prav fajn (fino) natakniti.

Toplo smo bili oblečeni  v doma štrikane (pletene) puloverje, kape in rokavice, pa tudi  gojzdarji (močni čevlji) so kar dolgo zdržali. Spomnim se še, da je med mojim zadnjim sankanjem na Peščenku, v vsem popoldnevu iz martinske smeri pripeljalo  eno samo vozilo, ki se je bližalo uvidevno počasi, da je naš vlak lahko za krajem (ob  robu) glavne  ceste speljal svojo pot do konca, prav tja do Vivoda.  Enkrat proti večeru sem, izmučena in premočena do kože,  našla prijetno zavetje na  topli krušni peči.

No, fantje so odrasli, punce smo se smele sankati samo po bližnjih ogradah,  zgostil pa se je tudi promet po glavnih ulicah. Tako je sankanje na Peščenku postalo le  spomin.

____________________________________________________________

V ospredju sta nasmejana Janko Vidrih mlajši – Cibov in France Gornik – Žitkotov, za njima Janez, priimka se ne spomnim. Od starejših v ozadju prepoznam le  Kranjcovo Marijo, v hlačah in svetlem puloverju. Jaz sem seveda tista, ki rine v klanec.


Kraj: Cerknica
Datum: 1964
Avtor: neznan
Zbirka: Janko Vidrih
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: fotografija

Advertisements
5 komentarjev leave one →
  1. 1. 02. 2011 12:14

    Tu so že prvi komentarji. Na Mali gasi so vlak naredili tako, da je prednji sankač na trebuh legel na svoje sani in konice čevljev zataknil za naslednje sani.

    Všeč mi je

  2. marijaleskoveckunstek permalink
    1. 02. 2011 17:59

    Kadar sem jaz prišla domov, da me je tako zeblo, da so bile roke čisto otrple, da si nisem mogla ne sleč, ne sezut, sem namesto ”tolažbe” dobila komentar: ”no, pa si ujela gjempeljna.”
    ”Gjempelj,” je bila tudi domača beseda za ptička liščka. Me je oče učil, kako naj bi ga lovila, pa je mama protestirala rekoč: ”same neumnosti jo učiš.”

    Všeč mi je

  3. Breda S. permalink
    1. 02. 2011 19:28

    Ah, kako lepa slika in lepi spomini na sankanje. Otroci s Placa smo se v glavnem sankali Pod kaplanijo. Ta prvem sankacu, ki je lezal na trbuhu in imel noge zakavcene v vprezenih saneh, se je imenoval kocijaz ali krecar. Vcasih je sel sus dol do Meletove hise, vcasih je vozil slalom tako, da je ta zadnjega metalo sem in tja. V glavnem je bila cela cesta nasa. Vcasih nas je zasacil kaksen policaj. Najbolj tecen je bil Combe. Kasneje je moral vedno eden dezurat spodaj, da je krecar zakrecal na desno se preden je preckal Ta Glavno cesto. Sanke so bile narejene iz jesenovega lesa. Ta se je dal dobro upogibati. Najbolj imenitne sanke je imel Sandi Zgonc. Njegove sanke so bike visoke, dolge in siroke. Rekli smo jim storklje. Verjetno zato, ker so bile nerodne. Ampak sle so pa najbolj! Verjetno so bile to tovorne sanke, s katerim je oce prevazal zaboje za sifon. Kadar je bil on krecar, se nismo vsi upali vpreci, ker je slo hitro in vijugasto. Ko smo bili malo vecji in smo sli lahko malo dlje, smo hodili v Tavzljevo dolino, ki je ze zdavnaj zasuta. Dolina je bila zelo strma in globoka. Slo je kot zlodij in imeti si moral dobro kondicijo, da si splezal spet iz doline. Tisti, ki so bili se malo starejsi, so smeli v Klobcarico. Tu se je tudi skakalo s smucmi. V bilizini je stanoval Risov Zdravko in ta je bil ta glavni v skakanju.

    Kam so se hodili sankat Jezerci, ko je tam vse ravno?

    Všeč mi je

  4. marijaleskoveckunstek permalink
    1. 02. 2011 19:59

    Najbol lušno je bilo v Lokvi, ki je bila poleg Gasilnega doma. Za take male penzelčke predšolske ravno dovolj globoka. Tam smo se zbirali vsi otroci. Eni so imeli take nobel sanke, jaz sem imela bolj majhne, za dva. Jih ja ata sam naredil. Najbolj lepe in zares taparave sanke je delal Juretov Janez. Lokve ni več, ker so jo zasuli.
    Včasih smo se šli sankat v Žerišnco. Ta jama je blizu tam ”pri Cirilu.”
    Kadar je jezero usahnilo, smo vlekli sanke tudi dol na jezero in se sankali v jame. Ampak je moral biti ravno pravi led, se pravi malo pomrznjenega snežička čez, da ni preveč drselo, saj drugače nisi prišel iz jame ven. Iz grčka v Štengarco, kar danes ne bi bilo mogoče , ker je grček ves zaraščen.
    Ob nedeljah smo šli s sankami v Skircavo dolinko, to je še malo naprej od Ribiškega kota v gozdu. Takrat nas je šlo vedno kar cela kompanija. Vsak je vzel svoje sanke, s seboj smo imeli tudi ene prav velike, na katere se je lahko usedlo več otrok, tudi pet ali šest. Je letelo kot sma zlodej. Včasih so se sanke zaradi prevelike teže nekje na koncu ali na sredi zarile v sneg, mi pa smo eden čez drugega popadali dol. Ta dolinka je bila vedno v senci in zelo mrzlo. Od tam sem prišla vedno napol zmrznjena domov. Smo se pa tudi po fabrški gozdni poti sankali dol. Tam je bilo pa bolj fajn, ker je bila cesta od velikih vprežnih sank zglajena in utrjena.
    Jezerci smo bili navezani na drsalke – plohke in led.

    Všeč mi je

  5. 2. 02. 2011 11:17

    Pod kaplanijo se je menda sankalo od Urbanca pa, če je šlo dobro, vse do Zajčkove hiše – čez glavno cesto. Zgoncove sanke so bile bolj hitre, ker so imele široke šine.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: