1962 Kozarišče – Jagrova hiša (2)

Ta pogled na Jagrovo hišo je iz zdanje strani. Vrata na tej strani so služila za prehod do štale in vrta. Franc Šumrada – Jager, takratni gospodar, sedi levo na klopci  v družbi Pogrčinovega Andreja, ki je stanoval čez cesto, pri Pavelčevih.

“Predelav v hiši ni bilo, le eno okno v hiši je danes zazidano. Današnja peč v hiši je bila postavljena pred  92 let, pečnice stare peči z let. 1822 smo našli na podstrešju in jih prinesli v muzej . Vrata za v štibelc  so  visoka 150 cm in do njih so 3 stopnice. Tla in stropi so  v  vseh prostorih leseni, le v veži je  nad ognjiščem velb. Na ognjišču ne kuhajo že 20 let.” To je, med drugim, zapisala ga. Fanči Šarf v času terenskega dela v Loški dolini, avgusta leta 1962.

______________________________________

Tole  sem prebrala  Dani Antončič. Zapisanemu je dodala še :

Zazidano je bilo okno na zadnji strani, desno od vrat – nad gredo. Greda ima precej visok plot (plut). V tej gredici je mati Frančiška vedno sadila gorgine.

Mama (op.:to pri nas pomeni stara mama) mi je povedala, da so takrat (op.: v času terenskega popisa)vse preslikali in vso kuhinjo skicirali. Gospa je  pregledovala (štrajfla) po podstrešju en cel dan. Pečnice (muodnce) pa so  ji bile tako všeč, da je materi zanje  plačala 5 jurjev – kar tako, sama od sebe. Mati  ji je bila nadvse hvalažna za nepričakovano plačilo. Želela si je, da bi bilo več takih priložnosti. Dana se spomni te muodnce – to je bil krajnik v zeleni barvi, s podobo angelčka in letnico. Kasnejša pač pa je bila v rjavi barvi.

Treh stopnic do štibelca  se spomnijo prav vsi, še sosedova Pepa. Tudi tega, kako  nizka so bila vrata, da se je moral skoraj vsak (en slajdən)  skloniti, da je lahko vstopil.

Dana se hiše spomni kot  daleč najdružabnejšo v vasi. Koliko se je v naši hiši preplesalo! Plesi so bili kar naprej, tudi čez teden. Ko se je komu zahotelo plesat, je prišel k nam, v hiši so odmaknili mizo, ata (pravzaprav dedek) je pa zaigral. On je igral tiste bolj počasne. Njegov brat Tone pa je igral tiste ta hitre.

Spomnila se je tudi pripovedovanja starega očeta, da je  bila v preteklosti to ena največjih  kmetij v vasi.  Imela je 24 njiv. Pa so na koncu ostale samo še dve in še to najslabše.

____________________________________________________________

Franc Šumrada - Jager v družbi Pogrčinovega Andreja med počitkom na klopci za hišo.	Z zanimanjem opazujeta gospo, ki je prišla tam daleč iz Ljubljane naredit zapiske o njihovi domačiji. Prav slišim ju kako modrujeta:”vajš, da je pršla prou nwotrə  zjəblane štrajfət okul naše hiše”.
Drat za fermentin	Pod slamnato streho je pritrjen lesen žleb. V sredini pa pokončno visi drat za sušenje koruze. Ta ima na koncu zavit lesen klinček, na katerega so nalagali ličkano koruzo. Ko je bil drat obložen s koruzo (fermentinom) so to imenovali rjəšta.
Okence štibelca	V zimskem času smo se preselili  v štibelc.  Tam smo kurili železni štedilnik, ki smo ga imenovali koza. V tisti prostor se nas je nagnetlo tudi po 20. Tu nismo plesali, smo se pa vedno smejali (režali) in jedli krompir, ki smo ga spekli v ustju peči (dušniku). Krompir smo enostavno nabodli  na žico (na drat). Tak krompir smo jedli vsak večer. Skozi štibelc ši prišel še v eno majhno klet (kiudrčək).Je še povedala prijazna soseda Dana.

Slovarček:

• štiblc- manjša sobica
  
• en slajdnə: skoraj vsak
• rjəšta: okrog žice naložena koruza, privezana pod streho, da se posuši.

____________________________________________________________

Viri:

• zapiski Fanči Šarf, ki jih hranijo v SEM
• Dana in Jože Antončič

Kraj: Kozarišče
Datum: avgust 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej; Teren 19;  F0000019/120
Skenirano:  9. 6. 2011 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skeniran negativ