Cerknica 1968/69 Maturanti srednje tehnične šole
Malo slik dijakov srednjih šol smo do zdaj videli v Starih slikah. Na tej so slikani dijaki srednje šole. Slika je nastala ob koncu šolskega leta 1968/69 na stopnicah upravne stavbe Bresta v Cerknici. Takrat se je končal redni pouk za 23 dijakov dislociranega oddelka Tehniške šole lesne stroke v Cerknici. Z dijaki je slikan tudi Janez Otoničar, ki je bil razrednik tega dislociranega oddelka.
____________________________________________________________
Prva generacija mladih deklet in fantov, doma iz različnih krajev cerkniške občine, je prišla do cilja, ki si ga je zastavila ob začetku šolanja. To je bil pomemben dogodek za Cerknico. Še pomembnejši pa za mlade bodoče tehnike in za Brest, kjer so se skoraj vsi zaposlili. Dijaki so imeli pouk v učilnicah osnovne šole v Cerknici. Večina jih je stanovala v Cerknici, nekateri pa so se vozili v šolo iz bližnjih krajev. Praktično delo in vaje so imeli v delavnicah Brestovih tovarn.
Tako organizirano izobraževanje je dijakom omogočilo, da so že med šolanjem spoznali probleme, ki jih bodo morali kasneje kot Brestovi strokovni delavci reševati v praksi. Devetnajst dijakov je štipendiral Brest, saj so prav delavce s takšno izobrazbo v Brestu najbolj potrebovali. Precej dijakov je kasneje nadaljevalo šolanje na fakultetah.
Dijaki so v štiriletnem šolanju dosegli dobre uspehe. V primerjavi z oddelki vsega lesnega odseka je bil cerkniški oddelek vedno najboljši. K uspehom je pripomogla večja prizadevnost. Nekateri strogi profesorji, ki so poučevali na ljubljanskih oddelkih in so poučevali tudi v Cerknici, so povedali, da so radi prihajali na predavanja v Cerknica, čeprav je bilo to zanje v tistem času precej naporno. Rekli so, da je znanje cerkniških dijakov neprimerno bolj široko in temeljito, da so dijaki bolj disciplinirani in ubogljivi.
____________________________________________________________
 |
Od leve proti desni so:
|
 |
Spredaj:
V sredi:
Zadaj:
|
 |
Spredaj:
Zadaj:
|
 |
|
 |
Še ena čisto malo drugačna slika, ki je nastala ob istem času in na istem kraju kot naslovna. |
__________________________________________________________
Viri:
- Bernarda Petrič in
- Brestov obzornik št. 20, 31. 5. 1969.
Kraj: Cerknica
Datum: 1969
Avtor: neznan
Zbirka: arhiv Brestovega obzornika
Skenirano: 2. 9. 2011
Oblika: 2 fotografiji
RSS - Posts
Ko je bil ta razred v zadnjem letniku, smo mi ravno zaceli. Oni so bili ta velki, mi pa ta mali. Ta mali smo bili zelo ponosni, da smo jim smeli pomagati na veselici, ki so jo priredili, da bi zasluzili za maturantski izlet. Pogoj pa so bili tudi sodobni starsi, ki so nam to seveda dovolili. Moji sosolci so bili stari 15 let, jaz pa 14.
Veselica je bila v Novi vasi, v Domu. Ravno to soboto je zapadel sneg in ko je avtobus pripeljal do Svete Trojice, je sofer rekel potnikom: Pejte kamr cte, jest ne grjem neprej. Ni nam preostalo drugega kot da smo gazili v celem do Nove vasi. Doma pojma niso imeli, da je v hribih 2 x vec snega kot v Cerknici. Tja smo prisli vsi premoceni, ne samo do kolen, saj je padalo celo pot… Hitro so nas zaposlili s kuhanjem krajnskih klobas in kislim zeljem in ko smo bili suhi, smo lahko tudi stregli. Bilo je imenitno! Veselica se je zavlekla v zgodnje jutranje ure in ko smo se znebili zadnjih gostov, je bilo treba se pocistiti dvorano. Ne samo pospraviti, ampak tudi poribati pod. To smo delali dokler se ni zdanilo. Med tem je zunaj celo noc snezilo in snezilo. Padale so debele mavke. Potem, ko smo vse naredili, smo se pes odpravili domov, saj v nedeljo ni bilo nikakrsnega prevoza. Po poti smo srecali plug in nekje na Bloski polici nam je ustavil en kamioncek ter nas nalozil na kason. Cesta je bila spluzena, prometni znaki so bili zameteni tako visoko, da je bilo videti samo se znak, drog pa je obtical nekje v snegu. Res je bilo komicno. Vsi smo se bali, kaj bodo rekli doma…Mobilcev takrat ni bilo, golobov pa tudi ne…Bolj blizu Cerknice smo bili, bolj smo se tresli. Ne od mraza, ampak od straha, kaj bodo doma rekli… Kaksna kazen bo padla. Zamudili smo ze 2 masi pa tudi ksilo…
Vsa premrazena in prestrasena sem splezala na pec in cakala, kdaj bo zacelo padati… V sobo je prisel oce in rekel: A si ze doma, kaj so ze spluzili? Je slo pa hitro tokrat…
Na peci sem se zvila v klobcic in se sita krajnskih klobas prespala se tretjo maso…
Pa se nekaj drugacnega je bilo kot pa smo bili navajeni iz osnovne sole. Med dijaki se niso smele kazati socialne razlike, zato so morali decki nositi plave delovne halje, deklice pa niso smele nositi nakita…Posledica tega je bila, da sem v 90 tih letih prepoznala Trosta nekje na morju od zadaj samo po njegovih nogah…