Skip to content

1934 Podcerkev – Sestrični Pavlič

23. 12. 2011

Ana in Julka

Fotograf France Truden je na odpadajoči omet sosedovega zidu razpel pregrinjalo cvetličnega vzorca in že je bil pripravljeno primerno mesto slikanja. Kot je moč slediti njegovim dosedanjim objavljenim posnetkom, so le ti najpogosteje nastajali pod krošnjami dreves, v izbranih kotičkih narave ali pred domačimi zidovi, med katere spada tudi slednji. V bodoče se želim dotakniti in odkriti delček njegove ohranjene fotografske poti in  dediščine.

____________________________________________________________

Julka je svoja najrosnejša otroška leta  preživela v Podcerkvi. Ob začetku šolanja se je z materjo Marjeto odselila in si  ustvarila družino v lepi, a oddaljeni vasici Podkoren, kjer živi vse od leta 1948. Pred kratkim sem jo obiskala na njenem domu in ji podarila povečavo te slike  iz njenega otroštva. Kljub nekajletni slepoti sta njena volja in predvsem spomini na Podcerkev močnejši od vseh vsakodnevnih tegob.

Čeprav je njen utrip otroštva poganjalo pomanjkanje dobrin, ga je shranila takega, kot je le bil. Kakšno otroško veselje je pomenil vsakokratni priboljšek, ki ga je dobila predvsem pri Bločenovi mami, pa najsi je bila to le skodelica mleka in cmok koruznih žgancev, kot tudi njihove hruške žlahtnice, ki sta jih z Ano hodile na skrivaj rabutat. To že vsi vemo, da je pri sosedovih vedno boljše. Dekletci sta si nekoč zaželeli tudi kumarične solate in hitro sta napolnili polno košaro kumar, kar je bilo za njiju občutno preveč. V strahu pred razkritjem preobilne bere, sta odvečne zmetali  v gnojiščno mlako, a  kumare so vztrajno plavale na površju. Nikakor pa Julki ni šla v slast mlečna kaša, ki so jo kuhali za večerje. Le enkrat se je ob njenemu odporu do kaše omilil ujček Tone in jo potolažil z ocvrtim jajčkom na oko.

Spomnila se je enega izmed pričakovanj Miklavževih daril. Danes se Miklavžu piše,  ona pa je na Miklavžev večer nastavila dva peharčka, enega pri materi in enega pri ujčku. Polno pričakovanj jo je prvi pričakal čisto prazen, v drugemu pa so bili le črni štumfi. Seveda so bili tudi tisti črni štumfi dobrodošli, vendar otroški razum takrat ni dojel, da za kaj drugega ni bilo. V spominih so ji ostali tudi zlati cekinčki, ki  jih je s paketom blaga poslala teta Kristina. Malo dekletce se je z njimi odpravilo do trgovine, kjer si je za svoj denar želelo kupiti skromno malenkost. Trgovec pa ji je le odvil zlati ovojček čokoladne ploščice.

Julka in Ana sta morali prav tako že zgodaj poprijeti za marsikatero žensko opravilo. Dali so jima jerbas in opleti sta morali celo njivo koruze in fižola, kjer se je prepletal razrasli slak in poganjal osec. Starejši so jima rekli, da ga bodo dali med krmo za prašiče. “Pa so ga dali?”, sem vprašala. “Kaj pa vem kam so ga dali, midve sva  pa le opleli celo njivo in napolnile jerbas”.

Julka mi je ob koncu snidenja obljubila, da bo  spomladi, s pomočjo najbližjih,  obiskala rodno Podcerkev. Zato ji ob pred nekaj  dnevi praznovanega 83. rojstnega dne želim, da jo neizmerna življenska volja vodi še naprej.

____________________________________________________________

Na straneh je bilo objavljenih  kar že nekaj slik, iz katerih lahko spoznavamo razvoj otroških vozičkov in verjetno se bo našla še katera. Pred nami je stolu podoben lesen otroški voziček z delno kromiranim ročajem in velikimi kolesi, brez posebnih varoval, razen prednje deščice med ročajema. Kje so kakšne zavore, ali so bili otroci tako potrpežljivi, da niso potrebovali nobenih zapenjal, senčnikov? V voziček so položili poušter, blazino z lepo kvačkano prevleko in nekaj mesečno črnolaso Ano. Tudi cuclji so se takrat že dobili.
Izrazito svetlih las in plahega pogleda na stran je petletna Julka. V roki drži šopek travniških rož, katere, kot se mi dozdeva,  cvetijo v maju.
Zadnja stran slike je ostala prazna.

Slovarček:

  • žlahtnice: sorta hrušk
  • rabutati: krasti
  • štumfi: nogavice
  • poušter: vzglavnik

____________________________________________________________

Viri:

  • Julka Cuznar
  • Ana Hace

Kraj: Podcerkev
Datum: 1934
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Ana Hace
Skenirano: 4. 10. 2010
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    23. 12. 2011 08:16

    Ta pripoved je krasna! Ko prebereš tako zgodbo, se zamisliš nad današnjim načinom življenja in mero, s katero so se zadovoljili nekdaj in kaj vse nam je pomembno in potrebno danes, pa še to nam ne prinaša nujno zadovoljstva. Ugotoviš, da je bil to čas hrepenenja po boljšem življenju, ko je pomanjkanje naredilo ljudi bolj klene, realne, prizadevne, delavne, pristne, povezane , odgovorne in hvaležne za vsako malenkost. Mogoče se ti časi vračajo, zato je dobro kdaj prebrati kakšno tako pripoved, da ne pozabimo, da so včasih znali živeti tudi drugače! Tak način razmišljanja lahko vpliva na naše pristnejše medsebojne stike, kjer so ljudje pomembnejši od stvari, še posebno v teh prazničnih dneh!

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    23. 12. 2011 15:40

    Pridružujem se mojemo predhodniku in stopim z njim v vrsto za tako zanimiv in pohvale vreden prispevek na tej strani.

    Všeč mi je

  3. anitamanfreda permalink
    23. 12. 2011 18:33

    Kot se nas dotaknejo takšni spomini otroštva, grejejo vse besede, ki nam jih bralci podarite .

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: