1959 Kozarišče – Čoke gredo vlačit
1. 02. 2012
konjska vprega Jagrovega Rikota
Čwake grjədo vlačət, je opisal zetovo delo Jagrov France. Zet Riko je bil furman.
Danin oče – Šajn Henrik, ki so ga klicali Riko – se je tu ravno odpravil v gozd vlačit. Konje je zapeljal pred hišo (na Lončarjev plac) in samo na pol oširal, saj se mu je mudilo k Jernajevcu (v gostilno čez cesto) namočit včerajšno gobo, ali drugače povedano, v gostilno k sosedu je zavil na dva deci, preden je odrinil od doma.
Hodil je vlačit za gozdno (gozdno gospodarstvo) v Leskovo dolino in okolico. Furmani so si med tednom v gozdu kuhali sami. Riko je hčerki večkrat pripovedoval, kako si je kuhal v kotličku žgance, ki jih je zabelil s slanino (s špjeham). Primorci so bili zanani po tem, da so znali žgance skuhati najbolje. Žganici so bili najpogostejša jed, včasih pa so si skuhali tudi kaj drugega, na primer fižolovko.
Med tednom je spal v štalah v Leskovi dolini ali v kakšni gozdni baraki v okolici, odvisno od tega, kje so delali. Barake so bile še v Stiski, na Anini poti so bile Nove Juršče, pa v Bički gori, na Gašperjevem hribu, na Beli vodi; na Mežališču pa so spali v kasarni. Pogosto so spali tudi na Hrvatovem hribu – tam so bile štale povsem na meji z Italijo.
Henrik Šajn, r. 1923 na Jurščah, se je v Kozarišče, k Jagrovim, priženil leta 1949. Franc Šumrada je bil Danin stari oče. Danes je hišni priimek Antončič, po Daninem možu. Domače hišno ime Jagrovi pa se je obdržalo iz začetka 18. stoletja, ko je eden od hiše pomagal pri grajskem lovu.
 |
Na vozu ima v koših naloženo seno. To je bila enotedenska zaloga krme (furta) za konje. V žaklju ima slamo, ki je v gozdu služila tako za steljo (nastilu) konjem kot za furmanovo posteljo. Nekje ima še vrečko z zobanjem, običajno je bil to oves. Ta dodatek konjem je bil za moč, brez tega niso dobro delali (najso vlajklə). Koruzo so uporabljali samo v slili, ker so se konji po njej preveč potili (močili). Kotliček za žgance je pritrjen pri strani voza. |
 |
Konja sta poznala furmanove navade, mirno sta čakala na lastnika. Dobri furmanski konji so poznali običajne poti, zato so se nemalokrat kar sami ustvili na znanih mestih za počitek – to so bile najpogosteje furmanske gostilne.Zadaj na hiši se da razbrati hišno št. 28. |
V Slovenskem etnografskem muzeju so pod sliko zabeležili “Čoke gredo vlačət” v Leskovo dolino. Kozarišče 28, Franc Šumrada.
Slovarček:
- čwake grjədo vlačət: čoke gredo vlačit
- špeh: slanina
- futr: krma
- nastilu: stelja
- najso vlajklə : niso vlekli
- kwajnə so se močilə: konji so se potili
Viri:
- Dana in Jože Antončič
Kraj: Kozarišče, Lončarjev plac
Datum: 1959
Avtor: Marija Makarovič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, F0001290/II
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka
2 komentarja
leave one →
RSS - Posts
Na drugi strani voza se mi zdi da visi tudi “letirna” -petrolejka.
Včasih so konji kar sami prišli domov, če se je gospodar predolgo zadržal v oštariji. Zelo pametne in poslušne živali.
Pa bo menda res petrolejka.
Kar srh me spreleti, ko pomislim, da so si do svetlobe pomagali s pretrolejkami, poleg pa vse polno sena, slame….