1962 Kozarišče – Jagrova štala
Štala
Hlev, kaj je že to? Pri nas ta izraz sploh ni v uporabi, pri nas je to štala in pika.
Slamnate strehe so v našem prostoru le še zelo redek ostanek nekega drugega časa. So pa v Sloveniji področja, kjer se tudi slamnate strehe vračajo. Eden od redkih, ki to veščino še obvladajo, je na svoji spletni strani o slami in slamnatih strehah zapisal takole:
Za izdelavo slamnate strehe so najboljše slabše gnojene rastline, saj se tako ne spodbuja umetna rast, slama pa je bolj čvrsta in ima daljšo življenjsko dobo. Za pokrivanje strehe so najboljše pšenična, ržena in pirina slama. Slednji sta najodpornejši, zato sta se iz varčevalnih razlogov uporabljali predvsem za kritje slemena in zaključka strehe.
Slama za streho se izbira pri mlatenju žita (kjer se ločuje zrnje od rastline). Za streho je dobra le suha, lepa, gladka in nepoškodovana slama. Posušena in očiščena slama se ročno poveže v snope (»škupe«) debele do 80 cm. Povezani snopi tvorijo gradnike strehe – lahko bi rekli, da ima en snop enako vlogo kot en strešnik. Povezani snopi se na ostrešje pritrdijo z vrbovimi šibami. Polaganje snopov se začne na dnu in nadaljuje proti slemenu. Ker je sleme najbolj izpostavljen del strehe, je tam potrebna pogostejša menjava slame, povprečno na vsakih 10 let.
V kvadratnem metru take, več kot 20 cm debele slamnate strehe, je lahko tudi več kot 10.000 slamic in okoli 85 % zraka. Velik delež zraka v strehi deluje izolativno, zato je slamnata streha hkrati tudi toplotna izolacija.
Kljub temu, da je slama naraven material in bi v naravnem okolju lahko hitro propadla, streha, pokrita s slamo, zdrži več kot dve desetletji. Včasih je slamnata streha lahko zdržala tudi več kot 50 let, danes pa žal nimamo več na volje starih sort žit, pravega znanja, predvsem pa na krajšo življenjsko dobo vpliva onesnaženo ozračje.
Po izteku življenjske dobe se je slamo lahko uporabilo kot steljo za živino, danes pa jo največkrat kar kompostiramo. Življenjski cikel slame kot gradbenega materiala je tako sklenjen.
 |
|
 Kaj je možno, da je France svojo harmoniko odložil kar na tla, med koš in vrečo??? |
|
Slovarček:
- štala – hlev
- štukla – drog za podaljšanje voza
- štanga – tudi oje, voje; drog od prve preme
- parva prajma uza – prva prema voza
- jermičək – jarem
- žakəl – vreča iz žakljevine
- səšilu – sušilo
- drakslat – brusiti
- glažouna – črepinja
- deka – odeja, koc
Viri:
- Dana in Jože Antončič
- Jože Ovsec
Kraj: Kozarišče
Datum: avgust 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej; Teren 19; številka fotografije: 117
Skenirano: 30. 8. 2011 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skeniran negativ
RSS - Posts
Štala je večji objekt namenjen živini, hlev pa je običajno manjši in največkrat namenjen bivanju prašičev.
Mami, ki je bila po rodu Jezerka, je res uprabljala izraz hlajvə za prostor, kjer so bili prašiči. Ostali pri naši hiši pa smo za prostor, ker so bili prašiči uporabljali pomanjševalnico od štale – torej svinske štalce.
V tistih časih so rekli “dober gospodar ima orodje vedno pod streho” kar se vidi tudi iz te slike.
Današnji kmetje pa imajo drago strojno opremo kar na prostem in pravijo “saj ni iz cukra da se bo stopila” ali pa “tisti ki jo je zmočil jo bo pa še posušil”.
Moj stari oče je pokrival strehe iz slame in kod otrok sem bil parkrat z njim pri pokrivanju.
Nekaj njegovega orodja hranim v spomin.
Za orodje se povsem strinjam, ampak da je tam pustil tudi harmoniko 🙁
No, lepo, ta slika je pa meni zelo znana, saj sem se pred kakšnimi 50 leti kar veliko zadrževal v tisten delu Kozarišč, največ pri Bločenovih pri Tonetu (tam sem dal skozi “enajsto šolo pod mostom”, kot bi rekel Cankar. Občasno pa sva bila gosta tudi pri Jagrovemu “stričkotu”, kot mu je rekel Tone. Ko so bili tam zbrani še Enžicov stričko in ta stari Bločan, smo slišali marsikatero s fronte v 1. svet. vojni. Vsi so bili vojaki Franca Jožefa.
Bločan je kot vojak nosil “mašingvir”, Enžicov stričko je bil pa artiljerijski računač na Soški fronti (koordinate je računal in zapisoval s kredo na črno tablico. Bločan je vsakokrat povedal, kako so oficirji kričali na “Kranjske Janeze”: “Trottel Soldaten, nicht verstehen gut deutsch”.
Še pripomba za “štuklo”: mislim, da se pravilno imenuje “štuklaj”.
En lp in hvala za res popoln opis štale ter kritine “škupe”, kot se je menda reklo.
A. Sterle
Jagrova štala je bila drgač grajena iz masivnih lesenih brun, kot se na sliki lepo vidi. Drgač pa še par stavkov o Bločanovi ta stari hiši (je bila tudi s škupo krita, tako kot Jagrova). Saj mogoče je bila kakšna fotko že objavljena. Veliko smo se zadrževali v črni kuhijni ob odprtem ognjišču, tako da smo kar lepo dišali po dimu. V deri pod streho se je pozimi sušilo meso s cele vasi (tudi pri Jagrovih). Včasih smo si kaj malega privoščili, v glavnem se pa nismo upali. Zgornja plošča na krušni peči je bila zaflikana s pepelnato malto, armirana pa s kakšnimi regeti. Če se je vrdla, se je pač vse na enak način popravilo. Elekrtika je sicer bila, vendar stikal ni bilo, talo da je bilo treba za prižiganje luči samo spojiti žice, ki so štrlele iz lukenj v zidu. Ob taki priložnosti me je tudi prvič pri desetih letih stresla elektrika, mislil sem že, da mi je roko odtrgalo, tako me je vrglo. Kar pogosti so bili tudi “hišni koncerti”. Ko je namreč avstroogrski vojak Tone zaigral s harmoniko, smo bili vsi tiho in samo poslušali. Kaaaj jeee otroceee, vam greeejo kaj bravince po rokajh, nas je vprašal. Če s taprave meshantar, se morjo na rokajh bravince čutet, je rekel.
Upam, da nisem bil predolg.
En lp, A. Sterle
Tone, nič nisi bil predolg. Tako dobro si napisal, da bi raje videl, da bi bil komentar še daljši.
Tone nisi bil predlog, zanimivo. Dobro si dopolnil in potrdil, kar sem zapisala pri Bločenovi hiši. Poglej si in preberi tule.: http://stareslike.cerknica.org/2011/07/11/1962-kozarisce-blocenova-hisa/.
Si me spomnil na Enžicovega strička. MORAM izbrskati kakšno njegovo sliko. Res je bil markantna oseba, skupaj z Belčem sta bila prava enciklopedija – ki se pa ŽAL ni zapisala.