1924 Rakek – Razglednica s Kilovca
Razglednica Rakeka, posneta s Kilovca, kot običajno. Vrtovi so ograjeni, vse njive obdelane, danes jih večinoma kosijo. Pa tudi to se vedno bolj spreminja. Ljudje ponovno pričenjajo sami pridelovati hrano. Ker je ceneje, ker je bio, ker radi delajo, ker je to “in” ali pa še iz kakšnega drugega razloga.
____________________________________________________________
Po podpisu Rapalske pogodbe 12. novembra 1920 so se Italijani 26. februarja 1921 umaknili. Rakek je postal obmejna postaja – carinarnica.
Carinarnica je bila v zgradbi, kjer je bilo po vojni sodišče in je bila namenjena tranzitnim pošiljkam. V njej so skladiščili blago, namenjeno za nadaljnjo prodajo. Iznajdljivi Rakovčani so tam po polovični ceni kupovali cigarete in jih po 4 dinarje prodajali naprej, največ oficirjem.
Financarji so bili na Rakeku predvsem Rusi, ki so k nam pribežali pred ruskim komunizmom. To so bili: Suvorov, Pehovski, Gemišta (v petdesetih letih se je ustrelil), Metjelkin in Morost in drugi. Bilo jih je okoli trideset, njihovo poveljstvo pa je bilo v carinarnici.
Dimitrij Pehovski je bil polkovnik 3. ruskega konjeniškega polka, ki je od leta 1921 do decembra 1922 stražil mejo od Logatca do Sušaka pri Jadranskem morju. Leta 1923 je bil na Rakeku nameščen kot finančni kontrolor in je tu ostal do svoje smrti.
Ko prihajamo iz Cerknice, so na levi strani ceste lipe. In tu so še zelo majhne, ker so skoraj neopazne pa še jesen je in listje je že odpadlo. Potem naletimo na Domiceljeva skladišča, kjer je bila včasih tudi konjušnica, takoj za njimi pa je Domiceljeva trgovina. Domiceljevo hišo sta zgradila Matilda in Lovrenc Šebenikar, sorodnika Rudolfa Maistra. Bil je njun nečak. Leta 1903 sta hišo prodala Domicelju, ker sta se odselila z Rakeka.
Oskrbnik – pomočnik pri Domicelju je bil Tone Debevec, ki je bil tako močan, da je lahko hkrati nesel dve 70 kilogramski vreči. Rad je imel konje in jih je čuval. Tako je nemalokrat sam raztovoril moko z vagona na voz in voz lastnoročno odvlekel do trgovine, kjer je moko znosil v skladišče. V gostilni je bil za redarja. Če so možakarji razgrajali, je lastnica smo omenila, da bo poklicala Toneta in že je bil mir. Če se je našel kdo, ki Toneta še ni poznal in je še naprej razgrajal, ga je ta ročno zabrisal ven iz gostilne.
V Domiceljevo gostilno je zahajal tudi Polačev Pepe, uradno Jožef Kolar (25. avgust 1898 – 27. julij 1928). Bil je znan šaljivec in pivec. Za liter vina je sprejel kakršnokoli stavo. Nekoč so stavili, da bo tako močno zarigal, da se mu oglasil osel, ki so ga imeli pri Starcu poleg pokopališča. In tako se je tudi zgodilo. Naslednjič so stavili, da bo pri Poženelovi gostilni s tal lulal v žleb tako, da bo pritekla voda po žlebu dol. Nejeverni Tomaži so plačali vino, ki so ga popili skupaj s Pepetom. Nekoč so se z vlakom odpravili na izlet na Reko. Tam so videli nov južni sadež – grenivke in Pepe je zopet stavil, da bo celo, neolupljeno stlačil v usta. Stavo je dobil, dobil je pa tudi izpahnjeno čeljust
Miha je razglednico poslal Anici v Kamnik. Je bil domačin, ali je bil tu le na izletu? Vsekakor smo mu hvaležni, da je zapisal na njo tudi datum.
____________________________________________________________
Kraj: Rakek
Datum: 1924
Avtor: Franjo Kunc
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 12. 7. 2012
Oblika: razglednica
RSS - Posts
Comments are closed.