1940 Kozarišče – Sestavljena razglednica
Še ena predvojna, sestavljena razglednica vasi Kozarišče mi je prišla pod roke. Tudi tu je ime vasi zapisano brez črke “i”. Tako ime vasi tudi dejansko izgovarjamo. Le kdo bi vedel zakaj so slavisti vrinili ta nesrečni oz. nepotrebni “i”!
Podobno razglednico je izdelal tudi Vinko Bavec, le da so tu le tri slike, foto Helios se ni odločil za panoramski posnetek vasi.
Za prvo sliko je izbral grad Senžnik, ki se imenuje enako kot bližnja gora Senžnik.Ta je s svojimi 1796 m nadmorkse višine najvišji slovenski nealpski vrh. Zaradi nemških lastnikov se grad v starejši literaturi največkrat imenuje kot Schloss Schneeberg, od tu tudi popačenka grad Šneperk.
Na drugi sliki je prikaz Petelinje gase, ki se končuje z Lončarjevim placom, kjer stoji Šumradovo trgovina. Povsem razumljivo, na razglednico je potrebno uvrstiti center vasi, še pomembneje, na sredini te slike je trgovina Šumrada, last založnika te razglednice.
Na tretji sliki je prikazan pogled na Lončarjev plac še z druge strani. Pogled je iz Lončareve gase na Lončarjev plac, ki se zaključuje z vaško gostilno pri Jernejevcu.
____________________________________________________________
 Pogled na grad je napravljen iz jase pod gradom imenovane na golobinake. Danes ta jasa v hladnih zimskih dnevih služi kot odlično odprto drsališče s prečudovito grajsko kuliso. To si domačini lahko privoščimo zato, ker s pridom izkoriščamo grasko zapuščino – zapornice na potočku Obrhu, ki so prvotno služile kot tehnična podpora za izdelavo ledu.
Ko je bilo dovolj mrzlo, so grajski zajezili potoček, voda se je razlila po travniku in v nekaj dneh je bilo dovolj ledu. Novica o sečnji ledu se je hitro razširila po okoliških vaseh. Hiteli so sekati led na sklade. Led so sekali s sekirami in ga ročno nakladali na lojtrne vozove. Najprej so ga pospravili v grajsko ledenico. V ta namen je bila izdelana starejša, ki je izklesana v živo skalo nad grajskim ribnikom. Pozneje so uredili v grajski pristavi novo, ki so jo uporabljali za shranjevanje divjačine in ostalega mesa. Staro ledenico so po tem uporabljali le še priložnostno. V grajski kleti si še danes lahko ogledate hladilnik iz tistega časa. Na zunaj izgleda kot omara, v notranjosti pa ima kovinske prekate v katere so naložili led. Spodaj je pipica, skozi katero so odtočili vodo is staljenega ledu. Preostanek ledu so razvozili po vseh gostilnah v okolici, kjer so imeli urejene ledenice. Sečnja je vedno potekala pod nadzorom grajske uprave in logarjev, ki so vse delavce zabeležili zaradi končnega plačila po številu opravljenih ur. Na pomoč so priskočili tudi nižji grajski uslužbenci. Ustni viri govorijo, da so nazadnje sekali led še pred letom 1940. |
 Na desnem robu je videti delček Bajlčeve (Baraga) hiše.
Pred Mihavo (našo) hišo sta postavljeni kar dve klopci, ki pa sta prazni. Vhodna vrata so odprta. Na našem dvorišču je raslo drevo. Kdo bi si mislil! V sredini je trgovina – dom založnika te rezglednice. Levo od Šumradove trgovine je še Anžicova domačija, rojstni dom Alojza Baraga, Anžicovega stričkota. Za sadnim drevesom na levi strani slike je skrita Jagrova hiša. |
 Sonce meče precej dolgo senco Županove štale. Pred Uletovo hišo je nagnetenih precej ljudi, povečini so otorci. Za drevesom je videti le delček hiše. Levo ob plotu stojita starejši deček in mlajša deklica. Tudi med vrati Žagarjeve hiše stoji oseba. Prusnəkave hiše je videti le malo. Zato pa je dobro videti v ozadju Jernejevo gostilno z značilo steho štirikapnico. |
 Razglednico je založil Janko Šumrada, trgovec iz Kozarišč. Za izdelavo se je dogovoril s Foto Helios iz Ribnice.
Ker je bila razglednica poslana v vojnem času, je znamka italijanska, pa tudi žigi.12/4.43. Na žigu je označeno, da gre za Ljubljansko pokrajino. Rdeči žig označuje, da je razglednica prišla do naslovne pošte. Ivanka je kartico naslovila na ljubljenega Martinčič Jožetav sodni zapor v Novem mestu.” Vesele in Srečne Velikonočne praznike Ti iz srca želi Tebi in tvojim bratom Ivanka Županova . Hvala za kartico. Pisala sem tudi tvojemu bratu Francetu, če je dobil? Pozdrav Vilkotu moje sožalje.” Tudi ta ljubezenska zgodba je imela zaradi vojne žalosten konec. |
____________________________________________________________
Vir:
- Kronika 48, 2000; Iz zgodovine snežniške graščine: M. Obreza, Knežja družina Schönburg Waldenburg in njeni uslužbenci
Kraj: Kozarišče
Datum: med letom 1930 in 1940
Avtor: Foto Helios iz Ribnice; založil Šumrada Janko iz Kozarišč
Zbirka: Vika Almajer
Skenirano: 12. 5. 2012
Oblika: razglednica
RSS - Posts
Trackbacks