Skip to content

1960 Begunje – Poštni okoliš

8. 11. 2012

 Mrzlega zimskega jutra je Vinko napravil ta dva posnetka. Postavil se je  pred šolo in se obrnil proti gornjemu koncu Begunj, proti pošti in gostilni Bonač.

Takrat so po glavni cesti v Begunjah kure še lahko brezskrbno brskale.


____________________________________________________________

Poštni okoliš – Begunje

Poštni urad Begunje pri Cerknici je dolgo obsegal vse meniševske vasi, naselja na Vidovski planoti med Menišijo in Svetim Vidom: Otave, Župeno, Gora, Cajnarje, Krušče, Hruškarje, Bečaje, Sv. Vid, Kremenca, Mahneti.

Leta 1941 je pismonoša nosil pošto po vaseh vsak drugi dan npr.: torek, četrtek, sobota v Bezuljak, Dobec in na Kožljek, v Stražišče, Otave, Selšček – v Otavah je v gostilni Pri Betaču pustil pošto za Župeno, Kržišče, Pikovnik.

Naslednji dan so bile na vrsti vasi: Brezje, Selšček, Topol, Cajnarje, Reparje, Krušče, Krajnče, Gora.

Vsak dan so dobili pošto naslovniki iz Begunj in Selščka.

Pošto za Sveti Vid in zaselke okoli njega je prišla dvakrat na teden iskat v Begunje potovka Neža, kasneje pa Ivana Mavec. Pošto sta nosili v nahrbtniku in jo oddali Ludviku in Poldetu Bavdku. Tja so jo prišli iskat ljudje sami in tam tudi oddali svoja pisma. Potovka Neža je prenehala nositi pošto iz Begunj k Svetemu Vidu v času italijanske ofenzive poleti 1942. Potovka Neža je pošto za Kremenco, Milavo in Ponikve pustila pri dogovorjeni hiši v Cajnarjah.

Pred drugo svetovno vojno in takoj po njej pismonoševa torba še ni bila zelo težka, ljudje so pošiljali redka pisma, dopisnice, razglednice ali denar. Med časopisi je bilo največ naročnikov na tednik Domoljub ( 50 izvodov). Dnevnike so imeli naročene le redki posamezniki:

  • Jutro je naročalo 6 posameznikov ( Žitnik – Selšček, Grdol in  Eržen – učitelja, Bonač, Malnarja Medena);
  • Slovenski narod  dva naročnika ( Popek – Robči iz Novega Jorka, Rot z Gore);
  • Slovenec 3 –4 naročniki ( župnik, Brezec – Dehinči, Rožanc – Kovačevi z Brezja, Švigelj – Švigljevi iz Bezuljaka ).

Vsi ti časopisi so maja 1945 prenehali izhajati.

Po drugi svetovni vojni  je bil na Menišiji najbolj razširjen tednik časopis Kmečki glas. Naročniki na dnevnike Ljudska pravica, Slovenski poročevalec in kasneje Delo, so bili izredno redki. Število naročnikov na časopise se je povečalo po letu 1970, ko se je standard prebivalstva dvignil. Od tedaj se je naglo večalo tudi število ostalih poštnih pošiljk.

Poštna centrala Slovenije je naraščajoči promet spremljala in okoliš pošte Begunje spremenila tako, da je okolico Svetega Vida dodelila pošti Cerknica, na Menišiji pa v vse vasi uvedla dnevno raznašanje pošte.

Pismonoše so leta in leta raznašali pošto peš. Ne vemo, kdo je bil prvi pismonoša na kolesu; Jože Meden je od sredine šestdesetih let  do upokojitve uporabljal moped. Od 1. septembra 2007 pa pismonoša Branko Meden razvaža pošto s poštnim avtomobilom.

Včasih je pismonoša poštne pošiljke izročal ljudem v hišah, ker je bil vedno kdo doma. Z razvojem industrije in posledično večjo zaposlenostjo prebivalstva, je moral pismonoša vse pogosteje pošiljke zatikati za kljuko na vrata. Zadnje desetletje pa so si  lastniki hiš večinoma namestili nabiralnike za pošto, tudi zaradi večje varnosti pošiljk.

Telefonsko napeljavo so vse vasi dobile šele leta 1983, število telefonskih priključkov se je močno povečalo ob rekonstrukciji telefonskega omrežja in položitvi podzemnega kabla leta 1998.

Čeprav telefon  izpodriva pisno komunikacijo, se vendar vedno razveselimo pismonoše, ki poleg položnic prinaša tudi prijazna osebna sporočila.

____________________________________________________________

Ali pelje konja h kovaču?
Ali je tovornjak zapeljal skoraj v jarek ali  pa stoji? Po klancu navzdol mimo Cenca hiti kolesar.Na levi strani so hiše:

  • Krznarjeva
  • Vikleča,
  • Tomažičeva, za njo pa sta skriti še
  • Brešča in
  • Cencova
Pri Janktu je bila levo od gostilne še trgovina. Zaprli so jo verjetno tam 1957-58. Vhod je bil tam, kjer je na sliki desno okno. Do nastanka te fotografije so vrata zazidali in jih nadomestili z oknom.Hiše na desni so:

  • Jankotova
  • Rubča
  • Krajnča
  • Torničeva
  • Mihcava

____________________________________________________________

Viri:

  • Marjanca Bonač, Begunje
  • Jože Meden st., Begunje
  • Branko Meden, Selšček

Prispevek je napisala Marija Hren, Bezuljak

Kraj: Begunje
Datum: oktober – december 1960
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 21. 3. 2010
Oblika: negativ 135

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. martahren2112 permalink
    10. 11. 2012 23:10

    Izraz ” potovka” po SSKJ, str. 949 pomeni: nekdaj ženska, ki hodi iz kraja v kraj, da izpolnjuje naročila.
    Potovka je bila ženska na podeželju, ki ni imela ne zemlje, ne službe. Edini dohodek ji je bil plačilo uslug: prinesla je npr. v Cerknico ali na Rakek jajca, surovo maslo, piščance in drugo, česar takrat nisi mogel mogel kupiti v trgovini. Hkrati je prinesla novice, včasih pa tudi posredovala pri ženitvah.
    Med drugo svetovno vojno je delovanje potovk zamrlo.

    Všeč mi je

    • 11. 11. 2012 00:31

      Bravo Marta. Danes potovke niso več potrebne, saj so jih glede posredovanja novic zamenjali: radio, TV, Facebook, E-mail, Twiter…, same učene stvari.

      Všeč mi je

  2. Milet permalink
    12. 11. 2012 11:06

    Takšna je slika Begunj iz mojih otroških dni. Konja pelje h kovaču ali pa napojit k “spodnjemu koritu”, kjer so se dogodile zanimive zgodbe. Korita so predstavljala plac za vsakodnevna srečevanja in pomenkovanja.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: